Pozivi stroke k ukinitvi stroge zaščite volka in medveda #video

Slovenija | 26.02.2023, 12:09 Petra Stopar Robert Božič

»Glede na današnje stanje populacije rjavega medveda in volka v Sloveniji je poseganje v populacijo z odstrelom nujno,« je na posvetu o vplivu širjenja populacije velikih zveri na kmetijstvo, podeželje in krajino opozoril mag. Miha Marenče z Zavoda za gozdove Slovenije. »Osebno trdim, da bi imelo strogo varstvo, torej neukrepanje v populacijah za posledico izgubo kontrole. Tega si pa seveda vsekakor ne želimo in nenazadnje na ta način tudi zakonodaji, evropski ali svetovnim konvencijam seveda ne bi zadostili,« je še dodal.

V prvem delu današnje nedeljske kmetijske oddaje smo pripravili kratek povzetek torkovega dogajanja na posvetu o vplivu širjenja populacije velikih zveri na kmetijstvo, podeželje in krajino, ki ga je pripravila Komisija Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V oddaji smo objavili tudi uvod v strokovno razpravo, ki ga je s svojim prispevkom imel Miha Marenče z Zavoda za gozdove Slovenije. V celoti ga lahko preberete v nadaljevanju.

Po navedbah predsednika komisije in državnega svetnika Branka Tomažiča se je v slovenski kulturni krajini v zadnjih letih število teh zveri prekomerno povečalo, zaradi česar je kmetovanje vedno bolj oteženo in ekonomsko nevzdržno, posledično pa prihaja do njegovega opuščanja in izseljevanja s podeželja. Številni udeleženci posveta so pozvali k razmisleku o ukinitvi stroge zaščite volka in medveda, k določitvi vzdržnega števila njune populacije, pravičnim odškodninam in ureditvi zakonodaje.

Branko Tomažič: Podeželje nima nobene moči proti norim posameznikom

Branko Tomažič je uvodoma spomnil, da so v Državnem svetu podoben posvet pripravili že pred petimi leti, sodelovali so tudi v delovni skupini za načrtovanje upravljanja z velikimi zvermi, imeli dobre predloge, a so bili pri okoljskem ministrstvu zelo malo slišani. Stanje se v petih letih ni izboljšalo, ampak se je celo poslabšalo, je menil in dodal: »Kmetje že vrsto let zahtevamo zmanjšanje števila zveri in jih obdržati v območju, kjer so bile. Ne, da se širijo po celem ozemlju Slovenije, kjer jih v preteklosti nikoli ni bilo. Žal podeželje nima nobene moči proti norim posameznikom, ki z raznimi akcijami in z medijsko-politično podporo držijo stanje v rokah. Vpliv imajo celo na upravna sodišča, na čelu z ustavnim sodiščem.«

Irena Šinko: Postopki za odvzem zveri se naj pospešijo

Slednje je pred tremi leti razveljavilo vladni zakon o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave. Po podatkih Biotehniške fakultete je na ozemlju Slovenije pomladanska številčnost medvedov ocenjena na več kot tisoč. Zaradi številčnosti velikih zveri in posledično škode na pašnih območjih je zaskrbljeno tudi kmetijsko ministrstvo. Ministrica Irena Šinko je nanizala več ugotovitev študije o učinkovitosti ukrepov varovanja pašnih živali pred velikimi zvermi: »Študija ugotavlja, da conacija prisotnosti volkov skladno z direktivo EU o habitatih ni mogoča, mogoč pa je odvzem posameznih osebkov, vendar se tu soočamo s predolgim postopkom izdaje odločb, zato apeliramo na pristojno ministrstvo, da se postopki za odvzem zveri v populaciji pospešijo.«

Anton Medved: Varovanje zveri ne sme imeti prednosti pred javnim dobrim

Državni svetnik Anton Medved, podpredsednik Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je spomnil, da je bila »nedolgo tega pridelava hrane, ki omogoča preživetje ljudi in naroda, ozaveščena prioriteta pred zvermi in divjadjo. Kmetijstvo je bilo mnogo bolj zaščiteno, saj so se izvajale politike, ki so nagrajevale uplenitelje velikih zveri (medved, volk in ris) ter divjega prašiča ... A temu ni več tako, zdi se, da smo tam nekje okoli 19. stoletja (s pričo izobilja) izgubili pravi fokus.

Zveri imajo po njegovih besedah sedaj na kmetijstvo na alpskem, kraškem in drugih obrobnih področjih odločilen vpliv, reševanje problematike pa je postala pink ponk žogica, ki si jo podajajo oškodovani kmetje, ministrstvo za okolje (zdaj ministrstvo za naravne vire in prostor), ministrstvo za kmetijstvo in nevladne organizacije«. Poudaril je, da varovanje zveri ne sme imeti prednosti pred javnim dobrim: pred prehransko samooskrbo, varnostjo državljanov, avtohtonimi pasmami domačih živali, kmetijskimi površinami in lastninsko pravico, pomenom kmetijstva za razvoj in poseljenost podeželja in zaščito kulturne krajine in skrbjo za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih.

