Nika in Helena. | (foto: STA / Tatjana Splichal)
Nike in Helene z ruto.
Naš pogled Rok Mihevc
Zadnjič sem se pri delavniški maši malce ozrl naokoli. Ker po slabi krščanski navadi ponavadi sedem v zadnje klopi, vidim skoraj vse. Pretirane gneče ni bilo, sorodniki pokojnega, za katerega se je darovala sveta maša in par deset ženic. Pa mi je nekaj padlo v oko. Oz. mi ni padlo, ker je to pravzaprav že izginilo iz našega vsakdanjika. Rute.
Vprašal sem se, kdaj so naše stare mame in babice s svojih glav snele tiste dobre stare kmečke rute, različnih barv in vzorcev. Tiste, ki so jih imele, ko so šle na polje, da jih ni prepihalo in so jih varovale pred soncem, prahom in potom in tiste, ko so šle k bogoslužju v cerkev. Rjave, rumene, črno-bele, rumeno-bele, modro-bele, rdeče-bele s pikami, rožaste, kariraste ter črne ob žalovanju. Zanimivo je, da je bila ruta v cerkvi nekoč za ženske obvezna, pa tudi samoumevna, da ne bi hodile »gologlave«.
Skromnejše ženice so nosile ruto iz bolj grobega materiala. Osnovna razlika med zavezovanjem delovne in pražnje rute je bila v tem, da so delovno ruto zavezale na tilniku, pražnjo pa pod brado, pri čemer so pomembni tudi narahlo zavezan in krasilen vozel, nazaj zapognjen rob na glavi in natančno nameščeno dvojno gubanje ob ušesih. O tem, kako se je ruta počasi začela opuščati, sem bral v neki seminarski nalogi, v kateri lahko preberemo pojasnilo župnika, da so jo najprej ženske nosile le za k obhajilu, nato tudi za to ne več. In res, redkokdaj je še videti kakšno starejšo ženico, ki je v cerkvi ali doma odeta z ruto.
Nekateri jo dojemajo kot simbol zatiranja, drugi kot znamenje pobožnosti in skromnosti. Tudi meni naprej pride misel na to, koliko skromnosti, zdrave ponižnosti, dobrote in skrbi za druge se je skrivalo pod temi rutami, še bolj seveda v delovnih rokah. Ob tem si lahko predstavljamo, da bi članice in podpornice inštituta, ki se imenuje po jutrišnjem datumu, in pa druge vidnejše predstavnice ljudstva, pa vse skupaj poimenujmo kar Nike, raje govorile o ruti kot simbolu poniževanja, neenakopravnosti, sramotenja, moški prevladi, podrejenosti ...
Jaz pa, zaradi izkušenj in mogoče tudi zaradi folklorne duše, v "fcovu", kot so rekli včasih ruti, vidim kreposti, ki prinašajo mir v srcu, potrpežljivost, hvaležnost, poslušnost, poštenost, spoštovanje, plemenitost, vdanost, strpnost in mnoge druge ... Ko srečamo nekoga, ki izžareva ponižnost, začutimo notranjo moč in pomirjenost.
Jaz pa, zaradi izkušenj in mogoče tudi zaradi folklorne duše, v "fcovu", kot so rekli včasih ruti, vidim kreposti, ki prinašajo mir v srcu, potrpežljivost, hvaležnost, poslušnost, poštenost, spoštovanje, plemenitost, vdanost, strpnost in mnoge druge ...
Ko pomislim na ruto in skromnost, se mi pred oči narišejo mnoge starejše ženice, ki sem jih srečeval pri svetih mašah, pa tudi pokojna gospa Helena, ljubljanska brezdomka in ikona ljubljanske tržnice. Če ste bili redni obiskovalci centra Ljubljane, frančiškanske cerkve, stolnice ali tržnice, je gospa Halena s svojimi veliki vrečkami in gajbami z zelenjavo na kolesu gotovo pritegnila pozornost.
Zakaj govorim o njej? Ker so bili članki o njeni smrti, ganljivem zapisu br. Ksaverja, ki je zadnja leta skrbel zanjo, in pogovor z branjevcem Klemenom Dovčom, ki mu je gospa Helena veliko pomagala, eni najbolj branih in deležni vašega odziva na naši spletni strani.
Če smo iskreni, so bili celo bolj brani kot novice ob smrti zaslužnega papeža Benedikta. Z zanimanjem sem spremljal to statistiko, ki je pokazala in dokazala, kako zgodbe malih žena z ruto ganejo in kako sta skromnost in ponižnost pravzaprav veliki vrednoti, ki ju včasih premalo premoremo in premalo cenimo. In mislim, da bi si vsi večkrat morali nadeti takšnih vrst rut, ne samo gospe Helene. Mogoče že jutri, na mednarodni dan žena.
