Slavi KoširSlavi Košir
Jakob ČukJakob Čuk
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Zanimajmo se za otroke, kaj igrajo, s kom igrajo in jim določimo čas, kako dolgo lahko igrajo. (foto: cottonbro studio / Pexels)
Zanimajmo se za otroke, kaj igrajo, s kom igrajo in jim določimo čas, kako dolgo lahko igrajo. | (foto: cottonbro studio / Pexels)

Videoigre pri otrocih: »Najprej delo, potem zabava in ne tik pred spanjem.«

Svetovalnica | 25.01.2023, 07:56 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo se osredotočili na videoigre. Dobrodošlo je, da smo starši toliko močni in odločni, da zvečer dosežemo, da otroci pustijo svoje telefone v nekem skupnem prostoru, da jih nimajo čez noč v svoji sobi. Naša gostja je bila psihologinja Nuša Klepec iz Logouta, ki je prvi specializirani center pomoči ob različnih tveganih spletnih vedenjih. Z njo se je pogovarjala Tanja Dominko.

So videoigre res tak problem? Marsikatero družinsko življenje povsem zaznamujejo …

»Videoigre same po sebi niso problem, pomembno pa je, v kateri starosti otroku ponudimo kakšne videoigre, na kakšen način jih igramo in kakšen je čas, ki ga otrok preživi v svetu videoiger. Igre so različne, nekatere so mogoče bolj stimulativne, ob določenih lahko otrok razvija več veščin, nekatere pa so bolj zasvojljive, imajo več mehanizmov za zasvojenost.«

Če je otrok premajhen, ko začne z igranjem, se prej pojavijo težave …

»Prva leta otrokovega življenja so ključna, takrat se odsvetuje vsakršna uporaba zaslonov. V tem obdobju otrok rabi čim več interakcije v fizičnem okolju, stika iz oči v oči, z družino, vrstniki, z naravo, da so čim več zunaj. Raziskave kažejo, da videoigre nimajo pozitivnih učinkov do 5. leta otrokovega življenja.

Zakaj moramo starši omejevati čas, preživet pred zaslonom?

»Otroci so različni. Nekateri bodo prej izkazali interes za spletne vsebine ali videoigre. Tu je velika vloga staršev, na kakšen način te vsebine ponudijo, da so zraven, ko igrajo, da spremljajo in jih časovno omejujejo. To je nujno. Možgani se razvijajo do 26. leta. Do konca osnovne šole moramo starši omejevati čas, nekateri rabijo omejevanje tudi v srednji šoli, saj nimajo mehanizmov, ki bi zmogli te vsebine sami nadzorovati, jih zaključiti, predvidevati posledice. Razvojno gledano je pretežko za otroke, mladostnike, da se dogovorimo za dve uri igranja, potem pa bodo ob dogovorjeni uri igro kar sami zaključili. Pretirano igranje videoiger ima veliko psiholoških, pa tudi fizične posledice: zasedenost, povečana teža, težave s hrbtenico, glavoboli … Najbolj nevarne so posledice, ki vplivajo na razvoj možganov.«

Z gostjo Nušo Klepec se je pogovarjala Tanja Dominko
Z gostjo Nušo Klepec se je pogovarjala Tanja Dominko © Rok Mihevc

Kakšne so posledice prekomerne rabe zaslonov?

»Prekomerna raba zaslonov vpliva na razvoj možganov, predvsem na prednji del na čelu, ki je odgovoren za sprejemanje odločitev, predvidevanje posledic, nadzor impulzov, uravnavanje čustev itn.. Posledice, ki jih ima otrok, ki prekomerno igra videoigre, so: težave s pozornostjo, koncentracijo, spominom, težave z uravnavanjem čustev, so bolj razdražljivi, manj potrpežljivi, težko sprejemajo odločitve. To se pokaže tudi v kasnejših obdobjih v življenju. Imamo študente, ki so veliko svojega časa preživeli pred računalnikom. Ti so pri svojih 25 letih kar se tiče čustvene zrelosti na ravni nekega najstnika, ker se ti deli možganov niso razvili. To se sicer dá nadoknaditi, kar pa terja svoj čas in trud.«

Zakaj so videoigre tako privlačne?

