Nina Pušlar: »Moja mami vas je poslušala 24 ur na dan.«

Oddaje | 19.12.2022, 09:00 Mirjam Judež

Od zmage na Bitki talentov pri rosnih 17 letih do razprodane Hale Tivoli v soboto, 17. decembra 2022, ki jo je Nina napolnila ob 17. obletnici glasbenega ustvarjanja, je šla njena pot najprej počasi, zadnja leta pa strmo navzgor. Na večer velikega koncerta, na katerega je čakala kar dve leti, je izdala svoj sedmi album. Nino Pušlar smo pred tedni gostili v Petkovem večeru. Z njo se je pogovarjal Jure Sešek. Pogovor je bil daljši od 17 minut. :)

Kako se spominjaš svoje mladosti, ko si stopila na glasbeno pot?

»Imam zelo lepe spomine na obdobje mojega najstništva. Ko so me prijateljice prijavile na Bitko talentov, sem hodila v 2. letnik srednje šole. To je bilo nekaj zelo velikega zame, za mojo družino, sošolce, učitelje, za cel kraj. Čutila sem ogromno podporo mojega kraja, zato tako rada prirejam koncerte v Ivančni Gorici. Nisem vedela, kaj me čaka, vedela pa sem, da zelo rada pojem, da v tem neizmerno uživam in tako je še danes. Še vedno tako zelo rada stopim na oder pred publiko, kjer smo skupaj tistih 100 minut. Mislim, da je to za vse nas lepo doživetje.«

Pogosto za izvajalce ne vemo, kje so doma, kje so njihove korenine. Človek bi po taki karieri razmišljal, da boš tudi ti odšla v belo Ljubljano ali New York. Ti si pa rada doma …

»Lepo je pri nas na Dolenjskem. Saj sem neko obdobje živela v Ljubljani, ampak jaz sem se vedno rada vračala domov. Odraščala sem v kraju Malo Hudo in ko sta bila tam še babica in dedek, sem se vračala skoraj vsak dan, zdaj k očetu pa prihajam skoraj vsak drug dan. Na vasi je lepo, veliko kmetijo smo imeli doma in še vedno je, moj oče skrbi zanjo in mu kar veliko pomagamo. Vsak prost trenutek izkoristimo, da se vrnemo domov, preživljamo čas v naravi in skupaj.«

Ali je Nina, ki pride v Malo Hudo, drugačna od Nine, ki gre v Ljubljano na snemanje in še bolj drugačna od tiste Nine, ki stopi na oder?

»V sebi imamo različne karakteristike oz. jih pokažemo na drugačen način. Če bi me postavili v domače okolje, bi gotovo bolj po Dolenjsko »zavijala«, pa nenamerno, to se kar samo zgodi. Ni namerne igre, da bi se spreminjala, preden stopim pred občinstvo ali ko sem doma. Nina na odru je kar podobna tisti Nini, ki je doma. Tako pravijo ljudje, ki so mi blizu. Jaz se nisem nikoli s tem preveč obremenjevala.«

Zagotovo je bilo najtežje obdobje, ko je mami umirala. Bila je tako ponosna in vesela za brata, zame. Vsak moj nastop je spremljala. A bilo je tudi zelo lepo obdobje. Ogromno nas je naučilo in nam dalo v življenju. O tem ne govorim rada, ker je ta tema tako osebna. A zdaj, ko se pogovarjava, mi je prav lepo, tudi zato, ker je imela moja mami 24 ur na dan prižgan Radio Ognjišče. Res ste bili z njo.

Poslušalci te imajo radi. Kako to kot ustvarjalka, pevka začutiš?

