Predsednik za Radio Ognjišče ponosno: Na koncu sem prišel na vrh! (1.del)

Pogovor o | 14.12.2022, 18:15 Alen Salihović Marta Jerebič

Gost Pogovora o … je bil tokrat predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki 23. decembra predsedniške obveznosti predaja svoji naslednici. Med drugim smo ga vprašali, kaj vse ga je oblikovalo v osebnost, kot ga poznamo danes. Nismo pa se mogli izogniti političnim trenjem in dogajanju na Zahodnem Balkanu.

Kaj je Pahorja oblikovalo v osebnost, kot je danes?

»Če me sprašujete za en politični dogodek, ki je bil na nek način rezultat vsega, kar sem do tedaj počel, mislil, verjel, in me je potem dodatno oblikovalo kot osebnost, je bil to 13. 7. 2020 v Trstu ob vrnitvi Narodnega doma in poklonitvi obema spomenikoma skupaj s predsednikom Mattarello, s katerim sva se držala za roke. Zlasti v tistem stisku rok je bilo vse, v kar sem do takrat verjel: sožitje, strpnost, solidarnost, dobro sosedstvo, prijateljstvo, sprava. In to mi je dalo potem čudovit zagon, navdih, da sem z velikim užitkom svoje poslanstvo predsednika republike opravil tudi do konca.«

Prestižni položaj v prihodnje?

V prihodnje bi rad delal nekaj, kar zna, kar ima rad. »Ker bom samo tako delal dobro in če bi bilo to v mednarodnem merilu in bi bilo povezano z vrednotami, ki so mu blizu: mirno reševanje sporov sprava, potem bom to rade volje delal, pa tudi če bo šlo za neprestižni položaj. V tem smislu me prestiž ne zanima.«

Ko se je prvič odločil, da kandidira za predsednika države, je vedel, da ta položaj sam po sebi, razen nekega zunanjega blišča in prestiža, nič ne pomeni, ker nima nobenih pristojnosti. »Če pa imate zelo jasno predstavo, kaj želite doseči, vam ta položaj veliko omogoča. In jaz sem prišel sem s predstavo, da želim biti predsednik vseh. In ko imate neko zelo fiksno predstavo, poslanstvo, željo, ambicijo, vas majhne stvari ne morejo odvrniti od cilja. Vse kritike (da bi se moral postaviti na neko stran, op. avtorja) so bile legitimne, sem jih razumel, ker je bilo moje ravnanje odstopajoče od prejšnjih praks, z njimi živel, nikoli jih nisem obsojal, ampak vedno sem se pa trudil biti tudi predsednik tistih, ki so me kritizirali.«

Vse kritike so bile legitimne, sem jih razumel, ker je bilo moje ravnanje odstopajoče od prejšnjih praks, z njimi živel, nikoli jih nisem obsojal, ampak vedno sem se pa trudil biti tudi predsednik tistih, ki so me kritizirali.

Sovraštvo je meja, ki je ne smemo prestopiti.

Je mogoče preseči razdor med Slovenci? »Za to si je treba vedno prizadevati,« poudarja Pahor. »Jaz v dialog verjamem, verjamem v to elementarno človekovo željo, da skupaj z ostalimi ustvarjamo boljši svet, včasih se tudi skregamo. Mislim, da tudi ni nič narobe, če se kdaj skregamo. Pomembno je, da pri tem nismo žaljivi. Da nismo sovražni. Mislim, da je sovraštvo meja, ki je ne smemo prestopiti. In potem mislim, da je znotraj tega vse mogoče v enem demokratičnem duhu.«

Vrnitev odlikovanj osamosvojiteljem

O vrnitvi zlatega znaka svobode šestim osamosvojiteljem je skupaj z odlikovanci razmišljal 3 leta. »To ni bila stvar treh dni. To je bila stvar treh let. Dva od njih sta mi ločeno izrazila željo, da bi bila pripravljena vnovič premisliti o posedovanju teh odlikovanj, čeprav nista še imela zelo čvrste odločitve, da bi to storila. Vsekakor pa ne vseh šest. To sta bila dva in to ločeno vsak iz svojih razlogov. Smo se pa skozi 16 različnih prireditev, povezanih s tem, bolj ali manj vsi srečevali. Pred časom je bil pri meni tudi gospod Peterle, ki je izrazil obžalovanje, da ni prišlo do te odločitve, ker ni bilo tudi enotnega mnenja - vsaj do takrat ne. Jaz sem postavil pogoj, da morajo vsi enako ravnati. Samo tako bo to sporočilo imelo neko simbolno vrednost. Očitno so se po najinem pogovoru znova večkrat usedli. Na koncu so me obvestili, da so prišli do skupnega stališča – da je treba v luči 30. obletnice premišljati tudi svoja lastna ravnanja in da je mogoče v tem trenutku zdaj pravi čas, da je vrnjeno odlikovanje.«

O pocukrani politični korektnosti ...