»Videoigre so zelo interaktiven medij. Noben medij (radio, serije, filme, TV … ) ni tako interaktiven kot videoigre. V videoigri si del zgodbe in soustvarjaš svojo zgodbo. Od tebe je odvisno, kako bo igra potekala, se razvijala. Ta element je zelo privlačen. Svoje doda tudi industrija videoiger, ki je ogromna, zasluži več kot industrija filmov ali glasbena industrija. Tej industriji je v interesu, da se videoigre igrajo čim več, zato uporabljajo t. i. »hook mehanizme«, ki nas pritegnejo, da se vrnemo k igranju. Npr. dnevne misije, nagrade, ki jih dobiš, če se vsak dan zapored vpišeš v igro, da nadgrajuješ igranje … So lestvice, ki ti povedo, kako dober si v primerjavi z ostalimi igralci. Vse to so mehanizmi, ki vlečejo.«

Starši smo občutljivi predvsem na to, če igre vsebujejo nasilje.

»Nekatere igre so tekmovalne, igralec igra proti drugim igralcem s spleta ali proti prijatelju, te igre so namensko narejene tako, da so tekmovalne. Tako tekmovanje v mladostniku lahko sproži frustracijo, jezo, kot v športu, če nekdo izgublja, mu ne gre dobro. Take igre sploh pri mlajših mladostnikih lahko pustijo neko čustveno vznemirjenost, razburjenost, slabo voljo, kak agresivni izpad, sploh, če je bilo igranje prekinjeno na hitro, brez vnaprejšnje napovedi.

Kar se tiče dolgotrajnih učinkov igranja nasilnih iger, so izsledki raziskav nekonsistentni. Raziskave niso enotne, da igranje nasilnih videoiger sproža nasilje v kasnejših obdobjih resničnega življenja. Ljudje smo si različni. Posamezniki s pridruženimi motnjami zaradi svoje osebnosti ali drugih težav imajo predispozicije za agresivne tendence, to pa je lahko večji problem. Treba je upoštevati tudi druge dejavnike.«

'Dve pomembni pravili sta: najprej delo, potem zabava. Naj bo čas za igranje po opravljenih obveznostih in ne prepozno zvečer.'
'Dve pomembni pravili sta: najprej delo, potem zabava. Naj bo čas za igranje po opravljenih obveznostih in ne prepozno zvečer.' © Erene Li / Pexels

Kje starši delamo napake, ko gre za videoigre?

»Vloga staršev je ključna, saj le starši lahko mladostniku pomagajo pri nadzorovanju časa za videoigre in pri tem, da zaključi z igranjem. Napaka, ki jo starši večkrat naredijo, je zelo odklonilen odnos do videoiger že od začetka. Morda zato, ker tega sveta ne poznajo, jih skrbi in so slišali o tem veliko slabega. Starši so na drugem bregu s svojim mladostnikom. Predstavljajmo si mladostnika, ki so mu videoigre zelo pomembne. V virtualnem svetu je uspešen, dober, dobiva potrditve po dokazovanju, sprejemanju, tam se druži s prijatelji … Starši pa komentirajo: Samo zapravljaš čas, igrice so krive za vse, za slabši uspeh v šoli … Vse se povezuje s tem. Mladostnik to vidi na način, da starši ne razumejo mojega sveta in ko želijo starši dati kakšen nasvet, omejiti čas na računalniku, se mladostniku to zdi čisto mimo, ker imajo občutek, da ga starši ne razumejo.«

Kaj pa če je človek že odrasel in veliko igra, se dá pomagati?