»Zelo sem vesela, da imam po vseh teh letih še vedno koncerte. To ni samoumevno, je nagrada za vztrajnost in dolgoletno delo, za pesmi, ki jih imajo ljudje radi. Od začetka sem stremela k temu, da pesmi, ki jih pojem, nosijo globoko sporočilo, zaznamujejo eno obdobje v mojem življenju. Še vedno uživam v snemanju albumov, v ustvarjanju v studiu, v razmišljanju o tem, kakšne pesmi bi želela peti, kakšno sporočilo bi želela poslušalcem predati. Tako se s poslušalci ustvari vez. Ko poješ pesmi, ki jih ljudje radi poslušajo, te ljudje spoznajo, doživijo skozi pesmi, skozi besedila. Če se srečamo nekje na ulici, trgovini, koncertih, se vedno pogovarjamo o mojih pesmih. To mi je nekaj najlepšega.«

Kako je živeti pri nas, če si znana osebnost?

»Lepo. Še vedno grem zelo rada v trgovino. Lahko živim normalno življenje, kljub temu, da je življenje glasbenikov malce drugačno, ker smo čez vikende odsotni. Dopoldnevi, ki jih imam zase, so nekaj zelo lepega. Vesela sem, da lahko živim čisto normalno življenje, kaj dobrega skuham tudi za druge, si vzamem čas za tisto, kar je zame najbolj pomembno: družino, najbližje, prijatelje, da ne pozabimo drug na drugega. V zadnjih dveh letih smo še toliko bolj občutili, kako je imeti ob sebi ljudi, na katere se lahko zaneseš ne samo, ko je lepo, ampak tudi ko pridejo malo težji trenutki v življenju.«

Rada imaš tehtna besedila, ki nekaj sporočajo …

»Zdi se mi, da se lahko z glasbo tako močno dotakneš druge osebe, najprej pa sebe. To vse so pesmi, ki jih jaz v določenem obdobju življenja potrebujem, da grem lažje čez neko težko obdobje. Takrat lahko še na bolj doživet način odpoješ pesem v studiu, jo doživiš na drugačen način. V zgodbah, besedilih pesmi se lahko vsak znajde vsaj enkrat v življenju. Preko socialnih omrežij dobivam lepe odzive na besedila pesmi in tako vidiš, kako močno in pomembno je, kar delaš in kaj drugi osebi to prinese. Hvaležna sem, da s svojim glasom lahko nekaj lepega dam tudi drugim.«

Ne bom pozabil skladbe, ki je prišla, ko si se poslovila od mame. Mnogim je bila v tolažbo.

»Zagotovo je bilo to najtežje obdobje mojega življenja in celotne družine. Ko sem tekmovala v Bitki talentov, je bila mama hudo bolna. Kako je ona vse to doživljala, moje nastope, brata, ki je šel študirat v Ljubljano. Bila je tako ponosna in vesela. Vsak moj nastop je spremljala. Kljub temu, da je bilo težko obdobje, je bilo zelo lepo. Takrat sem jaz in celotna družina dobili toliko lepih, močnih stvari za naprej. Ogromno nas je naučilo in nam dalo v življenju. Mami je še vedno z nami. Tako zelo jo čutim ob sebi že od začetka, hkrati pa pogrešam bližino, da bi bila zares fizično ob meni.«

Se ti je težko pogovarjati o tem?

»Odvisno od trenutka. O tem ne govorim rada, ker je ta tema tako osebna. A zdaj, ko se pogovarjava, mi je prav lepo, tudi zato, ker je moja mami res 24 ur na dan imela prižgan Radio Ognjišče in vas poslušala. Res ste bili z njo. Sicer je pa smrt sestavni del življenja, ki ni samo lepo in sončno.«

Muzikal Cvetje v jeseni je velika uspešnica slovenskih muzikalskih odrov. Kakšen je spomin na prvi klic, ko so te vprašali: »Nina, a bi bila Meta?«?

