So ženske prinesle novost v politiko?

Komentar tedna | 24.02.2023, 14:29 Božjo Rustja

Pisati komentar na 24. februar pomeni podobno kot pisati komentar za 1. september. Na ta dan so nacisti, povezani prek pakta s sovjeti, napadli Poljsko in začeli drugo svetovno vojno. 24. februarja pa so nasledniki sovjetov napadli Ukrajino. A slednja vojna še traja in njene posledice čutimo mi, še veliko bolj in na tragičen način pa jih čuti krvaveči ukrajinski narod.

Malo pred obletnico napada je skupina Slovencev s prvopodpisanima nekdanjima predsednika republike napisala pismo, v katerem pravijo, da pričakujejo, »da vzpostavite zavezništvo za prekinitev bojev, za ustavitev nadaljnjega oboroževanja ...« Zavzemanje za mir je vedno plemenita stvar. Ko pa Milan Kučan in njegovi pozivajo k ustavitvi bojevanja, mu lahko verjamemo samo, če bi isti Kučan na proslavi v Dražgošah kritiziral partizane, ker niso odložili orožja in se šli pogajat z Nemci. Ker Kučan in njegovi nikoli niso kaj podobnega rekli v Dražgošah, ne moremo verjeti v njihovo iskrenost. Zanimivo, da v pismu dajejo za zgled »nemškega kanclerja Willyja Brandta«. Toda ta prvi socialdemokratski kancler je naredil zgodovinsko simbolno dejanje: ob obisku Varšave 7. decembra 1970 je padel na kolena ob spomeniku junakov varšavskega geta. Kakšna gesta sprave! On, ki ni imel osebne krivde, je s tem simbolnim dejanjem prosil odpuščanja poljski narod za vse grozote, ki mu jih je nemški narod naredil med drugo svetovno vojno. Pustimo ob strani mnenja nekaterih zgodovinarjev, da naj bi bili sovjeti odlašali z napadom na Varšavo ter tako upornike prepustili na milost in nemilost tamkajšnje upornike. Predstavljajte si, da bi v slogu omenjenega socialdemokratskega kanclerja nekdanja slovenska predsednika, podpisnika pisma, padla v Dražgošah na kolena in prosila odpuščanja domačine za prestano trpljenje med vojno in po njej. Podobno dejanje bi lahko ponovila tudi na Golem otoku, v Kočevskem rogu in še kje ...

Prihodnji mesec pa tudi zaznamujeta dva praznika, ki nam lahko pomagata razmišljati o vlogi žensk. Ponujata nam priložnost, da si ogledamo vlogo žensk v slovenski politiki. V zadnjem času se radi pohvalimo, da imamo ženski na dveh odločilnih položajih v državi. Prvo tako mesto je predsednica državnega zbora. Veliko kritik slišimo na njen račun. Nova funkcija ji je stopila v glavo do take mere, da imamo vtis, da se včasih obnaša skoraj že nerazumno, gotovo pa neprimerno položaju. V spominu mi ostaja njen nastop v parlamentu, ko je s pretirano gestikulacijo, z nekakšnim šobenjem in pačenjem razlagala in obenem s prstom žugala, da bo budno bdela nad delom policije. Ne bo dopustila, da bi ta bila nasilna do ljudi. Kdor se še malo spominja starih časov, ta nastop lahko spominja na nastope nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševića (vključno s patetično gestikulacijo, ki je bila zelo podobna gestikulaciji diktatorja Mussolinija), ki je srbskim množicam zatrjeval, da jih nima nihče pravice tepsti. Toda ko je policija na obrobju Ljubljane zelo grobo ravnala z možem, ki je samo branil svojo zemljo pred nasilno gradnjo kanalizacije, je predsednica parlamenta molčala. Ni dvignila prsta, ni zaigrala patetike, ni več branila ljudi pred policijskim nasiljem ...

In tista nesrečna kanalizacija nas pripelje k drugi ženski. Ta predseduje inštitutu, ki se imenuje po marčevskem prazniku žensk – 8. marec. Ta inštitut se je zelo angažiral pri referendumu za pitno vodo. Toda omenjena kanalizacija na obrobju prestolnice ogroža črpališče pitne vode za več sto tisoč prebivalcev. Tako menijo strokovnjaki. Se je inštitut slovečega imena v tem primeru zavzel za pravico ljudi do pitne vode? So kolesarske steze protestnikov in drugih demonstrantov usmerili do mestne hiše, kjer bi ljubljanskemu županu jasno povedali, da ne sme ogrožati pitne vode prebivalcev »najlepšega mesta na svetu« in še širši okolici te lepotice? So mestnemu glavarju prestolnice na tiskovni konferenci pred hramom demokracije jasno povedali, da krši ustavno pravico, do katere je pripomogel njihov inštitut? Žal se ni zgodilo nič od tega!

Isti inštitut, ki nosi v imenu simboliko zavzemanja za pravice žensk, je molčal, ko naj bi ljubljanski župan izkoristil stisko mlade matere in pogojeval pomoč z zlorabo te matere! Grdo poniževanje žensk! Mačizem in seksizem najprimitivnejše vrste je naletel na molk predstavnic omenjenega inštituta in drugih organizacij, ki ob močni medijski podpori glasno govorijo, da se zavzemajo za pravice žensk. Pri vsakem človeku, ki kritično misli in pozna pravičnost, so te organizacije izgubile videz neodvisnosti. Dokazale so, da so le podaljšana roka ekstremne leve politične opcije.

Ne, navedeni primeri nam govorijo, da se je pričakovanje, da bodo ženske prinesle novost v slovensko politiko, žal razblinilo. Ne gre za nasprotovanje ženskam, ampak samo za zapis opažanja in razočaranja nad trenutno vlogo žensk v slovenski politiki.

 

Naj omenim še tretjo žensko v politiki. To je nekdanja predsednica vlade in sedanja ministrica Alenka Bratušek. Ta se je v preteklosti zelo zavzemala za pravice upokojencev in izredno rada iskala grešnega kozla za vse slabo v Sloveniji v kristjanih in Cerkvi. Če je le mogla, je v javnih nastopih populistično, običajno neosnovano in neutemeljeno nastopala proti kristjanom, nato pa ob prvi priložnosti odhitela v Vatikan na srečanje s papežem. Čeprav je na volitvah doživela popoln fiasko, je postala ministrica, kar je unikum v praksi svetovne demokratične politike. Se pa to dogaja v avtoritarnih in nedemokratičnih primerih. A ko je pridobila položaj ministrice, je izgubila spomin in pozabila na svoje zavzemanje za dostojno življenje upokojencev.

Upam, da ne bo kdo napisanega razumel kot kritiziranja žensk na splošno ali nasprotovanje ženskam v politiki. Ne, navedeni primeri nam govorijo, da se je pričakovanje, da bodo ženske prinesle novost v slovensko politiko, žal razblinilo. Ne gre za nasprotovanje ženskam, ampak samo za zapis opažanja in razočaranja nad trenutno vlogo žensk v slovenski politiki. Samo upamo lahko, da bodo v Sloveniji prišle na odgovorna mesta v družbi ženske, ki se bodo zavzemale za ženske pravice in se bodo za te pravice zavzemale tudi takrat, ko bo treba na spoštovanje teh pravic spomniti ljudi, ki imajo res moč v Sloveniji, ki delujejo v politiki ali pa le-to vodijo iz ozadja.