Štefan IskraŠtefan Iskra
Marko ZupanMarko Zupan
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Gregor Virant (foto: STA)
Gregor Virant | (foto: STA)

Virant o prenovi plačnega sistema: »Lov je odprt, toda od kod denar?!«

Slovenija | 02.03.2023, 07:31 Tanja Dominko

Dr. Gregor Virant, tvorec enotnega plačnega sistema, ki je na poti na smetišče zgodovine, trenutno dogajanje, povezano s prenovo plač v javnem sektorju, z zanimanjem spremlja. Meni, da je ideja prenove sicer dobra, sistem je namreč v minulih letih tako ali tako že začel razpadati, toda boji se, da bo problem v finančni izvedbi, saj so apetiti precejšnji. Prav tako je od ideje do izvedbe dolga in trnova pot pogajanj in tudi dolgotrajen zakonodajni postopek.

Vlada predlaga, da bi oblikovali novo plačno lestvico s 67. plačnimi razredi. Prvi plačni razred bi bil določen v višini minimalne plače, razmerje med najnižjo in najvišjo bi bilo ena proti 7. Plačna razmerja bi urejali znotraj plačnih stebrov, tako bi se ločeno urejale specifike, napredovanja, delovna uspešnost. Se vam zdi to pravi pristop?

»Sam koncept na papirju se mi zdi kar v redu, je pa od tega koncepta do izvedbe še zelo dolga pot. Če grem po vrsti. Razmerje plač ena proti 7 je v redu. Treba je namreč vedeti, da se je to razmerje v zadnjih letih popolnoma sploščilo, zdaj je razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v javnem sektorju približno ena proti 4, česar praktično v nobeni drugi državi ne boste videli. Do tega je prišlo, ker se je minimalna plača ves čas višala, ostale pa ne. In to je ena taka slovenska specifika uravnilovke, za katero bi rekel, da že skoraj malo diši po socializmu. Če hočeš razpon potegniti na ena proti 7, to pomeni višanje plač po celi lestvici, in to bo imelo velike finančne posledice, tako da zame je ključno vprašanje, od kod denar dodaten denar za to plačno reformo.«

Apetiti med sindikati so precejšnji, pogajanja, ki so že stekla, pa se niso najbolje začela, koraki so bili doslej bolj parcialne narave. Kako spremljate te začetne zdrse?

»Naj povem, da mi glede sedanjega sistema nekako preveč pripisujejo. Nisem njegov avtor, dejansko je bil zakon o sistemu plač sprejet že leta 2003, je pa res, da sem sam vodil pogajanja od leta 2004 in 2008 in pripeljal do podpisa vseh kolektivnih pogodb. Da sem spravil sistem v prakso. Bistvo je enotnost in neka centralna koordinacija. To pomeni, da nobena poteza, nobeno povišanje plač ni bilo parcialno, ampak se je na vsako potezo gledalo celovito, saj vemo, da dvig plač v enem delu javnega sektorja sproži zahteve v drugih delih javnega sektorja. Nekaj časa je sistem zdržal.

Jasno, taki parcialni posegi vedno sprožijo apetite pri drugih sindikatih, tako da ta trenutek se mi zdi, da je na sindikalni strani nek občutek, da je lov odprt. To je pa izjemno slaba popotnica za resno plačno reformo.

Na začetku, ko smo sistem vzpostavili, ni bilo ene same parcialne proteze. Sindikati so dobro vedeli, da vlada ne bo nikomur nič dala pod mizo, strinjali so se s tem, da se v času pogajanj ne posega enostransko v plačni sistem, v razmerje plač. Potem je ta enotnost začela razpadati. Zlasti po letu 2014 je začel enotni plačni sistem pospešeno razpadati skozi različne sektorske, parcialne rešitve zdaj tukaj, zdaj tam in seveda se to tudi pri tej vladi nadaljuje, zlasti s to obljubo sodnikom, ne da jim bodo kar počez dvignili plačo za plačo za 600 evrov. Jasno, taki parcialni posegi vedno sprožijo apetite pri drugih sindikatih, tako da ta trenutek se mi zdi, da je na sindikalni strani nek občutek, da je lov odprt. To je pa izjemno slaba popotnica za resno plačno reformo.«

Se bo dalo sploh izmotati iz tega klobčiča?

»Ne vem, potrebna bi bila izjemno čvrsta volja, zelo jasna strategija vlade, doslednost pri izvajanju. Seveda se s pravim pristopom še vedno da, ampak treba bo biti pa zelo čvrst in vztrajati na tem, da se pogajanja odvijajo najprej o samem konceptu, torej o sistemu, zakonskih rešitvah in potem, ko so te zakonske rešitve sprejete, na podlagi novega zakona tudi kolektivna pogajanja. Problem je v tem, ker tega ni mogoče narediti hitro, ne priprava zakona ne pogovarjanje s sindikati, pa potem sprejem v državnem zboru ... že to bo vzelo veliko časa. Potem se bodo šele začela pogajanja. Bojim se, da sindikati nimajo tega potrpljenja, da bi čakali toliko časa, tako da je res zelo, zelo zapletena situacija.«

Bojim se, da sindikati nimajo tega potrpljenja, da bi čakali toliko časa, tako da je res zelo, zelo zapletena situacija.

Se pravi, prognoza ni najboljša. Koliko časa bi tako lahko minilo do uresničitve?