»Najprej je bilo povabilo samo v muzikal, nisem še vedela, kaj me čaka, katero vlogo bi želeli, da igram. Iskreno, prvi spomin je bil zelo neprijeten, ker sem se malo ustrašila tega izziva. Do tistega trenutka so bili samo koncerti tisto, v čemer sem se dobro počutila, vse, kar je bilo zunaj okvirjev, pa rajši ne. Vseeno sem se odločila, da se dobimo. Moja ekipa me je zelo spodbujala, da grem v to zgodbo in potem sem sprejela izziv. Vloga Mete ne bi mogla biti lepša zame. Tako vesela in hvaležna sem, da sem jo imela priložnost igrati toliko časa na odrih. Iz celotnega ustvarjanja, vseh priprav, ki smo jih imeli v tistih mesecih, sem se ogromno naučila, ogromno novih stvari sem spoznala o sebi. Odprla sem se kot oseba, šla sem pokukat v neznane kotičke sebe, ki so bili dotlej zaprti in si niso dovolili, da se odprejo in zaživijo. Res sem hvaležna za to lepo izkušnjo in želim si, da bi v prihodnje imela še kdaj priložnost ustvarjati s tako čudovito ekipo. A tudi, če ne bom, sem se s tem muzikalom nahranila za celo življenje.«

Pevka tvojega kova ne more vsega opraviti sama. Na odru ti pomagajo glasbeniki, v zakulisju in pri pripravi albuma pa še marsikdo …

»Na tej 17-letni poti sem poznala, da si v prvi vrsti ti tisti, ki sprejemaš odločitve in moraš vedeti, kaj si želiš. Najbolj pomembno je, da ti veš, kaj si želiš, takoj za tem pa je pomembna izbira ljudi, ki jih imaš ob sebi, jim zaupaš in veš, da lahko skupaj s teboj uresničujejo tvoje želje. Izbrati prave ljudi ni enostavno, ko jih imaš, pa lahko z njimi rasteš, se razvijaš, da postajajo tudi nemogoče stvari mogoče, lažje, lepše, ker imaš ob sebi podporo ljudi, ki verjamejo vate in jih lahko vprašaš za nasvet, ko se pojavi dvom in je težko. Sedaj imam 9-člansko zasedbo na odru, če se le da, gremo vedno in povsod skupaj. Tako rada imam koncerte v živo, band in spremljevalne vokale. To poboža tudi mojo dušo. Verjamem, da kar je meni všeč, je všeč tudi publiki na koncertih. Izvedbe v živo ti dajo možnost, da se vsakič na drugačen način predstaviš publiki, da včasih odigraš kakšno pesem, ki je ponavadi ne, da izbiraš pravi trenutek, prava koncertna prizorišča. Slovenija je majhna, a ima zelo veliko koncertnih prizorišč.«

Je lepo zapeti z nekom v duetu, biti pri nekom gost?

»To so zelo lepi trenutki, ko ostanejo za vedno. Duetov nimam veliko, jih imam pa več z istimi osebami. Ko se enkrat ujameš, ko je energija prava, pesmi začnejo nastajati kar same od sebe. Rada se odzovem povabilu na kakšen koncert, kjer se lahko predstavim publiki v neki drugačni zgodbi. Ena takih priložnosti je sodelovanje z Ansamblom Saše Avsenika. To je ljudem ostalo v lepem spominu. V Sloveniji smo glasbeniki v lepih odnosih, podpiramo se med seboj, vsak se trudi na svoj način. Rivalstva, negativnih trenutkov res ne začutim.«

Prav pogosto o Nini v rumenem tisku ne beremo. Kako je ostati Nina zase, da je ta tvoj del res samo še tvoj?

»Morda je razlog v tem, da sama pretirano tega ne izpostavljam. Skušam na čim bolj normalen način živeti življenje s svojim partnerjem, družino, nečaki. To je intimen svet. Družino zelo »čuvam«, ker se mi to zdi prav. Ogromno poslušalcev komentira, da ne vejo sicer veliko o meni, ampak jim je nekaj zelo lepega, da me doživljajo skozi mojo glasbo. Mogoče tudi zaradi izkušnje mamine bolezni v najstniških letih gledam na to na malo drugačen način. To so trenutki, ki jih imam rada zase. Ko mi je težko, zelo nerada to izpostavljam javno. Želela bi si, da glasba ostane na prvem mestu. Z glasbo lahko tako globoko nekaj poveš. Veliko pesmi govori o mojem življenju, med vrsticami povem marsikaj …«