Ervin Mozetič: »Videti svetlobo! Videti dobre stvari!«

Duhovnost | 31.01.2023, 16:11 Robert Božič

Z zaključkom januarja se za približno pol leta poslavljamo od župnije sv. Marka v Kopru, od koder smo vsak delavnik zvečer ob 19.00 prenašali sv. mašo. Od jutri naprej, pa vse do začetka postnega časa, bomo bogoslužje prenašali iz stolnice v Mariboru.

»Rad poslušam vaše pridige!«

V minulem mesecu smo dobili precej odzivov naših poslušalcev na mašne nagovore g. Ervina Mozetiča, župnika v župniji sv. Marka v Kopru. Mnogi pravijo, da jih je iz večera v večer njegov način kratkega in pronicljivega razmišljanja ob Božji besedi posameznega dne zelo nagovoril.

Dovolite torej, da vas opozorimo na mašni nagovor, ki ga je imel prejšnji četrtek ob tistem znanem odlomku Markovega evangelija:

'Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Mar se prinaša svetilka, da se postavi pod mernik ali pod posteljo, mar ne, da se postavi na svetilnik? Zakaj nič ni skrito, razen da bi postalo očito; in nič ni postalo skrito, kakor zato, da pride na dan. Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša.'

Mašni nagovor na temo tega odlomka lahko v miru preberete v nadaljevanju ali pa mu prisluhnete v posnetku.

Bodimo svetilka na svetilniku!

Jezus nas v današnjem evangeliju opominja, kako pomembno je gledati in tudi videti dobre stvari. Svetlobo. Odtise Božjega in Boga samega v našem življenju.

Ni samoumevno, da jih vidimo. Včasih jih niti nočemo videti. Vendar so. In ne zato, da bi nanje pozabili, temveč, da bi jih dali za svetilnik dneva. Pomembno je spominjanje, velikih del, ki jih je Gospod že storil za nas v našem življenju.

Mi vse prevečkrat gledamo temo. Jo preučujemo in delamo na njej, gledamo zgolj slabo v nas in med nami. Pozabimo pa, da je zdravilo, plamen svetlobe, torej dobro, ki ga Gospod dela v nas in okoli nas.

A lepe dobre stvari so nam danes dane za to, da postanejo svetilnik sredi teme. Dane so zato, da vidimo luč, svetlobo, milost. Toliko bolj, kolikor več je teme okrog nas, toliko bolj potrebujemo luči.

Luč je božja skrivnost. Luč ne pride, da bi jo postavili pod posteljo, pod mernik, pravi Jezus, ampak da bi jo dali na svetilnik, da bi razsvetljevala. In to naj bi bila ena izmed potez kristjana. Ki je prvo luč prejel pri krstu. In sedaj jo mora podarjati.

To pomeni. S krstom postanem kristjan pričevalec. In pričevanje je ena izmed značilnosti krščanske drže. Kristjan, ki nosi to luč, jo torej mora pokazati. Kadar kristjan ne pokaže božje luči, ampak ima raje lastno temo, le ta vstopi v njegovo srce. Boji se luči in takrat so mu bolj všeč idoli, ki so v njegovi temi.

A takrat si upam trditi kristjanu nekaj manjka. Ni pravi kristjan. Kristjan je pričevalec Jezusa Kristusa. Božje luči. In to luč mora postaviti na svetilnik svojega življenja.

V evangeliju smo tudi slišani. S kakršno mero merite s takšno se vam bo odmerilo in še navrglo se vam bo. Druga poteza kristjane je torej velikodušnost. Kristjanovo srce je velikodušno, vedno je odprto. Ni srce, ki bi se zaprlo v lastno sebičnost.

Kadar vstopiš v Jezusovo luč, v prijateljstvo z njim, kadar se pustiš voditi Svetemu Duhu, takrat se srce odpre in postane velikodušno. Kristjan na tisti točki v očeh tega sveta, ne zasluži, ampak izgubi, toda izgubi, da bi zaslužil nekaj velikega. Pridobi Jezusa. Zasluži, da postane Jezusov pričevalec.

Človek, ki gleda v luči dobrega, vidi z božjim pogledom, vidi vse kot dar in vidi, koliko je darov, ki jih ima in jih je prejel. Tak človek na vsakem koraku prejme nov dar, ker je zanj vse darilo. To je človek hvaležnosti.

Človek pa, ki gleda slabo, temo v sebi in izven sebe, vidi česa vse nima in mu je vzeto še to, kar ima s tem, da tega še opazi, ne? To pa je človek tarnanja in pritoževanja.

Zato se kar vprašamo. Kakšni ljudje smo? Ljudje hvaležnosti ali ljudje tarnanja? Mi smo si dani zato, da bi bili drug drugemu vzpodbudo in podporo na poti hvaležnosti.

Zato glejmo drug na drugega, da se bomo spodbujali k ljubezni in dobrim delom. Vsi potrebujemo drug drugega, vsi potrebujemo občestvo, rojeni smo iz občestva in občestvo se vračamo. Kdor je zvest Bogu, kdor je pričevalec, kdor vrši to, o čemer je poučen, bo vedno bolj rasel v Bogu.
Vsaka zvestoba Bogu prikliče novo milost. Ko zaradi Jezusa potrpimo, dobimo novo milost in naša duša raste. Tisti, ki ima sebe rad in sebe išče, bo dosegel le sebičnost in zagledanost vase. To je najlažja pot, da človek drsi navzdol.

Upam, da imamo v sebi voljo pričevanja, zato smo danes pri maši. Bližamo se Bogu, a čeprav smo vselej bližje Bogu, ne bomo nikoli brez napak. Naše napake pa nam Bog lahko obrne v dobro.

In vsak dan je nov začetek, da gremo znova k Bogu z ljubeznijo. Vsak nov dan je nova priložnost, da se z Marijino pomočjo bližamo Bogu in postajamo vedno bolj pričevalci in ljudje hvaležnosti in ne tarnanja. Amen.