»Po mojih izkušnjah, pa nekako imam občutek da nisem ravno naj najslabše peljal teh stvari takrat, je za to potrebno nekaj let. Če seštejem vse skupaj, pripravo zakona, sprejem zakona, kolektivna pogajanja, podpis kolektivnih pogodb, bi rekel najmanj 2 do 3 leta, če ne več.«

Že zdaj, na začetku se zatika. Sindikati se s temi ločenimi stebri ne strinjajo, Branimir Štrukelj iz SVIZ-a je dejal, da zgleda, kot da si želi vlada vse spraviti v ločene škatle in potem zapreti, da se ne gledajo med seboj. Ali se vam zdi ta ideja o enotnem plačnem sistemu še izvedljiva, le z novimi proporci. Kako bi se danes zadeve lotili vi?

»Ideja stebrov sama po sebi ni tako napačna. Bistvo enotnega sistema je bilo v tem, da so bila tipična delovna mesta, tako imenovana orientacijska delovna mesta dogovorjena za skupno pogajalsko mizo z vsemi sindikati. Začetna plača učitelja, začetna plača zdravnika s specializacijo družinske medicine, začetna plača kustosa v muzeju, vse to je bilo dogovorjeno za skupno pogajalsko mizo z vsemi sindikati, tako da so vsi videli vse in so lahko med sabo primerjali. To je imelo zelo velike prednosti, ker je zagotavljalo ta občutek neke pravičnosti.

Po drugi strani je pa bilo tudi precej rigidno, ker je bilo nemogoče, da bi vlada, tudi če bi ocenila, da je nujno, dvignila plače. Tako da sistem je imel dobre strani, pa tudi nekatere slabe. Predvsem se je pa pokazalo, da ga vlade niso bile sposobne izvajati, preprosto je začel razpadati. Ta orientacijska delovna mesta so se sčasoma popolnoma izvotlila. Začeli so vnašati nova delovna mesta ali pa so jih preimenovali in na koncu nihče več ni delal na tistem orientacijskem delovnem mestu. Sistem so pravzaprav izigravali skozi sektorske parcialne rešitve.

Kakršenkoli sistem uzakoniš, se soočiš na koncu z istimi problemi pri izvajanju. Problem je vedno pri izvedbi.

Jaz sem bil sicer prepričan, da se ga da izvajati in sem ga tudi izvajal, ampak očitno tega ni sposobna vsaka vlada. Ta razdelitev na stebre je priznanje, da vlade niso bile sposobne tega izvajati. Še vedno pa se bodo ljudje v javnem sektorju med sabo primerjali, denimo univerzitetni učitelj, zdravnik, sodnik, se bodo vedno med sabo primerjali, tudi policist, carinik in gasilec se bodo vedno med sabo primerjali in vlada bo vedno morala sama pri sebi imeti razčiščeno, kako vidi ta plačna razmerja in imeti argumente, zakaj nekoga postavlja višje in zakaj nekoga postavlja nižje. Kakršenkoli sistem uzakoniš, se soočiš na koncu z istimi problemi pri izvajanju. Problem je vedno pri izvedbi. Na papirju en ali drug sistem lahko zgleda v redu, ampak v praksi se bo pokazal v pravi luči.«

Problem bo tudi denar, ki bi ga potrebovali, sami ste že omenili, da bo to težko spraviti skozi.

»Drži, to je daleč največji izziv po mojem mnenju. Tako kot sedaj kaže, se s tem povečanjem razmerij oziroma razponov, ki se popolnoma na novo odprejo, to vedno zahteva finančne posledice. Ob tem bi spomnil na to, kako smo se tega lotili takrat. Dogovor s sindikati je bil, da se vsako leto, ko se plače usklajujejo z inflacijo, usklajujejo samo polovično. Druga polovica se je pa nabirala v nek sklad, ki je bil potem namenjen za plačno reformo. Tega zdaj preprosto ni in se ne ve, od kod bo ta denar prišel. To je ta problem. Ta trenutek mi ta koncept novega plačnega sistema v veliki meri deluje kot račun brez krčmarja, ker ni nobenih finančnih izračunov in ni nobenega odgovora na vprašanje, od kod dodatni denar.«

In seveda se je javni sektor od takrat precej odebelil ...

Seveda. Javni sektor je imel najnižje število zaposlenih v času ZUJFA (Zakona o uravnoteženju javnih financ, op.p.), torej leta 2012, po tistem se recimo leto ali dve še ni povečevalo, potem pa je začelo število zaposlenih v javnem sektorju rasti. In to seveda vpliva na maso za plače. Masa za plače je rezultat dveh faktorjev, in sicer števila zaposlenih in višine plač. In če ti število zaposlenih raste, potem bi pa še skozi plačno reformo dvigal plače, ne vemo, kam to pelje. Prostora v javnih financah za to ni.

Moram reči, da takrat, ko smo izvajali prejšnjo reformo, ki je privedla do zdajšnjega sistema, je finančni minister pokojni dr. Bajuk, ki je bil ključni ključni steber finančne plati reforme, povedal, koliko denarja si lahko privoščimo za plače. In seveda, odgovor je bil, da razen tiste polovičke, ki se je nabirala skozi leta, dodatnega denarja ne more biti, se pravi plačna reforma ni imela nekih posledic, da bi se zviševala masa za plače. Zdaj pa tega strateškega razmisleka, kako ustvariti nek fond denarja za plačno reformo, na žalost ni.«

Slovenija
Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise) Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise)

Dobra arhitektura ni modna muha.

Odprte hiše Slovenije, vseslovenski tridnevni arhitekturni festival, letos že petnajstič po vrsti odpira najsodobnejšo slovensko arhitekturno produkcijo, nove in prenovljene arhitekturne projekte ...

Eva Golob (photo: ZSPM) Eva Golob (photo: ZSPM)

Eva Golob: Ponosni na podeželske korenine

»Vsako leto pripravimo zelo pester program skozi celo leto in številni naši dogodki so tradicionalni. Eden takih je državni kviz Mladi in kmetijstvo, ki bo (danes) v Velikih Laščah potekal že ...