P. Pavle Jakop: "Zakaj smo kristjani take putke?"

Svetovalnica | 04.04.2023, 07:51 Mirjam Judež

Izgubljeni in osamljeni, to je bila tema tretjega dne radijskega misijona. V pogovoru sta sodelovala biblicistka dr. Snežna Večko, uršulinka in frančiškan p. Pavle Jakop. Odgovarjala sta tudi na vprašanja poslušalcev. Pogovor je pred tednom dni vodila Mateja Subotičanec

Tema današnjega dne je: Izgubljeni in osamljeni. Individualizem, o katerem veliko govorimo, na koncu pripelje do osamljenosti.

P. Pavle Jakop: »Individualizem je sovražna drža do človeka. Človek, ki živi zasebno, izolirano življenje, živi sovražno do sebe. Kristjani bi morali biti po svoji veri in odločitvi na nek način obvarovani pred osamljenostjo, saj si vere ne moremo zamišljati brez občestva. Če si v pravem krščanskem občestvu, težko govorimo o individualizmu.«

S. Snežna Večko: »Tuj izraz individualizem se ne sliši preveč hudo, a če bi ga prevedli v slovenščino, bi rekli, da je to izraz za sebičnost, sovraštvo. Individualizem je drža, ki človeka osami od drugih in od njega samega, ga onesreči, pahne v osamljenost in nazadnje tudi v obup.«

Kristjani radi tarnamo, kako smo izrinjeni. Tam smo, kjer smo se pustili izriniti. Morali bi se znati postaviti zase. Zakaj smo kristjani take putke, ki se takoj umaknemo, se damo utišati, potem pa jamramo in se sami sebi smilimo? Nimamo samospoštovanja, kar rodi občutek manjvrednosti pri drugih.

Bi lahko rekli, da pretirana skrb zase podira temelje reda?

P. Pavle: »Vsekakor. Človek ni bitje, ki bi lahko živelo samo zase. To je že od rojstva naprej jasno, da ne moremo biti sami zase, potrebujemo mamo. Temelj vsakega reda je odnos. Brez odnosa je anarhija, osama, strah. Vedno se nek red v našem življenju sesuva, kadar nas je strah, ko nismo več sposobni zaupati, bodisi v družini, v cerkvi ali v službi … Strah nam spodnaša tla pod nogami in ko se vse trese pod nogami, bežiš, iščeš nekaj stalnega, trdnega. Odpraviti moramo strah pred človekom, kar je bistven problem. Ljudje se ne upajo poročati, se odločati za nekaj stalnega, vse je začasno, relativno, podpisujejo se stvari na kratek rok, na nič se ne zanesejo.«

S. Snežna: »Vzrok za podiranje reda vidim v odvzemu trdnega temelja, ki ga nujno potrebujemo. Vsak od nas je verjetno doživel potres in takrat je grozen občutek. Niti ne zavedamo se, da stojimo na trdnem temelju in kako potrebno je, da imamo trdna tla pod nogami. Ko potres to zamaje, se počutimo resnično izgubljeni in nas je strah. To je storil ta nesrečni relativizem, ki je zaupanje v vero, v temelj, ki nam je že dan, t. j. Bog, na njem utemeljeno zaupanje, da nas ta temelj nosi, da nam je dal začetek, smisel in cilj, obrnila na glavo. Zdaj je temelj postal tisto, kar sami proizvedemo. To je tako nezanesljivo … Zdaj postavlja vsak svoj temelj, ti se med sabo ne ujemajo, se podirajo in prišli smo v res zelo nevarno obdobje, ko se temelji reda podirajo z vsemi modernimi teorijami spola … Če se ne bomo potrudili v večjem številu za vzpostavljanje nazaj teh temeljev, bo osamljenost in izgubljenost vse večja.«

Kaj lahko storimo, da do te popolne zmede ne bi prišlo?

P. Pavle: »Ljudje potrebujemo, da nas nekdo spoštuje, upošteva, vrednoti. Naše moralne in etične osnove se končajo tam, kjer se konča naša korist, potreba. Pa naj bo to posameznik ali majhna družba. Življenje smo pogojili s svetovnimi pogojenostmi. Ves svet je postal majhna vas. Če gledamo samega sebe, da je etično, kar meni prav pride, pomeni, sem drugega prezrl, ne upoštevam, ne spoštujem ga v njegovih potrebah in vrednotah. To je osnovni konflikt vsega ali osnovna potreba. Ker smo tako zožili svoje interese in etiko, je jasno, da se mnogi ljudje v tej družbi, v tem sistemu, ki je zelo krut, čutijo izvržene, izrinjene in ne obstajajo za druge.«

Včasih moramo tudi udariti po mizi, ne v smislu agresije, ampak v smislu samozavesti, odločnosti, samospoštovanja. Če se mi sami ne bomo spoštovali, kdo nas bo? Danes je družba narejena tako, da če se sam zase ne zavzameš, te izrine ali te uporabi za predpražnik.