Pahor položaja znotraj levega ali znotraj desnega pola ne želi definirati z besedo razkoli, ampak bolj z besedo razhajanja. »Ali me skrbijo? Me! Ker me morajo vedno. Ampak vedno znova si mislim, da je dovolj na drugi strani nekega elementarnega razumevanja, da če bi se karkoli proti naši volji zgodilo, pripravljeni in sposobni delati tako, kot je treba – enotno. Zato se ne strinjam z nekaterimi drugimi, ki menijo, da so te razlike take, da bi lahko paralizirale narod ali državo v primeru izrednih razmer. Ne, mislim, da ne ... Polemike morajo biti. V polemikah se krešejo mnenja. Tisto, kar pogrešamo vsi, je, da včasih zmanjka olike. Ne govorim o neki pocukrani politični korektnosti. Tudi to je narobe – prevelika vljudnost, ki ni iskrena. Govorim o tem, da se izogneš izrazom, sintagmam, ki nekoga žalijo, ker ima drugačno mnenje. To ne sodi v naš demokratični arzenal, ker tukaj hitro preskoči iskrica sovraštva, to pa je strup za naš narod.«

Polemike morajo biti. V polemikah se krešejo mnenja. Tisto, kar pogrešamo vsi, je, da včasih zmanjka olike. Ne govorim o neki pocukrani politični korektnosti. Tudi to je narobe – prevelika vljudnost, ki ni iskrena.

Energetska kriza – pomembno bo, kaj bo prinesla pomlad

Pahorju se pri zdajšnji energetski krizi postavlja vprašanje, ali si lahko tako kot v času covida privoščimo, da nenadzorovano, nekontrolirano do konca trošimo javnofinančni denar za to, da blažimo to krizo. Pomembno bo, kaj bo prinesla pomlad – ali se bo vojna v Ukrajini nadaljevala. »Takrat bo zelo pomembno, kako se bo odzvala slovenska politika.«

O razmerah na Balkanu – glavni problem, da si vodstvo Srbije in Kosova ne zaupata

Pahor upa, da bo jutri Bosna in Hercegovina postala kandidatka za članstvo v EU. V zvezi s Srbijo in Kosovom pa pravi, da je osrednji problem ta, da si oba naroda, zlasti pa obe vodstvi ne zaupata »To vem iz prve roke. Ne zaupata si! In tisti, ki zdaj poskušajo zasilno reševati problem - pozdravljam seveda vsakega, ki si to prizadeva - mislim, da delajo eno napako. Poskušajo
z jogurtovim lončkom iz kadi, v katero prihaja veliko vode, črpati to vodo ven. Ne bo šlo! Treba je najprej zapreti pipo. Zapreti pipo pa pomeni priti do večje ravni zaupanja med Vučićem in Kurtijem. Tega zaupanja ni dovolj, da bi se katerakoli rešitev, ki jo kdorkoli predlaga, lahko prijela. Najprej je potrebno okrepiti zaupanje. S tem se ta hip nihče ne ukvarja. To vidim kot pomanjkljivost. Jaz nisem poklican, da se tam ukvarjam s tem, ampak to vidim, bi bila mogoče prva prava resna operacija, ki je potrebna, da se ustavi vse bolj zaskrbljujoče vdiranje vode v kad, ki bo oba naroda zalila.«

Vojna v Ukrajini: Nimam več iluzij. Putin je verjetno pripravljen storiti vse.