»Pomagamo tudi odraslim posameznikom. Je pa pri tej starosti potrebna vsaj minimalna motivacija osebe, ki ima težave. Da ta oseba to prepozna, si želi spremembe, drugačnega življenja, aktivnosti, ki jih je prej opravljala. Skozi proces psihološke obravnave raziščemo, kje je vzrok, ki je od tega pripeljal. Pri zasvojenostih je vedno nek vzrok, velikokrat simptom nekih težav, stisk, ki jih ima oseba v življenju, jih ne zna naslavljati in beži v zaslon, v igranje videoiger. Potem skušamo iskati alternative, kako te potrebe, ki jih oseba zadovoljuje na zaslonu, zadovoljiti v aktivnostih izven zaslona. Rabijo pa imeti odrasli vsaj minimalno motivacijo in videti v tem, da igranje zmanjšajo ali celo opustijo, smisel.«

Starš naj pokaže zanimanje in razumevanje za svet videoigric. Otroci nam bodo z veseljem povedali in razložili, kaj počnejo in to je vstopna točka za odnos. Ko imamo dober odnos in vzpostavljeno zaupanje, so mladostniki pripravljeni slišati tudi to, da nas skrbi zanj, ker je časa pred zaslonom preveč, ker se že pojavljajo neke posledice.

Kako dolgo traja program, da se človek reši zasvojenosti?

»Imamo dva ključna programa. En je krajši, bolj strukturiran, namenjen posameznikom, ki niso zasvojeni, ampak so prekomerni uporabniki, druga področja v njihovem življenju pa še nekako »stojijo«. V starosti 6 do 9 let je še dopustno igranje do ene ure na dan, 10 do 12 let do uro in pol zaslonov za zabavo, od 13 do 18 let nekje do 2 uri zaslonov za zabavo. Znaki, da je nekdo zasvojen, so: ostala področja v življenju začnejo močno propadati, mladostnik izpade iz šolskega sistema, opusti čisto vse hobije, ima zamenjan bioritem, ki močno posega v njegovo življenje in njegova druga področja. Tak človek igra ponoči, spi podnevi, ne hodi v službo, šolo, ne gre iz sobe … V teh primerih traja obravnava do enega leta.«

Kakšna je uspešnost?

»Kar dobra. Glavni razlog, da je temu tako, je, da z osebami, ki pridejo, vzpostavimo res pristen odnos. V začetku pristopimo z razumevanjem in ne z obsojanjem. Skušamo razumeti njihov svet videoiger, kaj je do tega pripeljalo in dober odnos je osnova, da si lahko oseba postavi neke individualne cilje, ki jim jih pomagamo doseči in so zelo različni: da se vrne v šolo, si najde službo, manj igra, za nekatere, da nikoli več ne igra.«

Pomembno je, kako starši pristopimo, ko zaznamo težave pri otroku. Katera vprašanja naj jim zastavimo?

»Katerakoli, ker starši pogosto sploh ne postavljajo vprašanj svojim otrokom. Vprašajmo jih: Kaj igraš? Mi lahko predstaviš to videoigro? Kdo si ti, s kom igraš? Mi pokažeš tvoj lik? Kaj ti je pri tej igri všeč? Starš naj pokaže zanimanje in razumevanje za ta svet. Otroci nam bodo z veseljem povedali in razložili, kaj počnejo in to je vstopna točka za odnos. Ko imamo dober odnos in vzpostavljeno zaupanje, so mladostniki pripravljeni slišati tudi to, da nas skrbi zanj, ker je tega časa pred zaslonom preveč, ker se že pojavljajo neke posledice. Če imajo pa občutek, da so starši na drugem bregu, da jih ne razumejo, bodo nekaj takega zelo težko sprejeli.«

Psihologinja Nuša Klepec
Psihologinja Nuša Klepec © Rok Mihevc

Ko vstopimo v sobo in zagledamo, da mladostnik igra igrice, kako naj se odzovemo?

»Samo ne recimo: Spet si na videoigrah! Raje: Nekaj igraš, kaj pa je to, mi pokažeš? Zdaj si že nekaj časa na računalniku, daj počasi zaključi. Dobro je, da starši naredijo z mladostniki vnaprej nek dogovor o uporabi zaslona: koliko časa za igre je dovoljeno, katere so prioritete, kaj mora biti narejeno prej, ob kateri uri se igranje zaključi, da je poskrbljeno za šolo, gibanje, druženje z vrstniki … Če je vse to opravljeno, ni nič narobe, če je del (samo del!) prostega časa preživet na videoigrah.«

Je bolj primerno, da otroci igrajo po pouku ali potem, ko končajo šolske in druge obveznosti?

