Gospod, imate raka.

Via positiva | 24.11.2022, 18:15 Nataša Ličen

November je mesec osveščanja o boleznih moških, posebej o bolezni raka mod in prostate, ki sta med najpogostejšimi. Vsak četrti moški zboli po petdesetem letu starosti. Mačizem nas ponavadi prepozno pripelje do zdravnika, je razlagal Matej Pečovnik in opozoril, moški bolj obolevamo za rakavimi obolenji in pogosteje umiramo.

Opozarjati moramo na svojo krhkost. Prepozno obiščemo že primarno raven, torej osebnega zdravnika, s tem namenom so trije moški pred šestimi leti ustanovili društvo OnkoMan, da začnejo krhati to lupino.

Moškega dobro opiše beseda rak, trda lupina zunaj, mehka notranjost.

je konec poti?

Matej: »Ko sediš na Onkološkem inštitutu in slišiš besede, oziroma diagnozo: »Gospod, imate raka.« se nam podre svet, tudi zame so bili ti trenutki težki. Začneš razmišljati za nazaj, jaz sem imel petindvajset let, ko sem bil postavljen pred dejstvo, da je morda to konec življenja. V bolnišnični postelji sem se začel spraševati, zakaj?, saj je pri teh letih prezgodaj zapustiti svet, od takrat naprej je pomoč drugim moje drugo poslanstvo.«

Pogovor v "Via positivi" z Matejem Pečovnikom.

Trije smo se pred leti odločili, da moramo biti tudi moški bolj glasni v opozarjanju na bolezen rak.

Dej se preglej!

»Vsako leto skušamo z drznejšimi projekti, moškega je treba zbezati iz njegove votline. Ženske so svetlobna leta pred moškimi društvi, kar zadeva osveščanje oziroma samopregledovanje in počasi stopamo za njimi. Rak mod je bolezen mlajše generacije, rad prostate bolj starejše. Prepoznavni znak tega meseca so brki. Naši so posebni zaradi spodnjega prepoznavnega zavihka.«  

                 

Brki so simbol moškega. Zato smo jih izbrali za prepoznavni znak društva Onkoman

»Primarni namen društav OnkoMan je pomoč drugim, z nasveti, podporno, spodbudno besedo, poslušati. Naš zdravstveni sistem je na področju onkologije zelo dober, tudi dostopnost do zdravil je dobra. Če skrbimo zase, pravočasno opazimo spremembo. Težava te bolezni je, da rak ne boli. Če jo odkrijemo prepozno, se ta v miru razrašča, žal marsikdo v prepoznem stadiju odkritja izgubi boj z boleznijo. Namen je, da čim več moških spozna to dejstvo. Društva smo pri tem zelo pomembna, zdravniki nimajo toliko časa, da se z bolniki pogovarjajo o vseh možnih stranskih učinkih zdravil, o podrobnem poteku zdravljenja, oziroma jim dajo osnovne informacije, nimajo pa časa dolgo poslušati, mi pa smo tu dejansko veterani.«

Na začetku diagnoza preseka vsakega, do konca. Če ne, je nekaj narobe.

Mačizem, v družbi pogosto narobe predstavljen, ne pomaga.

»Dvanajst let sem sam že vpet v pomoč drugim. Namen društva je rešiti čim več moških. Ker smo člani društva OnkoMan izkusili bolezen in potek zdravljenja, vemo, kaj je nam pomagalo. Marsikdo mi je hvaležen tudi za zgodbe, ki so zapisane. Tistim, ki ležijo na Onkološkem oddelku, že to, ko jih berejo, prebirajo o nasmehu, o drugem rojstnem dnevu, lahko pomaga, da ne obupajo in se borijo naprej.«

»Veliko je odvisno tudi od okolice. Zdravljenje je zahtevno, naporno, včasih ne moreš niti vstati iz postelje. Zato mora biti kar se da malo teh črnih, temnih trenutkov. Vsi jih imamo, tudi jaz sem jih imel. Potem pa prespiš, in stanje, počutje, se izboljša, spet je luč na koncu tunela. To mora biti naš končni cilj.«