Vsako gospodinjstvo je vsak teden bombardirano z goro trgovskih reklamnih letakov letakov | (foto: ARO)
Prehranska draginja: Zakaj izgubljati čas z mehkim pristopom?
Naš pogled Robert Božič
Včeraj je vlada končno zagnala že pred precej časa obljubljeni Primerjalnik cen osnovnih živil. Med ljudmi je zbudil precej pozornosti, saj se je, verjetno zaradi precejšnjega obiska, spletna stran včeraj zvečer na trenutke zatikala.
Tako kmetje kot trgovci so zagon pospremili z mešanimi občutki. Trgovci zato, ker vlada s tem jasno kaže namero, da jim bo gledala pod prste, kmetje pa, ker jim je že dolgo jasno, da se je še vsak pritisk na trgovce v končni fazi poznal na njihovih odkupnih cenah. Niso zrasle ampak padle.
Podatki, ki jih nikoli ne boste videli
A pustimo se presenetiti. Kmetijska ministrica Irena Šinko pravi, da gre za "mehak ukrep za zajezitev draginje" in odločno dodaja, da če ta "ne bo dovolj, se bo vlada odločila za ukrep na podlagi zakona o kontroli cen, ki jih bodo zahtevali od vseh deležnikov v verigi." A pazljivo, teh podatkov nikoli ne boste videli, ker pač ne bodo javno dostopni. "Služili bodo le za potrebe in odločanje vlade," je včeraj še dodala ministrica.
A vlada bi, ker so ji seveda na voljo vsi podatki, lahko vedela, da mehak pristop ne bo rodil sadov. Na to namreč zelo jasno kažejo izkušnje Varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, ki že leta ne more doseči ničesar oprijemljivega.
Zato bi vlada, če seveda z urejanjem razmer v prehranski verigi misli resno, lahko takoj šla v akcijo ter od vseh deležnikov v verigi s hrano zahtevala podatke, ki bi, če bodo seveda zahtevali prave, takoj pokazali, kako se deli pogača v verigi od njive do mize.
Strokovna šibkost mehkega pristopa?
Pripombe Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, da bi potrošnik moral ob nakupu imeti možnost videti razrez cene po deležnikih v verigi, nikakor niso bedaste, kot jih nekateri označujejo. Če bi država digitalizacijo vzela zares, bi recimo lahko podprla razširitev aplikacije Veš kaj ješ Zveze potrošnikov Slovenije, da bi v vnjej, prek enostanega skeniranja črtne kode izdelka, lahko dobili še informacijo o razrezu cene.
A vlada se je odločila za pol leta mehkega pristopa. Primerjalnik cen osnovnih živil pa je že prvi dan pokazal na nekaj pomembnih šibkosti strokovnega pristopa.
Hofer in Tuš imata prav, ko opozarjata na zmedenost. Če namreč izdelke iz košarice pri posameznih trgovcih popisovalci popisujejo, kakor se jim zljubi in to potem pojasnijo s pristopom »iz kupčevih oči«, vsekakor ni prav, še manj pa je to strokovni pristop.
Ko testenine Barilla primerjaš z nizkocenovno trgovsko znamko
Ne moreš v Hoferju popisati premijskih in dragih testenin Barilla, pri nekem drugem trgovcu pa testenine, ki jih ta ponuja pod cenovno najboljugodno trgovinsko znamko.
Hofer tako upravičeno trdi, da bi bila pri njem košarica osnovnih živil najcenejša, če bi popisovalci popisali iskano živilo z najugodnejšo ceno, medtem ko pripombe drugih trgovcev večinoma kažejo, kako globoko smo kot družba zabredli v iskanje akcijskih in drugih ugodnosti, ki potrošnika pri odločitvah marsikdaj zavedejo.
Če v primerjalniku cen, kjer naj bi bili podatki dvakrat preverjeni, že drugi dan lahko vidiš napake, ki so nastale pri vnosu trgovskih imen v bazo, to ni v ponos projektu. Vsekakor pa bo zanimivo slišati tudi strokovna pojasnila, zakaj cene košarice osnovnih živil niso spremljali tudi na Madžarskem, ampak so cene popisali samo v Italiji Avstriji in na Hrvaškem in zakaj so pri popisu v sosednjih državah izpustili Hofer.
Kdo že plača nebeške marže?
In za konec še razmislek, ki bo upam dal misliti slovenskemu potrošniku. Primerjava cen košarice v Sloveniji in sosednjih državah bode v oči. V primeru kar sedmih (7) od devetih (9) popisanih cen košaric osnovnih živil v tujini, so te bistveno cenejše kot pri nas. Gre za razliko od nekaj pa vse do 15 EUR. Kdo je že rekel, da so trgovske marže v Sloveniji nebeške? Vam še ni jasno, zakaj na najboljših kmetijskih zemljiščih še vedno rastejo novi trgovski centri?
