Kako je lep ta naš »narobe svet«!

Komentar tedna | 31.03.2023, 14:30 mag. Jure Levart

Zadnje tedne mi v ušesih zveni znana pesem slovenskega satirika in humorista Frana Milčinskega Ježeka, Moj narobe svet. Z vsem spoštovanjem do avtorja, ki opisuje, kako je v njegovem narobe svetu lepo in prav živeti, mi njegovi komični verzi »narobe sveta« orisujejo aktualni dogodki in odločitve naših oblastnikov. Značilnost Ježkovega »narobe sveta« je v tem, da misli, da je prav, ravno zato, ker je narobe. Na humorni način torej avtor poda kritiko samozadostnega sveta in mnenje posameznika, ki je prepričan, da ima prav, če »spi v pisarni in doma nabira gobe, da je zdrav, ko je bolan in mlad, ko je star« … Tako se Ježek v svoji pesmi poigra s človekovo oholostjo in prevzetnostjo, ki živi v iluziji, da ima na tem svetu edino on vse prav …

Ob tem pomislim na deželico pod Triglavom, v kateri se zdi, da gre zadnje časa marsikaj narobe. Kaj je tisto, kar po mojem mnenju še posebej izstopa?

Najprej menim, da je narobe, da smo že pred časom ukinili Muzej slovenske osamosvojitve, kakor tudi ni prav, da politika obglavlja stroko in vodstvo Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Narobe je, da dnevna politika, slovenske in evropske institucije narekujejo kmetom, kako naj kmetujejo in ljudem, kaj naj jedo. Še bolj narobe in zaskrbljujoče je, da nam z ustanavljanjem strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora tolmačijo in vsiljujejo svojo, verjetno za njih edino pravo definicijo sovražnega govora. Slišimo tudi, da namerava oblast drastično zmanjšati število upravnih enot – zakaj že? In resnično nenavadno, skoraj že bizarno pa je, da v vladnih prostorih pes prisostvuje za omizjem sestanka v kabinetu predsednika vlade.

Ja, vse to je zadnje čase »narobe svet« v naši domovini. A nekateri mislijo, da ja tako prav. To je seveda njihova legitimna pravica, kot je obratno, to pravica ostalih, ki smo prepričani, da temu ni tako.

Ukinili smo torej muzej, ki je celovito prikazoval proces nastanka naše države. Nenazadnje je bila osamosvojitev Slovenije eden najpomembnejših trenutkov naše zgodovine. Vrednote osamosvojitve bi morale biti svete, o njih bi se morali pogovarjati in jih prenašati na mlajše rodove in tako na njih graditi svojo identiteto. Z ukinitvijo samostojnega muzeja pa sporočamo ravno obratno, saj ponovno razdvajamo in osamosvojitev raztegujemo na tnalo ideologije. Ne, muzej naše osamosvojitve ni bil ideološki projekt, to je nacionalni projekt. Z njegovo ukinitvijo pa si trgamo korenine in režemo vejo, na kateri sedimo. Podobno je z odstavitvijo dr. Jožeta Dežmana, zgodovinarja, ki se med drugim zavzema, da žrtve med in povojnega revolucionarnega nasilja končno dobijo svoj grob. Gre za osnovno civilizacijsko zahtevo, ki bi jo kot narod morali že zdavnaj uresničiti.

A mi, po zaslugi političnega boja vedno znova in znova zapademo v ideološke boje in blokovsko delitev na naše in vaše. Žal se zdi, kot da brez tega ne znamo več živeti. Da razdor nekateri potrebujejo kot vsakdanji kruh. Če že skušam razumeti politike, ki to izrabljajo v namene političnega boja, pa ne razumem preprostih ljudi in kritične mase našega naroda, ki temu znova in znova nasede.

Podobno je s tolmačenjem sovražnega govora. Dvomim in upam, da se motim, da bo novo nastali Strateški svet v prihodnosti preprečeval ekscese, povezane s sovražnim govorom v preteklosti.

Odgovorna politika bi torej morala imeti enake vatle za vse, ko presoja, kaj je in kaj ni sovražni govor. Ali se še spominjate, še ne toliko daleč nazaj, ko so nekateri molitev na javnem mestu označevali s sovražnim govorom? Na kakšni osnovi lahko to razumemo? Na vsebinski zagotovo ne, ampak izrazito ideološki, nesorazmerni in nepravični. S kakšnimi argumenti postavljajo molitev v javnosti pod imenovalec sovražnega govora? Mogoče z argumentom vesti ali pa njihovega altruizma in skrbi za uboge, ranljive, depreviligirane? Dvomim. Ne verjamem.

Razum in vest sta torej tista, ki sta temeljna razsodnika človekovih pravic in njegovega dostojanstva. Koliko razuma, da vesti sploh ne omenjam, je v slovenski debati o človekovih pravicah in sovražnem govoru? Žal zelo, zalo malo.

Če bo v prihodnje javna molitev spoznana, kot osnovna človekova pravica izražanja in pravica svobode veroizpovedi, bomo lahko zaključili, da Strateški svet in z njim vlada ter mediji, ki jim pri tem asistirajo, mislijo iskreno. In ko se bo v prvem poročilu katere od slovenskih civilno družbenih in nevladnih organizacij, ki se imajo za varuhe človekovih pravic in izvajajo monitoring, kot se temu strokovne reče, poleg Romov, istospolno usmerjenih, migrantov in muslimanov, znašli tudi kristjani, bom verjel, da jim v resnici gre za človekove pravice. Sprašujem se, kakšne naprave imajo, da spregledajo poziv k poboju, zaznajo pa, da je molitev pred bolnišnico sovražni govor?

Prvi člen temeljnega dokumenta o človekovih pravicah, Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki ga je Organizacija združenih narodov sprejela že davnega leta 1948, kot skupen ideal vseh ljudstev in kultur z namenom zaščite človekovega dostojanstva se glasi: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali drug z drugim ravnati kakor bratje.«

Razum in vest sta torej tista, ki sta temeljna razsodnika človekovih pravic in njegovega dostojanstva. Koliko razuma, da vesti sploh ne omenjam, je v slovenski debati o človekovih pravicah in sovražnem govoru? Žal zelo, zalo malo. In če se že kje pojavita sta v istem trenutku potlačena in označena za staro in nepotrebno šaro. Če bi ju Slovenci uporabljali in se sklicevali na razum in vest, bi glede sovražnega govora in sistematičnega kršenja človekovih pravic najprej razčistili na zgodovinski ravni in šele nato na strateški. Brez poštene zgodovine, namreč ne more biti prave strategije.

Razum in vest pa nam lahko tudi odpreta oči, da spregledamo vso neumnost »narobe sveta«, najprej v lastnem in tudi javno-političnem življenju. A zgolj odprte oči ne bodo dovolj, da se neumnostim odločno upremo in da na njih ne pozabimo, vsaj do naslednjih volitev.