Živalski svet

Komentar tedna | 24.10.2022, 07:42 Alenka Puhar

Na začetku oktobra sem dva dni sedela na posvetu o dr. Jožetu Pučniku, o njegovi dramatični usodi in izjemni vlogi pri ustanovitvi slovenske države. Muzej slovenske osamosvojitve, ki je simpozij pripravil, sicer redkokdaj kdo vzame v misli – vsaj javno, mogoče je za kulisami drugače – tokrat pa je tako zakipelo, da je pokrovko odneslo z lonca. Ne zdi se mi prav koristno povzemati in interpretirati besedovanj, ki jih je simpozij sprožil. Nekaj dekorativnih besed, objavljenih ob tej priložnosti, mi pa noče iz glave.

Vodilni komentator Dela se je najprej razpisal o velikem dosežku Spomenke Hribar, ki je na simpoziju o Jožetu Pučniku povedala vse, kar si misli o Janezu Janši, namreč da je izdajalec ali Juda Iškariot. Koga je izdal? Socialdemokracijo in Jožeta Pučnika. Janša je namreč zastavil Pučniku pot in mu jo prekinil. Tako Janez Markeš v Delu 8. oktobra, ko je nastop Spomenke Hribar označil za tako rekoč epohalno dejanje. K fascinantnosti je baje prispevalo tudi to, da je »Janša to moral poslušati oddaljen kak poltretji meter od nje.« Za omizjem so bili poleg Spomenke Hribar in Janeza Janše še Dimitrij Rupel, Lojze Peterle in jaz, Alenka Puhar, ki sem bila moderatorka. V prvi vrsti pa je sedel predsednik države Borut Pahor.

Markeš je nato osvetlil kampanjo za volitve predsednika države, pohvalil podobnost med idejami Jožeta Pučnika in Mihe Kordiša, za konec pa ocenil še publiko. Negativno. Večina občinstva je »izkazovala diametralno nasprotje od Pučnikovih vrednot, ki so jih prišli počastit. Spomenka Hribar ni kazala znakov dvoličnosti. Za mizo je sedela kot pogumna bela ovca med tropom volkov.«

Prvi mož Delovega komentariata se je za popestritev svojega besedila torej odločil za priljubljeno slogovno potezo, pomagal si je s prispodobo iz živalskega sveta. Bela ovca in trop volkov! Kolikor poznam Spomenko Hribar, bi rekla, da je oznaka z ovco ni prav razveselila, seveda pa je ves ton Markeševe pohvale tako slavilen, da ga ovčji kompliment ne zmoti. Kaj si o svojem volčjem karakterju mislijo ostali, nisem spraševala... No, mogoče še bom. Kolikor je volčja senca padla tudi name, bi Markešu rekla: Solit se pejd!

Tole z ovco in volkovi mi je zbudilo spomin na čas pred letom – ali pa je že več? – ko si je notranji minister drznil izreči besedo svinja. Res je, da si je za to sposodil Sveto pismo, namreč primero, da ne kaže metati bisere pred svinje – a mu to ni dosti pomagalo. V mogočnem valu zgražanja se je razleglo po deželi, da vlada ravna popolnoma nečloveško, saj zaplinja ljudi, jih prostaško zmerja itd. Meni so tiste svinje spodbodle več ali manj latentno pozornost in tako se zdaj spet sprašujem: Kje sta obe živali na lestvici obsodbe vrednega? Zakaj? Svinje so nam zoprne, ker brodijo po blatu in gnoju, zato tudi smrdijo in zbujajo odpor. Nekaterim tudi pozneje, ko so predelane v pečenke. Volkovi, po drugi strani, so divje živali, sijajni napadalci vseh šibkejših bitij; kadar so zelo lačni, tudi ljudi. Če si zdaj pomagam s presojo, vdelano v kazenske zakonike, bi rekla: Volkovi so veliko hujši grešniki kot prašiči, saj grešijo zoper življenje in telo, medtem ko prašiči... kaj je greh prašičev?... Prekršek zoper javni red, mogoče...? Ni bilo opaziti, da bi se kdo razburil zaradi uporabe metaforike, vzete iz ljudske modrosti, o volčjem značaju vodilnih politikov. Nasprotno, objavili so nekaj hvale. Neki stalni dopisovalec je celo objavil, da je bilo na simpoziju o Pučniku gotovo veliko zagovornikov domobranstva, kar so mu z veseljem objavili v Delu in Reporterju. Saj, volkovi in domobranci, skorajda fašisti --- Kaj je novega pod soncem?!

No, mucki so novost. Tehnično izvežbanemu občinstvu je gotovo znano, da je slavna Nika Kovač – t. im. direktorica t. im. inštituta 8. marec – napovedala nov upor proti volku Janši. Poslala mu je svojo fotografijo, s polnim krožnikom: Tole je zate, mucek! Bogve, ali se bo to prijelo in širilo...? Takole v ljubeč ton zavito zafrkavanje?!

Vračam se v utečeno izrazje ostrejše sorte. Septembra je minilo 100 dni nove vlade, svobodnjakov pod Golobom. Vlado Miheljak, eno glavnih peres Mladine, ki si je oddahnil, odkar lahko spet svobodno diha in piše, se je posvetil usodi minule vlade in njenih kadrov. Da ne bi bil pust, se je zatekel v živalski svet in priklical podzemlje, kanalizacijo, podgane. Bivši notranji minister Hojs, ki se je spomnil biblijskih svinj in biserov, se je menda spomnil tudi podganjih poti za reševanje svojih ljudi, »torej projekt dobesedno podzemnega umika Janševih zvestih kadrov iz vladnih in parlamentarnih prostorov pred srdom ljudstva«....« Nato je Miheljak zadovoljno dostavil, da je »oblast janšizma ljudska volja odplaknila 24. aprila 2022, torej še preden jim je uspelo izkopati podzemne rove in kanale.«

Nobenih protestov nisem zaznala, verjetno je bilo samo nekaj hvale. Ker, jasno, v boju proti Janši in janšizmu je dovoljeno reči čisto vse, zmerjanje, psovke in divje metafore postanejo sporne samo, ko so uperjene v nasprotno smer. V tem drugem primeru gre za boj proti tako imenovano diktaturi, skorajda fašizmu, kjer so dovoljena čisto vsa sredstva, v onem prvem pa...
Ah, kaj, bolje da neham. Tako ali tako nisem posebno pametna; v živalskem svetu ... kaj že? Verjetno navadna koza.