Avtoritete ne veljajo več, tudi Cerkvi marsikaj očitajo, pravo krščanstvo se umika v geto. Smo res že tam, da bo kristjan 3. tisočletja mistik ali pa ga sploh ne bo?

P. Pavle: »Krščanstvo prehitro spravljamo v nek geto. Dejstvo, da se število vernikov manjša, da cerkve niso več tako polne, da nismo povsod prisotni … Toda to še ne pomeni, da smo v getu. Možnost imamo, da se odločimo: bomo geto ali bomo kvas, sol in luč. Množičnost krščanstva ni bila Jezusova zamisel. To smo naredili po Konstantinski cerkvi, medtem ko je vloga kristjana biti sol, biti kvas. Spomnim se, ko je moja mama mesila kruh, je dala samo ščepec soli. Oče jo je v testo stresel več, pa ni bil več tako okusen. Kristjani radi tarnamo, kako smo izrinjeni. Tam smo, kjer smo se pustili izriniti. Morali bi se znati postaviti zase. Zakaj smo kristjani take putke, ki se takoj umaknemo, se damo utišati, potem pa jamramo in se sami sebi smilimo? Nimamo samospoštovanja, kar rodi občutek manjvrednosti pri drugih. Smo pred izbiro: se bomo ukvarjali z nekim balastom v religiji ali šli na globino? Globina ni samo mistika, ampak je duhovnost kot taka. V življenju zahteva zase in za druge nekaj več. Dopustiti moramo globlje dimenzije in si ne pustiti vsega, kar nam pripada kot duhovnim bitjem. Včasih moramo tudi udariti po mizi, ne v smislu agresije, ampak v smislu samozavesti, odločnosti, samospoštovanja. Če se mi sami ne bomo spoštovali, kdo nas bo? Danes je družba narejena tako, da če se sam zase ne zavzameš, te izrine ali te uporabi za predpražnik.«

S. Snežna: »Na videz se zdi, da se je lažje umakniti, ampak to pusti v človeku grenkobo, razočaranje, čuti, da je poteptan, pohojen kot predpražnik, zato je veliko bolje, da smo sol, kvas, luč. Če se naslonimo na Jezusa tudi v primerih, ko se kdo obregne ob nas, bomo našli oporo in pogum, da ne bomo kar klonili pred mnenjem, ki nima nobene večje teže kot jo ima naše mnenje.«

V oddaji je sodelovalo kar nekaj poslušalcev in poslušalk. Z vami delimo nekatere njihove misli in poglede.

Janez: »Vere ne moremo kupiti z denarjem. V katerikoli veri, v budizmu, v muslimanskem svetu … vsak si sam postavlja prioritete. Današnji človek postavlja Boga v ospredje le, ko zboli, ko pride v »belo sobo« (bolnišnico).«

Slavica: »Mi, ki smo Jezusovi, Jezusa ne bomo nikoli zatajili. Jezus je rekel: Če bo kdo mene zatajil pred svetom, ga bom jaz zatajil pred Očetom. Moramo biti odločni kristjani, pa ne s prepiri, z mržnjo v srcu, s sovraštvom, ampak kot je Jezus rekel: bodimo ponižni in dajmo Njega na prvo mesto, potem bo Sv. Duh opravil svoje.«

Nežka: »Nikdar nisem zatajila vere, niti v službi. Zaradi tega sem bila spoštovana, nikoli zaničevana. Včasih so bile cerkve polne, a ljudje niso bili nič boljši. Nič za to, če nas ni več tako veliko. Moramo biti sol zemlje. Pa ne »cagat«! Ljudje, ki nimajo vere, se mi smilijo. Kam se zatekajo v težavah, ki doletijo čisto vsakega človeka?«

Metka: »S svojo vero ne smemo biti vsiljivi, z zgledom pokažimo, da smo dobri, prijazni, nasmejani. Zgledi najbolj vlečejo.«

S. Snežna: »Zgledi gotovo najbolj vlečejo. Ravno to je blagor vere, ker se lahko nasloniš na Nekoga, ki ima svoje načrte zate, ki ti hoče in more pomagati.«

P. Pavle: »Zgled vleče, a včasih to ni dovolj. Stvari moramo postaviti na realne osnove, zagotoviti pravice, dati ljudem možnost. Če kdo misli, da bo le z zgledom nekaj premikal, se moti. Veliki ljudje, moralne avtoritete v človeštvu, so bili odličen zgled, obenem pa so dali pravičnost, spoštovanje, razmere, v katerih bodo lahko ljudje živeli svoje dostojanstvo. Pozivam k dobrim zgledom, a to ne sme postati sluzava ideologija krščanstva, da bomo z dobrim zgledom vse rešili. Paziti moramo, da ne mislimo, da pričujemo s smejočim obrazom. Včasih je treba biti tudi hud, jezen. Tudi Jezus je nastopil z bičem, prevračal stojnice.«