»Dve pomembni pravili sta: najprej delo, potem zabava. Naj bo čas za igranje po opravljenih obveznostih in ne prepozno zvečer. To otežuje spanje, ker se manj melatonina proizvaja v telesu, ker so igre stimulativne. Dobro je, da dve uri ali vsaj uro pred spanjem otrok, mladostnik ne uporablja nobenih zaslonov, da se lahko telo počasi umiri in pripravi na spanec. Če otrok težje spi, je to lahko eden od znakov prekomerne uporabe zaslonov, je pa znakov več in treba jih je upoštevati v kombinaciji: zraven pride nenaden padec učnega uspeha, spremenjene spalne in prehranjevalne navade, npr. nošenje hrane k računalniku, telefona h kosilu … Če opazimo, da se čas za zaslonom povečuje, se povečuje toleranca, če mladostnik izgublja zanimanje za ostale aktivnosti, če se ne druži več s prijatelji, če so nihanja razpoloženja, če opažamo, ko onemogočimo spletno aktivnost, da to otroka močno razburi, so to znaki, na katere je potrebno biti pozoren.«

Dobro je, da starši naredijo z mladostniki vnaprej dogovor o uporabi zaslona: koliko časa za igre je dovoljeno, kaj mora biti narejeno prej, ob kateri uri se igranje zaključi, da je poskrbljeno za šolo, gibanje, druženje z vrstniki … Če je vse to opravljeno, ni nič narobe, če je del prostega časa preživet na videoigrah.

Težko je staršem, ki mu mladostnik zagotavlja, da vsi igrajo, imajo vsi telefon, samo on ne sme …

»To skoraj gotovo ni res. Moj nasvet staršem je, da vztrajajo pri tem, za kar mislijo, da je prav za njihovega otroka ali mladostnika. V tej starosti imajo otroci drugačno presojo, ne vidijo posledic, ki se lahko zgodijo in starši moramo s pritiskom zdržati, obrazložiti, da to ni OK in pri tem vztrajati.«

Telefon je zelo dobra igralna naprava. Če gre otrok na nogometno igrišče, ni nujno, da bo tam dejansko brcal žogo … Pogosto vidimo otroke, ki sedijo ob igrišču in igrajo igrice na telefonu.

»Telefon je s tega vidika še bolj problematičen, ker ga je težje omejiti in ga imamo ves čas na voljo. Z vidika iger imajo mobilne igre, ki prinesejo največ zaslužka, največ mehanizmov zasvojljivosti. Narejene so na način, da jih lahko igra čisto vsak, so dokaj preproste. Mobilne igre pogosto igrajo tudi posamezniki, ki prej niso nikoli igrali nobene računalniške igre. Odrasli večkrat posežejo po mobilnih igrah kot po računalniku. Učinkovita rešitev tega problema, da bi otroci ob igrišču igrali igrice, ne pa nogometa, je dobra stara Nokia, da lahko mladostnika vseeno pokličemo, pametni telefon pa naj ostane doma.«

Kako omejiti uporabo pametnega telefona?

»Obstajajo programi starševskega nadzora: Family Link, Kaspersky Safe Kids, za Iphone je nek svoj program. Ti programi so lahko učinkovita pomoč sploh pri mlajših otrocih, starejši bodo znali te omejitve hitro zaobiti. Starš naj vseeno spremlja, kaj otrok počne, se z njim pogovarja. Aplikacija pa je lahko samo v pomoč. Kar se tiče starejših mladostnikov ti programi običajno ne delujejo več, treba je imeti jasen dogovor in napravo fizično umakniti v drug prostor, jo pustiti doma, pospraviti zunaj otroške sobe.«

Svetovalnica
Mladinci skakalci (photo: SloSki Nordic team) Mladinci skakalci (photo: SloSki Nordic team)

Te športne novice se veseli naš sodelavec Jože

Z mladinskega svetovnega prvenstva v nordijskih športih v Whistlerju v Kanadi spet prihajajo lepe novice. Te so posebej razveselile tudi našega sodelaveca Jožeta Bartolja. Slovenski skakalci, med ...