Rosana Kolar: Letalo ni kot vozilo, ki ga ob okvari lahko pustimo na robu ceste. Kljub temu, da je stroj, je to živ projekt.

Via positiva | 03.03.2023, 13:56 Nataša Ličen

Svet letalstva je kompleksen. Slovenija ima svoj bazen znanja in potencial. Popravljati letala, je bila že od majhnih nog želja naše sogovornice v četrtkovi popoldanski oddaji, aktualne nosilke naziva Inženirka leta, Rosane Kolar. Po uspešno zaključenem študiju strojništva letalske smeri na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, se je zaposlila pri Adria Tehniki. Deluje v mednarodnem okolju, ki ji zaradi širine omogoča razvoj pri delu, kot pri osebni rasti. Lani je pridobila svojo prvo licenco: B1 letalski mehanik za tip Airbus A320 family. 

"Prva povratna informacija, da sem umeščena med deset kandidatk za končni izbor, je bila zame izjemna čast, biti predstavnica žensk v industriji, v inženirstvu, dejstvo, da je nekdo v meni prepoznal potencial«, je opisovala Rosana Kolar, diplomirana inženirka strojništva in ena redkih žensk v Sloveniji, ki opravlja poklic mehaničarke potniških letal.

Pri tem poslu začneš na dnu. V procesu dela, ko razvijaš svoje veščine in znanje, ekipa istočasno v tebi integrira red, logično zaporedje akcij, usklajevanja, povezovanja, z ostalimi ekipami na letalu.

Verjame, da so mladi danes z odločnostjo, odgovornostjo, vztrajnostjo ter jasno zastavljenimi cilji, lahko kos predsodkom o 'ženskih' in 'moških' poklicih.

 Več o akciji Inženirka leta.

»Glede na delo, ki ga opravljam, spol ne igra vloge. Moški, ženska, ni pomembno, če le ustvarimo dober doprinos k delu. Če ga opravimo kakovostno in če smo mu tudi fizično kos, ne vidim ovir. Ja, na trenutku je morda malo čudno biti samo v moškem kolektivu, če gledam skozi oči zunanjega opazovalca. Imamo svoj način sporazumevanja, delovanja, sledimo svojemu notranjemu ritmu, ki se običajno spremeni zunaj podjetja. Ampak, znotraj kolektiva smo pogosto nekoliko drugačni po karakterju, kot zunaj njega. Imam sicer tudi veliko sodelavk, s katerimi sem vsakodnevno v interakciji, v zasebnem življenju pa sem bolj samotarka.« Rosana v prostem času kolesari, šport ji je blizu, vrtnari in bere, če ji le pride v roke knjiga, ki jo pritegne. 

"Moški način razmišljanja je v veliko trenutkih skladen z mojim. Izobraževala sem se in odraščala bolj v moškem okolju in stik z nekaterimi iz šolskih, študijskih let še ohranjam. Pogosto ženske govorijo, kakšni so moški. Marsikaj ne drži, enostavni in hkrati kompleksni so, kot me, samo treba se je naučiti njihovega načina izražanja in komuniciranja. So odkriti in pošteni, če pa jim kaj res ni všeč, pristopijo diskretno in povedo o svojih pričakovanjih. Pri ženskah tega ni veliko, je bolj po ovinkih in kanalih, preko četrte, pete osebe šele izvemo, kaj nekomu ni všeč. Moški v startu povedo, kaj ni prav, kaj naj popravimo ali naredimo drugače.«

Zelo dobro se imam med svojimi sodelavci, ker ob posameznih procesih dela, ko si to lahko privoščimo, najdemo čas za svež zrak, hitro kavo in smeh. Včasih se ob visoki zbranosti nabere nezaveden stres.

»Mladi, če vas nekaj zanima in vam medijski kanali niso dovolj, poizkušajte najti stik z osebo, ki to delo opravlja. Najlažje bo opisala realno stanje poklica, ko si boste lažje ustvarili sliko, če je to delo za vas ali ne. Te sreče jaz nisem imela. Do letalstva sem prišla posredno preko revije »Slovenska vojska«, v kateri so pisali tudi o življenjskih stvareh, o načinih dela, o preživetvenih tehnikah v naravi in podobno. Tematsko so v vsakem izvodu predstavili tudi enega od poklicev, med katerimi je bil enkrat tudi poklic letalskega tehnika. To se mi je pogosto vračalo pred oči, na koncu je v meni padla odločitev, ker očitno poklica ne morem pozabiti, da bom, ko bom velika, letalski tehnik.«

»Vedno sem bila bolj tehnični tip, če je bilo treba kaj razstaviti, sem bila zraven. Zanimalo me je, kako in zakaj je kaj sestavljeno, kako deluje. Svet pozna letalstvo najbolj po pilotih in stevardesah. Slednje so veljale za prestiž, vedno uglajene, s krasno mimiko telesa, diskretne, skratka predstavljajo neko eleganco. Poklic pilota pa je bil včasih zato tako prestižen, ker ni bilo lahko priti zraven. Moral si biti resnično talentiran, s posebno motoriko v rokah, v gibanju, zaradi občutka, ker so letala včasih delovala drugače kot danes.«

Velik odziv javnosti za moje delo je pričakovan, ker do nedavnega marsikdo ni vedel, da na Brniku tudi popravljamo oziroma vzdržujemo letala.

»Pri mojem delu je vedno velika odgovornost, za menoj je vedno nekdo, ki me preverja, ki se pod delo tudi podpiše in pritisne štempilko. Zdaj tudi jaz preverjam delo ostalih, a to ne pomeni, da za menoj ni nikogar. Skratka, zapleten način dela za vsakogar, ki ni v tem poslu. Začela sem kot pomočnica letalskega mehanika, s povsem preprostimi stvarmi, s katerimi so me začeli vpeljevati v delo, s čiščenjem komponent, odstranjevanjem, pospravljanjem delovnega mesta, pregledovanjem enostavnejših komponent in tako se je stopnjevalo, vedno več odgovornosti, vedno več spoznavanja novih sekcij in tako naprej. Pri vzdrževanju letala veljajo drugačna pravila kot pri popravilu avtomobilov. Preventivno je veliko pregledov in preverb, menjav vnaprej. Teh velikih kovinskih ptic me ni strah, imam pa do njih strahospoštovanje. Letalo ni vozilo, ki ga ob okvari lahko pustimo ob robu ceste. Vsako letalo je nekoliko drugačno. Pri njih nič ni samoumevno. To je stroj, ko enkrat pride gor, pride tudi dol, že zaradi tega imam podzavestno vgrajeno odgovornost in spoštovanje.«