90 let Berte Golob: »Bogu hvala za nogé in gvavó!«

Oddaje | 09.08.2022, 14:50 Mirjam Judež

Z današnjo slavljenko smo se pogovarjali za oddajo Prijatelji Radia Ognjišče. Berta Golob je veliko svojega talenta in literarnih stvaritev namenila tudi našemu radiu, za kar smo ji iskreno hvaležni. Z njo se je na njeni domačiji, ki jo je s svojimi žulji leta 1927 sezidal njen pokojni ata - zidar pogovarjal Jure Sešek. »Še malo, pa bo stara 100 let«, pravi Berta. »Jaz pa tudi.«, se zasmeje. Jure naglas opazi, da ima gospa Berta prižgan računalnik. »Nekaj pišem. Še danes ustvarjam. Skoraj vsak dan, kakor pride. Silim se pa nič.«

A drži, da leta hitro tekó in da se 9 desetletij hitro izteče?

»Vse je bilo dobro. Tako, kot je, je prav, slišimo večkrat na Radiu Ognjišče, ko pojejo Prifarski muzikanti. In res je. Dosti je bilo hudega, žalostnega, trpkega, navsezadnje še štiriletna vojna, mamina smrt, amputirana družina. Drug za drugega in drug z drugim smo živeli, vsem pa je nekaj manjkalo, saj smo mamo kmalu izgubili. Preživeli smo in če pogledam nazaj, rečem, da je bilo vse prav in dobro, prestali smo. Hudo je minilo, dobro ostaja.«

Svoje življenje ste posvetili slovenski besedi, knjigi, otrokom …

»To mi je bilo nekako pisano na kožo. 14 let sem poučevala na osnovni šoli, 7 let kot zunanja sodelavka na Pedagoški akademiji, oddelku za specialne pedagoge. Ta del življenja, ko sem poučevala, je bil lep, a ko zdaj gledam nazaj, sem se sama več naučila od otrok kot sem jaz naučila njih. Bilo je dobro, je pa minilo in tako je prav.«

Kaj je bila tista vaša »največja šola«?

»Na osnovni šoli sem učila 14 let in v tistem kraju je bil t. i. prehodni mladinski dom, v katerem so živeli najrazličnejše prikrajšani otroci. Nanje imam posebne spomine in ti so me marsikaj naučili. Zaradi njih sem se mlada smrkljica z lepo olivno zeleno haljo zavedala, da če po mamini smrti ne bi imela gospodarice in varuhinje te hiše, svoje 13-let starejše sestre, bi bila jaz taka sirota kot so bili otroci, ki so sedeli pred menoj. Prav o teh svojih učencih sem napisala majhno drobno knjižico z grobim naslovom Sovražim vas! Večkrat sem pomislila, da bi bila lahko jaz ena od njih, o katerih sem pisala, če ne bi imeli blagoslova nad hišo, če po mamini smrti ne bi starejša sestra prevzela skrb za hišo, očeta vdovca, zame in za 3 tedne starega brata. Moja invalidna sestra, 18-letnica, maturantka, je vse prevzela na svoje rame. Čez dve leti se je začela še vojna, ko je bilo pokopano veliko upov in nade …«

Kaj je družino in vas držalo pokonci?

»Jaz mislim, da blagoslov nad domačijo. Jutranja, opoldanska pri kosilu in večerna vsakodnevna molitev res ni nikoli izostala.«

Tule blizu mora rasti ena rožica, iz katere pride kak čudežni napoj za vašo mladost na obrazu in v glavi …

»Rožice ni. Mislim, da je to kar Božja milost, nič drugega. Če me pamet zapusti, je konec. Živim že skoraj 30 let (morda 3 popoldneve manj) sama v tej hiši, vzdržujem jo, kolikor morem. Ni mi dolgčas, ni me strah, veselim se življenja, kaj bo jutri ne vem, bo, kakor bo, vse bo dobro. Prifarci pojejo: »Bolj srečno boš živel, če križe boš sprejel in jih nositi znal.« Prav res: tako, kot je, je (bo) prav.«

Kot pisateljico, kaj vas najbolj veseli, ko izide knjiga, ko pridejo vaše besede med ljudi?

»Vem, da sem bila po izidu tistih prvih stvari, ki sem jih napisala, kar dolgo časa zelo vesela, kar po več dni sem hodila »z eno nogo majčkeno pridvignjeno«. Zdaj ni več tega občutja. Je kot ena taka vsakdanjost, sicer lepa, ampak dosti navadna. Spreminja se živ človek v življenju, ni več tako vnet, živ. Ne bom rekla, da otopi, upam, da otopela še nisem in Bog daj, da ne bi, vseeno pa doživljam to drugače kot pred 30, 50 leti.«

Je danes drugačen tudi odziv bralca?

