Jure Sešek
Marko Zupan
Tone Gorjup
Roman Vučajnk (foto: osebni arhiv)
Roman Vučajnk | (foto: osebni arhiv)

Želeti in moči

19.08.2022, 14:30 Roman Vučajnk

Če sta pretekli leti na Zahodu ponovili zgodovinsko lekcijo o paralizirajoči epidemiji in razkrili politično, ekonomsko in predvsem družbeno pripravljenost nanjo, je letošnje leto odstranilo razumske dvome v spremembe, ki se dogajajo s podnebjem.

Kjer so lani vodne ujme razdirale domove in ceste, se zdaj iz strug kažejo »kamni lakote«, vremenske napovedi letnih časov pa se nam kažejo kot vse bolj živopisni modeli. Obenem se je na našem pragu znova znašla vojna, ki je tako uničevalna, da s svojo težo razdira obstoječe politične mreže in gospodarske preplete, na katere smo se navadili, ter lega na družbena ramena.

Ravnokar je deževalo in spominjam se dežja na zahodu naše države, kjer je nedolgo nazaj divjal največji požar v zgodovini samostojne Slovenije. Obramba proti ognju je povezala slovensko družbo, izmed pristojnih služb pa so se najbolj izkazali junaški gasilke in gasilci iz vseh koncev naše države. Poročila s terena so izkazovala srčnost, vdanost, neomajnost in strokovnost, ko je na stotine gasilskih prostovoljcev gasilo plamene, branilo vasi in ceste, skrbelo za prebivalce in živali ter se enostavno niso vdali dan za dnem.

Kmalu so začele deževati pobude za zbiranje sredstev zanje, nakar smo brali o tem, kako sploh poteka financiranje prostovoljskih gasilskih društev in na koncu spet ugotovili, da so srca prostovoljcev velika in napolnjena z odločnostjo ter dobrimi nameni, a naš sistem krevlja za njimi že desetletja. Žal tako ni le pri prostovoljskih gasilcih, ampak tudi pri socialnih delavcih, humanitarcih pri delu z materialno šibkimi, brezdomci, manjšinami, pro bono ambulantah – seznam je dolg.

Pri nas ni videti, da imamo težavo z nahajanjem zavzetih posameznikov. Skrb za sočloveka je še vedno vrednota in je še vedno potreba, o čemer se lahko prepričamo vedno znova. Ne umanjka nam torej »želeti«, osredotočiti se moramo na »moči«.

 

Na prvi pogled, pa tudi na drugi in še kakšen več, se zdi tako stanje nelogično. Prostovoljske organizacije namreč dopolnjujejo delovanja služb, ki so neposredno del državnih struktur, in predstavljali bi si, da slednje to znajo prepoznati, ceniti in predvsem podpirati. Kaj pa bi lahko bilo lepšega od stotnij zavzetih posameznikov, ki se odločijo prostovoljno pomagati sočloveku in prispevati k boljšemu stanju, varnosti in stabilnosti celotne družbe, pa to počnejo iz generacije v generacijo? K taki povezanosti, solidarnosti in učinkovitosti stremi vsaka družba; glede na to ni napak meniti, da si tega želi prav vsaka država.

Pri nas ni videti, da imamo težavo z nahajanjem zavzetih posameznikov. Skrb za sočloveka je še vedno vrednota in je še vedno potreba, o čemer se lahko prepričamo vedno znova. Ne umanjka nam torej »želeti«, osredotočiti se moramo na »moči«. Če prostovoljskega dela v splošno družbeno korist ne podpremo na sistemski ravni, se zelo hitro znajdemo v okoliščinah, ko je zanesljiv in motiviran prostovoljec lahko samo tisti, ki si to lahko tudi privošči. Ki si lahko privošči sredstva, da se odpelje na lokacijo, kjer je potreben. Ki si lahko privošči sredstva za nabavo in vzdrževanje opreme, ki jo potrebuje za delovanje za soljudi. Ki si lahko uredi odsotnost iz službe in od drugih obveznosti.

A si lahko predstavljamo, da med prostovoljci lahko ostanejo zgolj tisti posamezniki in društva, ki si lahko sami zagotovijo materialno in časovno podlago, da lahko še naprej pomagajo vsem nam?

Seveda je tu še podpora na občinski ravni in veliko prostovoljskih skupnosti je uspešnih pri prijavljanju na razpisna sredstva ter so iznajdljivi pri dostopanju do donatorjev in organiziranju dobrodelnih dogodkov. A vse to je odvisno od splošnega vzdušja, administrativnih in komunikacijskih veščin ter predvsem veliko časa, ki ga je spet treba nekje vzeti. Bolje rečeno, nekomu vzeti in pri tem gledam družine prostovoljcev. Prostovoljci so namreč starši in imajo starše, so sozakonci in so prijatelji.

Materialno in finančno pomanjkanje, ki ga spremljajo pomanjkanje varnosti, pomanjkanje bližine in hitro tudi pomanjkanje upanja.

 

Razkorak med »želeti pomagati« in »moči pomagati« je moč zmanjšati. Najprej s premišljenim zagovarjanjem prostovoljstva, ki temelji na skrbi za sočloveka. Nato z zavedanjem, da si nihče ne more privoščiti stališča, da se ga drugi ali dogajanje v družbi ne tiče (razmišljanje, da je dovolj, če si človek pomaga sam, kadar je treba, je lahko precej poniglavo). Od tu do sistemskega urejanja podpore prostovoljcev, ki bodo v vsakem primeru želeli pomagati, so koraki vse bolj jasni, če se zanje zavzamemo.

Nekatera delovanja bomo lahko brez težav podprli iz svojega žepa ali družinskega proračuna. Veliko delovanja uredimo v skupnostih krajanov. Nekaj bomo pa kljub vsemu morali podpreti v širšem krogu državljanov. Pred nami je zima, ki jo napovedujejo predvsem svarila o varčnosti in zmernosti, vse bolj pa k nam pronicajo svarila o pomanjkanju. Materialno in finančno pomanjkanje, ki ga spremljajo pomanjkanje varnosti, pomanjkanje bližine in hitro tudi pomanjkanje upanja.

Smo pa v zadnjih dveh letih prejeli še en zelo pomemben nauk in sicer, da smo skupaj močnejši. Če stopimo skupaj in združimo moči, lahko zajezimo posledice. Pri tem ni treba zanikati svojih lastnih potreb, tudi želja ne, najprej je dovolj, če prepoznamo potrebe drugih in nato skupaj gremo po vrsti. Zgodovina pa nam pri tem pomaga z učenjem, da če najprej poskrbimo za šibke, so nadaljnji koraki lažji.

In v tem živimo v duhu sodobnega razumskega človeka in se opiramo na Božjo zapoved o skrbi za bližnjega. Ta je ustvarjena skupaj z nami in nas spremlja do zadnjih trenutkov v tostranstvu.

Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec) Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec)

Življenje nerojenih otrok šteje!

Množica pet tisoč ljudi se je danes dopoldne zbrala na že tretjem slovenskem Pohodu za življenje. Tokrat so si za geslo izbrali: Enakopravnost se začne pred rojstvom.

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...