Uroš Brežan: Velike zveri varuje več predpisov

Minister za naravne vire in prostor Uroš Brežan, ki se je nedavno pridružil pozivu enajstih ministrov EU, da Evropska komisija ohrani strogo zaščito volka, je pojasnil, da velike zveri pri nas varuje več predpisov in konvencij. Ob tem se je zavzel za trajen dialog z vsemi vključenimi in napovedal vnovično vzpostavitev delovne skupine.

Miha Marenče: Upravljanje populacij velikih zveri stane. Drago je.

Na posvetu je bilo mogoče prisluhniti številnim zanimivim prispevkom. Uvod v strokovno razpravo je na nek način imel Miha Marenče z Zavoda za gozdove Slovenije s prispevkom Stanje in upravljanje populacij rjavega medveda in volka v Sloveniji. V njem je med drugim pozval k razmisleku o spremembi habitatne direktive o strogi zaščiti volka in medveda, ki je bila sprejeta leta 1992. V nadlajevanju lahko preberete, kaj je povedal.

Zavod za gozdove Slovenije je pravzaprav na področju upravljanja s populacijami velikih zveri zelo zelo globoko vpleten, glede na veljavno zakonodajo Republike Slovenije.

Tako pripravljamo strokovna mnenja za poseganje v populacijo velikih zveri. Z odstrelom pomagamo oškodovancem pri varovanju njihovega premoženja, ocenjujemo škode, ki jih povzročajo zavarovane vrste na človekovem premoženju, izvajamo oziroma sodelujemo pri monitoringu, torej spremljanju populacij, izvajamo ali sodelujemo slovenskih in mednarodnih projektih s tega področja, ki ga danes obravnavamo, poleg tega pa sodelujemo še pri pripravi predpisov.

Smo člani različnih deležniških skupin in se tudi mednarodno udejstvujemo, kar je seveda predvsem pomembno iz vidika izmenjav izkušenj.

Če gremo na konkretne predloge, torej, glede na naše dolgoletno sodelovanje na tem področju seveda, smo prišli do določenih izkušenj, zato jih lahko danes strmo strnemo v nekaj točk, ne zato, da bi kritizirali, ampak zato, da bodoče upravljanje izboljšamo.

Na prvo mesto prav zagotovo postavljamo dialog vseh deležnikov, v smislu iskanja skupnih rešitev. Danes v družbi je pač opaziti, da se določeni deležniki nagibajo, oziroma zagovarjajo strogo varstvo, na drugi strani pa imamo seveda deležnike, ki nosijo neposredne posledice prisotnosti velikih zveri.
In ta druga stran lahko opazimo, da je strpna ali strpnejša, predvsem zato, ker je v smislu sobivanja nam omogočila, da imamo danes vse tri predstavnike velikih zveri, tudi ohranjene.

Torej dialog je nekaj, kar s čimer moramo nadaljevati. In prav vesel sem, ko sem slišal ministra, da bomo ponovno ustanovili delovno telo, kjer bomo lahko pod okrilje resornega ministra, pač ta dialog nadaljevali, oziroma okrepili.

Stopnja zakonodajnega varovanja populacij rjavega medveda in volka, vsi vemo, da jih tako imenovana habitatna direktiva uvršča med strogo zavarovane vrste. Zaradi tega je tudi upravljanje s tema dvema populacijama na nek način omejeno.

Vendar pa, ta habitatna direktiva je bila sprejeta leta 1992. Od takrat pa do danes, se je stanje, na področju, katerega obravnavamo, bistveno spremenilo. Poleg tega so se od tega leta naprej Evropski uniji pridružile tudi države, ki so populacije velikih zveri imele bistveno ali pa jih imamo bistveno bolj ohranjene kot tiste, ki so bile pred tem letom, ko je bila ta habitatna direktiva sprejeta.

Zaradi tega je danes prav zagotovo čas za resen razmislek. O tem ali tiste populacije, ki so v ugodnem stanju, zaslužijo, če temu tako rečem, razmislek o tem, da stopnjo varovanja znižamo.

Vsaka država seveda za uspešno upravljanje s populacijami medveda, volka in ostalih potrebuje strateške in pa akcijske načrte. Torej to so dogovori, kako bomo upravljali s temi vrstami v bodoče.

Glede na dinamiko, kateri smo priča zadnjih letih, ugotavljamo, da je ta izredno intenzivna in zaradi tega je prav, da tudi dokumenti tej dinamiki sledijo.