»Držim se proč od napihnjenega sveta. Hočem ohranjati svoj mir. Z jutrom začenjam dan, z večerom ga neham in trudim se, da ga ne preživim v dolgočasju ali pesimizmu, ampak sprejmem, kar dan prinese. Okrog sebe imam dobre sosede in prijazne ljudi, z nikomer nisem skregana, sprta, upam upati, da me nihče ne sovraži in kaj še čem boljšega? Sita sem, oblečena sem, centralno imam, drva v drvarnici tudi, zakurim si še sama prav lahko, cisterna z oljem je polna za jesen, živim varčno, kot so me učili. Se pa spomnim nedelje, ko sva šla, ko sem bila še deklica, z očetom k jutranji osmi nedeljski maši in se je v Kranju pred t. i. Staro pošto sklonil in pobral eno krono. Postalo me je sram. Vprašala sem ga: »Ata, kaj pa delaš?« Odgovoril je: »Se vidi, da ne boš nikoli hiše zidala.« Res je nisem.«

Na kaj od ustvarjenega ste najbolj ponosni?

»Zdaj ste me presenetili. Veste, brez napihnjene skromnosti povem, da veliko ne mislim nase in na to, kar sem napisala. V omari je lepa vrsta teh reči, ki pa se jim ne klanjam. Je, kar je. »Kaj pa imaš, česar nisi prejel?«, piše v Svetem pismu. Pisno izražala sem se zmeraj lahko. Mene niso nič brigale šolske naloge, čisto nič. Ponavadi sem znala za prav dobro (4), najmanj, kar je bilo, za dobro (oceno 3), največ pa za minus odlično (-5). V sredini nekje sem šofirala.«

Ko sva ravno pri šofiranju. Še vozite?

»To me pa zmeraj stogoti (razžalosti), ko slišim tisti kratki »še«. Še vozim. Vsako nedeljo se peljem zjutraj na Zlato polje k sv. maši, sicer pa po potrebi. Ampak to niso dolge poti. Daleč se ne bi več vozila, pa ne, da ne bi zmogla …«

Hvala Ognjišču, da dobro delate, da vzdržujete to svojo hišo, ki je hiša za nas vse in hvala Bogu, da jo, da vas imamo.

Kako ste postali katehistinja?

»Prišel je naš nekdanji župnik in rekel: »Gospa Berta, veste kaj, jaz nimam nikogar za predšolski verouk. Lepo vas prosim, samo letos, častna pionirska, ne recite ne.« Pa sem rekla, da ne bi, ker s takim majhnimi otroki nimam nobene prakse. Je rekel: »Boste že! Če vsaka kmečka mama zmore »gor spravit« svoje otroke, boste pa že zdržali tisto uro, saj je kratka.« Nekako sem pristala, tisto leto se je potegnilo kar v 20 let, pa je nekako šlo, kot je šlo. Umrl mi ni nihče, ušel nihče, tudi sama sem ostala živa. Smo se pa šli igriv, pomenski verouk. Iskali smo izgubljeno ovčko (tisto majhno, iz jaslic), pomirjali vihar na morju, ki smo ga ustvarjali z ropotanjem in topotanjem z nogami. Enkrat je župnik prav začudeno pogledal v učilnico, kaj se dogaja.«

So vas tudi ti drobni, mali otroci česa naučili?

»Fantič Matej je enkrat, ko so morali otroci nekaj narisati, tako nemarno kracal, da sem ga opomnila: »Matej, daj no lepše nariši!« Pa je še bolj kracal. Grem dvakrat naokrog, potem pa po starem pedagoškem načelu pohvale rečem: »A vidiš, da je že lepše?« Pogledal me je v oči in rekel: »Če je to lepo, si pa ti tudi lepa.« Predšolski smrkavček. Kar sem dobila, sem požrla. Ne pretentaš otroka. Si neumen, če misliš, da ga boš.«

Z jutrom začenjam dan, z večerom ga neham in trudim se, da ga ne preživim v dolgočasju ali pesimizmu, ampak sprejmem, kar dan prinese. Okrog sebe imam dobre sosede in prijazne ljudi, z nikomer nisem skregana, sprta, upam upati, da me nihče ne sovraži in kaj še 'čem boljšega?

Naš direktor je rekel, da nikoli niste odkimali ali rekli, da nimate časa, ko vas je prosil za kakšen scenarij ali kakšno besedilo, ki je obogatilo naša praznovanja v Cankarjevem domu …

»A veste, da jaz sproti odpozabljam te vsakdanje reči. Na tej točki se pozna starost, da kar naenkrat nekaj odleti iz spomina in tega ne prikličeš več nazaj ali pa zelo težko. Tako je z menoj. Kar je minilo, je minilo, bo, kakor bo. Ne spomnim se več, kako je bilo, ko sem bila stara 50 let. Živim od dne do dne, iz dneva v dan, nikoli pa v tri dni.«

Gorenjska vam je zelo ljuba. Bi jo kdaj zamenjali za kakšno drugo pokrajino?

»Če bi bilo treba, bi jo pač morala. Pa bi se potrudila, da mi k srcu priraste tisti svet, kamor bi bila postavljena. Drugače pa sem na Gorenjskem doma, s sv. Joštom se gledava vsak dan, sva soseda, Sava teče skozi vas, sonce zjutraj rano vzide, zvečer zaide za Julijce. Dobro je tukaj. Zaenkrat se me zdravje drži in noge me še lahko nosijo. Bogu hvala za nogé in gvavó!«