H Gospodu je odpotoval Franc Prelc: Gremo v preddverje nebes.

Naš gost | 18.10.2022, 09:40 Nataša Ličen Rok Mihevc

K nebeškemu Očetu je odpotoval duhovnik Franc Prelc, sporoča Župnija sv. Anton. Služboval je v župnijah Tomaj, Auber, Rodik, Klanec, Draga, Podgorje, Škofije in Piran. Skoraj 40 let je bil župnik v Portorožu, kjer je med drugim dosegel, da je to mesto dobilo cerkev in župnijske prostore, kjer se je začel razvijati duhovni turizem. Še julija smo ga gostili v oddaji Naš gost.

Pri sv. Antonu v župnij sv. Anton je šestindvajsetega junija letos Franc Prelc obhajal biserno mašo, šestdeset let duhovniške pastoralne službe. Zanj je bil to tudi trenutek, kot je opisal v pogovoru za sobotno oddajo, da se je po klicu raka na slinovki, ki ga spremlja pet mesecev, odpovedal župniji ter se zahvalil župljanom. Župnija Bertoki, v kateri deluje zadnjih šestnajst let in je zdaj duhovni pomočnik, živi v skupnem duhovnem življenju z duhovnikom Jožkom Pircem, ki pa je prejšnjo nedeljo obhajal zlato mašo. Za življenje v skupnosti je Franc Prelc, kot je povedal v oddaji "Naš gost" hvaležen:

To so žive celice, ki gradijo ne samo osebno pobožnost ali zdravo osebnost, ampak skupnost. In tretje tisočletje, tako nas uvajajo koncil in papeži zadnjih časov, je tisočletje skupnosti.

»Drugo tisočletje je bilo čas individualnega razvoja in osebnosti, zdaj gremo v drugo nadstropje, kjer vidimo, da je polno življenje v ljubezni. Ljubezni pa ne moremo živeti sami.«

Tiha navzočnost neskončnega

»Živiva v pravi bratski skupnosti, kar je bila že dolgo moja želja. In se je tudi uresničevala na najrazličnejše načine od moje nove maše naprej, skupno življenje z duhovniki. Jezus je rekel, kjer sta dva v mojem imenu, tam sem jaz. Če se tega zavedamo in si to obljubimo, sprejmemo drugega kot sprejemamo sebe, če vidimo v drugem in v sebi nedokončano Jezusovo podobo, si prizadevamo v svoji sredi za pristen medsebojni odnos, je življenje neverjetna avantura.«

Franc Prelc se je rodil v kmečki družini kot peti od devetih otrok materi Metki in očetu Emilu. Z rosnimi enajstimi leti je na povabilo poreškega škofa Dragutina Nežića stopil v semenišče v Pazinu, kjer je študiral tudi njegov brat Milan. V Pazinu je ostal osem let in postal član Marijine bratovščine Grinjona Montforskega. Po končani Teološki fakulteti v Ljubljani ga je leta 1962 za duhovnika posvetil škof mučenec Anton Vovk, to je bila tudi zadnja generacija, ki jo je posvetil.

»Upam, da živim na njegovo priprošnjo, ker ko so mnogi prijatelji in znanci izvedeli, da imam raka na slinovki, so molili vse povsod in prosili za moje zdravje. Zdravniki so mi dali teden, morda mesec dni življenja, ker ta rak deluje zelo hitro. Zdaj je že sedmi mesec.«

Prepričan sem, da je škof Volk posredoval malo v nebesih zame prav zaradi molitve mnogih, mnogih. Pripravljen sem še živeti in sem pripravljen umreti, čeprav še nisem naredil vsega, kar bi moral in ščistil vsega.

»Moram pa reči, da so ta bolezen, te molitve in vse to, pomagali, da sem izrekel naslednjo molitev:

»Dragi rak, moj prijatelj, zahvaliti se ti moram, da sem šel malo v puščavo, kjer odkrivam nove vrednote, vedno globlje, ki so se prej morda malo oddaljile zaradi dela. Da sem doživel toliko odmevov številnih, ki so povezani v ljubezni z menoj in jaz z njimi.«

Franc Prelc je služboval župnijah Tomaj, Auber, Rodik, Klanec, Draga, Podgorje, Škofije in Piran. Skoraj štirideset let je bil župnik v Portorožu, kjer je med drugim dosegel, da je to mesto dobilo cerkev in župnijske prostore, kjer se je začel razvijati duhovni turizem.

Velike zgodbe pomoči trpečemu in ljudem v pomanjkanju je ustvarjal pri Karitas ter ob prvem srečanju z odvisnikom od drog ob vzorniku italijanskem duhovniku don Pierinu ustanovil Skupnost Srečanje, več komun po Sloveniji za pomoč fantom in dekletom ob primežu zasvojenosti z drogami.

Iz Portoroža je bil Franc Prelc premeščen v župnijo Sv. Anton pri Kopru. V Bertokih je vzpostavil delovanje hiše Karitas in bil pobudnik več programov pomoči, med drugim tudi program za pomoč alkoholikom Vrtnica.

Vidim, kako je moje novomašno geslo Jezus upošteval in nekatera dela res ostajajo.

Vse življenje je zvest Mariji, že v začetku njegove duhovniške poti ga je Chiara Lubich povabila v prenovitveno gibanje Marijino delo za edinost cerkva in sveta, ki mu ostaja zvest, tudi z ustvarjanjem pisane besede v lističu Beseda življenja, ki je nato prerasel v revijo Novi svet; zanjo je dolga leta odgovarjal Franc Prelc.

Biseri

»Pod prižnico v cerkvi sv. Antona pri sv. Antonu je pet biserov, eden od teh je Jezus. Najvažnejši biser, od katerega so odvisni vsi drugi. Vsak dan grem v to cerkev, kjer se srečujemo ob pogovoru in molitvi, potem mašujem za vse udeležene, prosimo, da bi se duhovno povezale skupnosti, naše družine.

»Jaz vas pošiljam, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane«, in vidim, kako je to moje izbrano novomašno geslo vsa ta leta, šestdeset let duhovništva, Jezus upošteval, da so nekatera dela res ostala.«