Ana Petrič | (foto: Osebni arhiv)
Ana Petrič: Najmanj mi je všeč, ko kdo reče, se ne da.
Via positiva Nataša Ličen
Stanovalci Centra starejših Notranje Gorice so duša hiše. Tudi zaposleni s svojimi nasmehi v skupnost vnašajo zaupanje. Ob prazničnem popoldnevu smo bili v gosteh pri mag. Ani Petrič, direktorici omenjenega DEOS Centra. Pred dvema letoma je prejela priznanje Jabolko navdiha, za katerega pravi, to je priznanje celotne ekipe.
Starost ne vidim kot oviro, ampak kot izziv. Predstave o starosti so v družbi precej popačene.
Najpomembnejši so odnosi in družina
»V moji pisarni je kar nekaj tisoč voščilnic in prazničnih pisem zaradi projekta »Mala pozornost za veliko veselje«. O tem ste poročali tudi na vašem radiu, za kar smo vam iskreno hvaležni in ste gotovo pripomogli k tolikšnemu odzivu. Prejeli smo celo voščila iz Združenih držav Amerike in iz drugih držav. Pisma so poslali Slovenci iz domovine in tujine, dobri ljudje, ki pišejo želje, pozitivna sporočila in voščila, popolnim neznancem, starejšim v domovih, ki jim takšna malenkost pomeni dragocenost.«
Mlajši pozabimo, da so bili starejši nekoč mladi, mlada dekleta in fantje, v svoji delovni dobi uspešni in so dosegali zvezde. Čez nekaj let bomo takšni mi.
»Kot Ana Petrič želim narediti maksimalno, največ, kar je v moji moči za starejše. Živela sem s starimi starši, imela prababico, ki mi je bila zelo blizu, zdaj živim v hiši skupaj s starši svojega moža, to mi je dalo ogromno, več kot vsaka knjiga ali izobraževanja. Bivanje z njimi, moje izkušnje od prve zaposlitve v Domu starejših, modrosti starejših so največja darila, ki sem jih dobila v življenju, seveda poleg svojih hčera. Čutim, da je to moje poslanstvo in ga bom opravljala dokler bom imela v sebi vsaj atom moči.«
Če ne bomo vlagali v dobro in v urejene razmere po Domovih, nas lahko resno skrbi, kdo bo poskrbel za nas ob naši starosti.
Ostanejo odnosi in lepa dejanja
»Skrbi me, kdo bo sploh še hotel delati s starejšimi, tudi v končni fazi doma številni svojci opravljajo veliko delo, ki ni lahko, če ne bomo uredili razmer in uvedli sprememb, tudi financiranj. Pomislimo na človeka, ki morda sameva v kakšni sobici in nima nikogar, ki bi se spomnil nanj. Ko sem prišla iz manjšega kraja v večje, sem se težko privajala na nezanimanje drug za drugega. Malo izzivam zato tudi zaposlene, ko vidim, da se kdo ne pozdravi, mu kar rečem, mogoče pa vsaj s pogledom ali z rahlim nasmehom drugemu lahko polepšaš dan. Pozdrav je osnova. Tudi besedi hvala, prosim.«