Izvajanje monitoringa je pogoj za opravljanje. Torej pogoj, zato, ker moramo poznati stanje populacije, s katero upravljamo, katerihkoli prostoživečih vrst, seveda za velike zveri, pa še posebej torej, da poznamo številčnost, da poznamo strukturo, da poznamo prostorsko razširjenost in njihove dinamike in ne nazadnje tudi zato, da potem lahko v nadaljevanju načrtujemo, posledice, tako ukrepanja, kot tudi finančne.
Monitoring, ki ga izvajamo v Sloveniji, je dogovorjen, je sistematičen in ga na nek način uporabljajo tudi druge države Evropske unije, pa lahko rečemo tudi širše. Torej, to je pogoj, da se sploh lahko pogovarjamo o upravljanjuu oziroma poseganju v populacijo z odstrelom.

Glede na današnje stanje populacije rjavega medveda in volka v Sloveniji je poseganje v populacijo z odstrelom nujno,

Tisto, kar lahko, glede na konvencije in pa direktivo, zagotovimo v svoji oziroma v naši državi, je seveda takšna zakonodajna podlaga in pa takšni postopki, ki bodo omogočali čim hitrejše ukrepanje ko do težav oziroma konfliktov pride.

Osebno trdim, da bi imelo strogo varstvo, torej neukrepanje v populacijah za posledico izgubo kontrole.

Tega si pa seveda vsekakor ne želimo in nenazadnje na ta način tudi zakonodaji, evropski ali svetovnim konvencijam seveda ne bi zadostili.

Če imamo na eni strani poseganje v populacijo, imamo seveda na drugi strani, kar je bilo danes že večkrat povedano, izvajanje ukrepov varovanja človekovega premoženja. Zavedati se moramo, da samo izvajanje enih ali drugih sklopov ukrepov, naših težav oziroma naših problemov ne bo rešilo.

Zato moramo kot družba in kot država potencialnim oškodovancem, torej tistim, ki živijo na območju pojavljanja velikih zveri, nuditi strokovno pomoč po eni strani in pa seveda celotno in celovito finančno podporo za izvajanje samih ukrepov varovanja premoženja.

Odškodninski sistem je v Republiki Sloveniji oblikovan. V okviru Zavoda za gozdove deluje 91 sodelavk in sodelavcev kot pooblaščencev. Torej, če se malo bolj slikovito izrazim, tistih ki so na prvi bojni liniji in tistih, ki se prvi srečajo z jezo, žalostjo in velikokrat tudi občutkom nemoči oškodovancev.

Tukaj se moramo kot družba in kot Republika Slovenija seveda zavzemati predvsem za to, da se škoda, ko pride do nje nemudoma oziroma na čim hitrejšem času povrne. Trenutni sistem, deluje tudi na način, da se povrne samo za tisto, predvsem to velja za rejne živali, za tisto škodo, ki je dokazljiva. Vemo pa, da je nastane tudi škoda tistih živali, ki pobegnejo in se jih potem ne najde.

In mogoče bi morali v bodoče spregovoriti še o nečem. Namreč vseskozi se pogovarjamo o materialni škodi, a na drugi strani nastane tudi nematerialna škoda. Seveda je to težko dokazati, težko jo je izmeriti, ampak prav zagotovo ta škoda nastane, tako na rejnih živalih, kot tudi njihovih lastnikih.

V preteklosti je Republika Slovenija imela organizirano skupino, ki je ukrepalav primeru težav z velikimi zvermi. To se je izkazalo kot pozitivni ukrep, kot nekaj, kar so ljudje sprejeli in pa tudi s klicanjem takrat, ko so bili v težavah, se je to pokazalo kot pozitivno.

Torej na tem mestu predlagamo razmislek v smeri ponovne vzpostavitve ali pa ponovnega delovanja tovrstne skupine.

Upravljanje populacij velikih zveri stane. Drago je. Kot članica Evropske Unije imamo pravzaprav na razpolago dva finančna mehanizma, naš proračun in proračun Evropske unije. Torej do sedaj se je največ sredstev iz Evropske unije počrpalo v okviru tako imenovanega finančnega instrumenta Life. Na tem področju je bila Slovenija zelo uspešna, saj smo tudi s pomočjo svojih sodelavk in sodelavcev vodili ali sodelovali v preko 15. projektih z našega področja, tako slovenskih kot tudi seveda mednarodnih, ki pa v zadnjem času prevladujejo.

Danes je večkrat slišati, da so se prav z začetkom projektnega dela začele tudi težave z velikimi zvermi. S tem se na Zavodu za gozdove, ki smo globoko vpleteni v to delo, ne strinjamo. Težave bi bile s projekti ali brez.

Ne pozabimo, da so projekti tisti, ki so bili prvi in so vzpostavljali tako monitoringe, ki so pogoj, kot smo videli za upravljanje, iskali različne ukrepe, pokazali primere dobrih praks, pripravljali osnutke strateških dokumentov in zato smo mnenja, da je treba s tovrstnim delom nadaljevati.

Kot sem že povedal, ne želim, da to izpade zgolj kot kritika. Želim, da je to kot prispevek k uspešnejšemu upravljanju rjavega medveda in volka in nenazadnje ne smemo pozabiti, da je bilo do danes že veliko narejenega.

Povzetke nekaterih drugih nastopov bomo objavili v prihodnjih kmetijskih oddajah.