Matej Peljhan: Ko spremeniš perspektivo, ovire v glavi izginejo

Naš gost 17. 03. 2026, 10:36 | Blaž Lesnik

Matej Peljhan je Primorec, ki živi in dela v Ljubljani. Brezskrbno mladost v Colu nad Vipavo je prekinil dogodek, ki mu je življenje korenito spremenil. Pri desetih letih mu je v roki eksplodirala vojaška bomba, zaradi česar je ostal brez desne roke in levega očesa. Sledila je dolgotrajna rehabilitacija in operacije. Čeprav je bila to zanj in za družino huda travma, danes na vse skupaj gleda kot na pomembno preizkušnjo, ki je v njem prebudila preživetvene mehanizme in občutljivost za stisko drugih. Kot klinični psiholog strokovno pomaga ljudem, ki trpijo zaradi različnih duševnih stisk, je mojster fotografije in neustrašen športnik z dvakrat opravljenim Ironmanom.

Neverjetna energija, vztrajnost, iznajdljivost in osredotočenost so potrebni, da se človek spopade z različnimi življenjskimi izzivi, ki bi marsikoga ustavili. Matej pa razmišlja drugače: »To, kar me v življenju ves čas spremlja je, da je potrebno na nek problem, težavo pogledati iz druge perspektive.«

Ustvarjalnost kot pot do samostojnosti

Svojo filozofijo o spremembi perspektive je mojstrsko prelil v fotografijo. Ker kot levičar ni mogel uporabljati standardnih fotoaparatov, je problem rešil preprosto – aparat je obrnil na glavo in tako se je sprožilec znašel na levi strani. Njegov najbolj odmeven projekt, serija fotografij in film Mali princ, je nastal iz želje dečka Luke, ki se zaradi mišične distrofije ni mogel premikati s svojimi močmi. Matej ga je fotografiral iz ptičje perspektive, ko je deček ležal na tleh, s čimer je ustvaril iluzijo gibanja, hoje in celo igranja košarke. Ta projekt ni bil le umetniški dosežek, ampak dokaz, kako lahko fotografija nekomu dvigne kakovost življenja in postane način komunikacije.

Več o fotografski seriji "Mali princ" si lahko preberete tukaj.

Železna volja: Od terapevtske sobe do Iron Mana

Kot specialist klinične psihologije Matej Peljhan danes pomaga odraslim v zasebni praksi, pred tem pa je dolga leta delal z otroki s posebnimi potrebami. Verjame, da sodobni čas prinaša preveč udobja in da ljudje potrebujemo določeno mero frustracij in ovir, da se naučimo prilagajati.

Že kot kot otrok je imel v sebi veliko potrebo po gibanju, je tudi po nesreči iskal sprostitev v različnih športih. Kljub hendikepu je opravil eno najtežjih preizkušenj na svetu Iron Man triatlon (3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in tek v celotni maratonski razdalji). Pri tem poudarja, da nikoli ni iskal izgovorov v svojih telesnih omejitvah. »Glavna ovira, ki jo imamo v življenju, je tista v naši glavi,« pravi Matej, ki se danes posveča tudi turnemu smučanju, teku na smučeh in kolesarjenju s prilagojeno opremo.

Kjer najhitreje poči: Ironman in partnerski dogovor Mateja Peljhana

Priprave na triatlon Ironman so bile za Mateja Peljhana dolgotrajen in odgovoren proces, saj k takšnim izzivom ne pristopa s »skokom na glavo v prazen bazen«, temveč se želi na preizkušnjo dobro pripraviti. V obdobju nekaj let je postopoma širil svojo vzdržljivost in moč, same priprave na Ironman pa so v povprečju zahtevale 15 ur treninga na teden, kar pomeni približno dve uri aktivnega gibanja vsak dan. Ob vprašanju o pogostih ločitvah med triatlonci je izpostavil izgubo ravnovesja, ki ga sam imenuje pravilo 8-8-8: osem ur za delo, osem ur za počitek in osem ur za »dušo« – za odnose, hobije in dejavnosti, ki nas bogatijo.

Takšni ekstremni športni izzivi zahtevajo ogromno časa in strasti, kar lahko hitro poruši življenjsko ravnovesje. Peljhan kot psiholog opozarja, da človek v ekstremnih pozicijah ne more vztrajati dolgo časa brez posledic. Zaradi napetosti vedno poči tisti del, ki je v našem življenju najšibkejši – pogosto je to prav partnerski odnos. Njegove priprave so temeljile na jasnem dogovoru, da bo žena v času njegovih intenzivnih priprav prevzela večje breme družinskih obveznosti. Drugi del dogovora pa je bil, da ji bo Matej po končanem triatlonu ta čas »vrnil«. Tako se je kasneje njegova žena pripravljala na maraton in ga tudi pretekla, Matej pa ji je pri tem nudil podporo.

V pogovoru se je dotaknil tudi svojega psihoterapevtskega dela, umetnostne terapije (je namreč eden izmed začetnikov fotografske terapije v Sloveniji) in drugih športnih izzivov (pred kratkim se je vrnil iz tradicionalnega Vassaloppeta na Švedskem, kjer je na smučeh pretekel 90 km).