Kje si, zlata sredina …

Komentar tedna | 02.12.2022, 14:40 ddr. h.c. Marko Pavliha

Bregovoma ni lahko, ker ju izpodjeda deroča reka in načenja človeška roka. Toda morda je še težje brvi, ki ju poskuša povezati, saj jo režejo na eni in drugi strani, medtem ko se upogiba pod težo bremena, dokler ne kloni in izgine v brzicah. Bog ne daj, da bi brv želela prerasti v most, kajti takrat bo ta deležen napadov z obeh bojišč, morda ga bodo tudi porušili.

Tako je tudi v politiki, kjer je žal premnogo ljudi skorajda fanatično vkopanih na levem ali desnem nabrežju. Kdor je z enimi, je avtomatično proti drugim in obratno, če pa ni z nobenimi, je prepuščen sam sebi, najdražjim in nemara peščici neuvrščenih.

Na socialnih omrežjih je kar nekaj jeznih vsevedov, ki se z nikomur in ničemer ne strinjajo, bržkone tudi sami s seboj ne, čeprav tega (še) ne vedo. Gonijo svoj prav, pogosto opogumljeni s skupino isto mislečih, še posebej glede politike in drugih vročih tem. Je vse to res "svoboda izražanja" tistih, ki bi želeli, a ne znajo, ali zgolj besedno onesnaževanje okolja oziroma zloraba pregovora, da naj le čevlje sodi kopitar?

Človek je resda družbeno bitje, zato se kot večina živali vključuje v človeška krdela, skupnosti, plemena, rodove, cehe, društva, klube, institucije, organizacije, države, vojaške, gospodarske in preostale zveze. V skupini se počutimo varnejše, močnejše, pogumnejše in pomembnejše, kar ni nič narobe, pravzaprav je zelo prav, dokler se interesne grupe zgolj prijazno soočajo in sočutno sodelujejo, namesto vojskujejo.

Nekoč, v davnih časih pa se je nekdo pretkano domislil, da je množico lažje obvladovati, če je razdeljena ali celo sprta, divide et impera, deli in vladaj, kajti poenotena se utegne upreti eliti. Šolski primer je naša drobna državica, kjer je narod še vedno razklan na verujoče in ateiste, partizane in domobrance, komuniste in novejše osvoboditelje, socialiste in demokrate, nacionaliste in liberalce, rdeče in bele, naše in vaše, koalicijo in opozicijo. Namesto da bi se poslušali, pogovarjali in se dogovarjali, se raje ignoriramo, prepiramo in sovražimo, kar nas pelje v pogubo.

Za nameček uradna delitev politike na levico in desnico zamegljuje pogled na najmočnejšo globalno "neodvisno stranko" - denar, ki je žal svetá vladar, od katerega smo vsi bolj ali manj odvisni, tudi mediji, ki prepogosto razpihujejo žerjavico in prilivajo gorivo na ogenj, namesto da bi ga gasili.

"Pripadam, torej sem", je prevladujoča članska mantra, toda ne vsemogočni ljubezni, bogu, vesolju, kozmični zavesti, prasili in sonaravnemu sobivanju, temveč določeni entiteti, še najraje politični stranki.

Za nameček uradna delitev politike na levico in desnico zamegljuje pogled na najmočnejšo globalno "neodvisno stranko" - denar, ki je žal svetá vladar, od katerega smo vsi bolj ali manj odvisni, tudi mediji, ki prepogosto razpihujejo žerjavico in prilivajo gorivo na ogenj, namesto da bi ga gasili.

Ampak ali ni že delfsko preročišče v stari Grčiji zagovarjalo načelo zmernosti - meden agan, ki priporoča vmesno ravnanje med dvema skrajnostma, mar ni Aristotel čislal zlato sredino, Buda srednjo pot, Kristus sobivanje z različnimi in Lao Ce sredinski Tao (Dao), ki v simbiozi drugačnosti daleč presega dualizem? Tudi mirno reševanje sporov je sredinska drža, še posebej mediacija, ki se pohvalno vse bolj uveljavlja v pravosodju.

Novinar tednika Družina me je nedavno vprašal, ali je v naši družbi možno utemeljiti svoje politične izbire na osebnosti politika, namesto na njegovi strankarski ali svetovni nazorski pripadnosti. Odgovoril sem mu pritrdilno, rekoč, da je to mogoče s pomočjo nekakšnega "moralometra", ki bi odražal modrost, znanje, vrline, vrednote, etiko, etos, moralo in veščine konkretne osebe. A takšnega pogumneža, ki bi glasoval po svoji pameti in srčnosti, čakajo ostre verbalne puščice ali še kaj hujšega s strani tistih, ki so slepo vdani enoumju, govorim iz lastnih izkušenj.

Sprava ali vsaj medsebojna strpnost se ne bo dogodila prek noči, zato se rešitev svetlika le v celostni vzgoji, od rojstva do romanja v onstranstvo, v varni in ljubeči družini, vrtcih, osnovnih, srednjih in visokih šolah, v službah, verskih in drugih institucijah in v prostem času, vseskozi in vsepovsod. Kot je recimo pred pol stoletja pogumno učil profesor dr. Franc Pediček in bil v prejšnjem političnem režimu zaradi svojih stališč brezobzirno onemogočen, mora biti sodobna Platonova paideia vzgoja v najširšem pomenu besede in najprej funkcija človeka z namenom učlovečevanja, da je zatem lahko funkcija družine, družbe, države, ideologije, gospodarstva in politike.

Sprava ali vsaj medsebojna strpnost se ne bo dogodila prek noči, zato se rešitev svetlika le v celostni vzgoji, od rojstva do romanja v onstranstvo, v varni in ljubeči družini, vrtcih, osnovnih, srednjih in visokih šolah, v službah, verskih in drugih institucijah in v prostem času, vseskozi in vsepovsod.

Vrli žurnalist me je tudi pobaral, kako bi spodbudili politično participacijo, predvsem pri mladih, kar je zelo tehtno vprašanje, kajti prav mlajša generacija, ki še ni indoktrinirana s političnimi ideologijami, bi morda zmogla preseči vse bregove, ograje in okvirje ter postaviti povezovalne brvi in mostove. Menim, da naj volilna pravica ostane pravica in ne pravna dolžnost, priložnost pa tiči v drugi sferi. Poleg domovinskega osveščanja tekom vzgoje in izobraževanja  bi bilo dobro spremeniti proporcionalni volilni sistem v kombiniranega, da bi omogočil večjo personalizacijo glasovanja (en glas bi oddali politični stranki, drugega konkretni osebi), kakor tudi povezovanje političnih strank, boljše možnosti za neodvisne kandidate in večjo vključenost žensk v politiko. Prav tako bi kazalo po vzoru nekaterih naprednih držav znižati starostno mejo za pridobitev volilne pravice na 15 ali 16 let, prej ali slej pa bomo morali uvesti tudi elektronske volitve, kar sem v parlamentu zagovarjal že pred petnajstimi leti in s kolegom poslancem pripravil predlog zakona, a žal ni bil sprejet.

Dovolite mi, da zadnji letošnji komentar v čarobnem adventnem času zaključim z željo, da bi si vsakdo nenehno prizadeval, da postane boljši človek, vsaka pravica narekuje dolžnost, in ko bomo skupaj dosegli kritično maso, ne bo pomembno, kdo komu pripada, marveč kakšen človek je, z malo ali veliko začetnico.