Jubilant geograf dr. Jurij Kunaver

Oddaje | 17.01.2023, 14:47 Blaž Lesnik

Prof. dr. Jurij Kunaver, ugledni slovenski geograf, dolgoletni redni profesor v pokoju in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, bo v letošnjem letu praznoval visok življenjski jubilej. Enega najboljših poznavalcev visokogorskega krasa smo pred mikrofon povabili v decembrski sobotni oddaji, v kateri je odstrl spomine tako na otroštvo kot na svojega očeta legendarnega Sivega volka. Spregovoril je tudi o svojem raziskovalnem delu predvsem v Julijcih in Zgornjem Posočju. 

Za svoja leta (junija bo praznoval 90 let) je dr. Kunaver še zelo aktiven, tako na terenu kot pred računalnikom. Ravno v času snemanje oddaje je zbiral spomine na četrto jugoslovansko odpravo na Makalu, od katere minilo pol stoletja. Spremljal jo je kot član znanstvenega dela odprave. “Meni je ta odprava največ pomenila, drugim (alpinistom), mogoče malo manj, ker ni bila v celoti uspešna. Zame je bila več kot uspešna. Dobil sem priložnost, da sem prišel v najvišje kraje na svetu. Skupaj s tremi drugimi znanstveniki sem dosegel višino približno 6.200 m, prišli smo do 2. višinskega tabora. Z botanikom dr. Tonetom Wrabrom pa sva šla celo na neko sedlo, od koder sva zagledala zadnji osemtisočak: Kangčendzengo.” 

Ljubezen do narave je podedoval

Legendarni oče našega gosta, Pavel Kunaver,  je imel tri velike ljubezni: do gora, krasa in jam ter do zvezd. V družini so bili štirje bratje, a očetovi poti je na nek način najbolj sledil prav dr. Jurij Kunaver: “Vsi ostali bratje so bili strojniki, sicer dva žal nista zaključila fakultete zaradi prezgodnje smrti.” (Mitja in Aleš Kunaver).

Kot otroci pa so vsi veliko časa preživeli v naravi: “Pogosto smo šli v Kamniško Bistrico, kjer smo imeli v najemu kočo in tja smo hodili poleti in tudi pozimi. Peš iz Kamnika, seveda ob dolgem zidu smodnišnice s sankami. To so zelo lepi spomini in lahko rečem, da sem bil s svojimi starši neštetokrat v naravi, kar mi je gotovo pustilo neizbrisen pečat.”

O odločitvi za geografijo in prvem "samevanju" na terenu

Vrsto let je predaval na ljubljanski Pedagoški fakulteti, nato pa na Filozofski fakulteti kot redni profesor za geomorfologijo in didaktiko ter kot nosilec usmeritve geografija krasa. “Vlekla me je tudi agronomija, a ne tako močno kot geografija”, se spominja. Ko je prišel čas za izdelavo diplomske naloge, se je (tudi pod vplivom očeta) odločil za raziskovanje območja okrog Triglava ob Sedmerih jezerih.

“Na terenu sem bil gotovo cel mesec, o čemer danes težko govorimo, saj se dostikrat iščejo bližnjice. Povsod tam sem bil s težkim nahrbtnikom. Vse sem si moral priskrbeti sam in nositi, ker ni bilo govora o kakšnem prehranjevanju v kočah. Takrat v kočah tudi nisi mogel  dobiti oskrbe na ta način kot danes. Je bilo tega dogajanja veliko oziroma tega “samevanja” na terenu. Ampak že takrat me je vlekla ena posebna želja: najti nekaj novega, videti nekaj novega, to opisati.”

Raziskovanje Kaninskega pogorja

Tudi v skrivnosti jamskega sveta ga je (kot mnoge druge) vpeljal oče. Kot jamar sicer ni izstopal, bil je previden. “Malo me je zavrla tudi nesreča, ki se nam je zgodila v Medvedovi konti na Pokljuki sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Vedno sem zastopal stališče, da je treba biti skrajno previden, saj te lahko nesreča zelo zaznamuje in tudi povsem ustavi tako dejavnost”. O tem, kako je do nesreče prišlo, prisluhnite v posnetku oddaje.

Kaninsko pogorje (takrat še neodkrito, deviško območje) ga je pritegnilo tako močno, da ga je izbral za izdelavo svoje doktorskega disertacije. V njej se je posvetil velikanski pestrosti površinskih oblik kraškega sveta. “To je bila takšna pestrost, da se v njej sprva sploh nisem znašel”. Več o prvih raziskovanjih kaninskih brezen in napredku do današnjih dni – v posnetku oddaje.

Gradnja Pedagoške fakultete

“Življenje nekatere bolj premetava, druge manj. Eni svojo pokojnino zaslužijo v isti ustanovi, kar sicer tudi ni več zelo sodobno, meni pa se je zgodilo, da sem začel svojo kariero na učiteljišču, nadaljeval na Filozofski fakulteti in potem prišel na Pedagoško, ki je takrat delovala v veliki prostorski stiski. Pokazalo se je, da bi lahko začeli graditi in stvari smo vzeli v svoje roke. Šest let je bil to težek posel in precejšnje trpljenje”, se spominja napornih let. Poučevanje in prenašanje znanja na mlajše generacije mu je ostalo pri srcu. Tako je pomagal ustanoviti Društvo učiteljev geografije in revijo Geografija v šoli.

In kdo je po njegovem mnenju dober učitelj geografije? “Mislim, da je najpomembnejše znanje, izobrazba na geografskem in drugih področjih (zgodovinskem, naravoslovnem,..). Pomembna je čim širša razgledanost posameznika. Druga stvar je, ali zna podajati v pravi meri, da ni pretirano zahteven, da snov podaja doživeto, tako da učence s svojim zgledom in znanjem prepriča. In da se zaveda ogromnega prostora, ki nas obdaja. Pomembno je tudi zavedanje, da stvari niso nikoli črno-bele.”

Kdaj je nazadnje obiskal jamo, kakšen program pripravlja slušateljem “tretje univerze” in kam sta se z ženo odpravila nazadnje pa v oddaji Naš gost.

 

Izobraževanje se nikoli ne neha. Nikoli ne veš vsega. Ampak nekateri se ne zavedajo, da nikoli ne moreš imeti vsega, kar bi rad imel. Ker je še tudi nekaj višjega nad nami in je to potem pripravljeno za naslednje življenje ali za nekoga drugega.