Tudi Pahor je bil presenečen nad začetkom vojne v Ukrajini, »ker se mi ni zdela smiselna, ni se mi zdela logična.« Upal je, da smo se iz vseh vojn naučili, da je ne bomo videli nikoli več. Zdaj vidi, da je Putin pripravljen za svoje cilje uporabi tudi silo, od takrat naprej Pahor nima več iluzij, Putin je »pripravljen verjetno storiti vse«. V pogovorih z drugimi voditelji mu vsak razočaran reče, da ta hip ne vidi rešitve. »Tukaj se z njimi strinjam, ker nimamo moralne pravice ukrajinskemu narodu odrekati pravico do samoobrambe. Dokler ukrajinski narod želi pregnati agresorja s svojega teritorija, do takrat mi nimamo pravice, da ga silimo proti njegovi volji, da mirno reši ta problem.«

Pahor je izrazil veselje, da je nagrado Saharov za svobodo misli, ki jo podeljuje Evropski parlament danes prejel Ukrajinski narod. »Bil sem prijetno presenečen, da so sprejeli odločitev za vročitev nagrade Saharov narodu. Doslej tega ni bilo. Vendarle, ko se vroča taka nagrada običajno ne gre za, v navednicah, za abstraktne pojme, da gre pri podeljevanju nagrade za točno določene ljudi, za točno določeno ravnanje. Tokrat so se odločili, da gre ne za ljudi za imenom priimkom, za cel narod, za vse ljudi. To je brez presedana in mislim, da je ta odločitev prava in gre v prave roke.«

Ponosno o slovenski politiki, ki se pri širitvi schengna na Hrvaško ni ujela v skušnjavo, da bi blokirala Hrvaško

Odnose s Hrvaško je ocenil kot dobre, kljub temu, da arbitraža še ni uveljavljena. »Pa enkrat bo, sedaj še ni, ampak smo sposobni, kljub temu, da to ni uveljavljeno imeti dobre odnose. Rad bi tudi izrazil ponos nad slovensko politiko, da se pri širitvi schengna na Hrvaško ni ujela v skušnjavo, da bi blokirala Hrvaško zato, ker ta ne izpolnjuje odločbe arbitražnega sodišča,« je dejal Pahor in dodal, da so to pozdravili tudi Hrvati ob njegovem zadnjem državniškem obisku v Zagrebu. »Razumejo, da je Slovenija naredila veliko reč.« Opozoril je tudi, da se v domači in tudi mednarodni politiki vse konča in začne z zaupanjem. »Politiki si morajo med seboj zaupati, če si zaupajo, so sposobni velikih stvari, če si ne zaupajo, niso sposobni niti majhnih.«

»Kot predsednik države nimate veliko orodja v rokah, imate pa možnost, da postavite hišo.«

Pahor ni želel dajati nasvetov novi predsednici države Nataši Pirc Musar, prav tako ni želel komentirati izjav s katerimi je novoizvoljena predsednica še pred uradnim nastopom funkcije razjezila koroške Slovence, pa vendar je na vprašanje, kako pozoren je potrebno biti pri rokovanju s slovensko manjšino in zdomci odgovoril: »Ko opravljate to funkcijo, se zdi, da je zelo enostavno in nekdo mi je rekel, da je moja najslabša dediščina ta, da sem pustil vtis, da je to zelo enostavna funkcija. Da mi zameri tudi zato, ker sklepa, da sem se tudi sam zelo trudil, da bi ljudje menili, da je to zelo enostavno.«

Kot predsednik države nimate veliko orodja v rokah, imate pa možnost, da postavite hišo.... To ni predsednik vlade, ki ima moč, da lahko z močjo premika gore, lahko tudi ne, ampak ima to moč.

Nadaljeval je, da to ni enostavna funkcija, gre za kompliciran položaj. »Kot predsednik države nimate veliko orodja v rokah, imate pa možnost, da postavite hišo.... To ni predsednik vlade, ki ima moč, da lahko z močjo premika gore, lahko tudi ne, ampak ima to moč. Ta funkcija ima neko moralno potenco, ampak je morate zelo odmerjati, zelo previdno delati z njo. Kdorkoli je prišel sem ali pa še bo, bo to spoznal,« je ocenil in posebej naglasil, da ne držijo pričakovanja ljudi, da lahko predsednik države karkoli reče in ukaže. »Ravno nasprotno, ravno tu se morate zelo zadržati, da tega ne počnete, ker te pristojnosti nimate.«

V naslednjem članku pa tudi o nekaterih vprašanjih z versko vsebino in obiskih dogodkov, kamor levosredinski politiki praviloma niso prihajali.