Slaba in dobra novica vedno manjšega števila novomašnikov

Spoznanje več 28. 06. 2022, 09:11 Rok Mihevc

Suša duhovnih poklicev je bila prva tema tokratne oddaje »Spoznanje več, predsodek manj«, v kateri je sodeloval p. Branko Cestnik. Letos imamo v Cerkvi na Slovenskem štiri duhovniška posvečenja, prihodnje leto je na vidiku le ena nova maša.

Cerkev se že spreminja po Božji volji

To je lahko slaba novica za Cerkev, dobra pa, da bomo računali na laike, ki bodo prijeli tam, kjer duhovnikov očitno ne bo več in kjer bo to možno. Cerkev se spreminja in zdaj že lahko rečemo, da se spreminja po Božji volji, je dejal Cestnik. »Da ne gre tu za zdrs nekih človeških cerkvenih struktur, sistemov, načrtovanj, gre za neko spremembo v paradigmi, ki mislim, da jo je papež Frančišek dobro ujel in razumel. Ne nastaja neka druga Cerkev, ampak drugačna Cerkev, v kateri ta klerocentričnost, ki je bila značilna za to zadnje obdobje, ne bo več tako pomembna. Poglejmo velike lepe zgodbe, ki so se zgodile po letu 2000, npr. oratorijsko gibanje, gibanje slavilnih in zakonskih skupin ... Tu niso v ospredju duhovniki.«

Marsikod po župnijah vzniknejo poklici za duhovno vodenje ljudstva, za molitveno vodstvo in tega bo vedno več. Mi moramo to znati spodbujati, po drugi strani pa se tudi dogaja, da Sveti Duh sam gnete in spreminja to Cerkveno telo.

Sveti Duh ni v krizi, poklici so drugačni

Čeprav Cerkev ostaja brez duhovnikov, pa Sveti Duh ni v krizi, je prepričan p. Branko Cestnik. »Sveti Duh daje poklice, a drugačne od tistih posvečenih in celibatnih, kot smo jih vajeni. So pa to poklici laiških voditeljev, voditeljev skupin in podobno. To pa je dobra novica, ki sledi tej prvi, ki je slaba. Pomanjkanje duhovnikov je slaba novica, da pa vstopajo laiki in se prebujajo k voditeljski službi, pa je dobro. Marsikod po župnijah vzniknejo poklici za duhovno vodenje ljudstva, za molitveno vodstvo in tega bo vedno več. Mi moramo to znati spodbujati, po drugi strani pa se tudi dogaja, da Sveti Duh sam gnete in spreminja to Cerkveno telo. Kratkoročno me je bolj strah kot dolgoročno. Kratkoročno me je strah, da bomo malo panični, da bo malo kaosa.«

Si lahko predstavljamo, da izide novomašna številka Družina brez novomašnikov?

Številka novomašne Družine ima vedno večje fotografije novomašnikov in male zlatomašnikov. Kar pomeni, da je več prostora na strani za novomašnike zaradi vedno bolj manjšega števila na novo posvečenih duhovnikov. »Pred 50 leti je bilo obdobje, ko se je zdelo, da se to ne bo nikoli ustavilo, da bo Bog dajal poklice. To je bilo obdobje po 2. svetovni vojni, to je bila reakcija človeštva, Cerkve, vernih ljudi tudi na to in tisto zlo, ki ga je porodila. Da je bil potem po 2. svetovni vojni večji val duhovnih poklicev v Nemčiji, Italiji, tudi Sloveniji. Potem je prišlo do nekega preobrata, ki je povezan tudi s tem blagostanjem. To je dobrodošlo, ne sme pa nadomestiti religije. Ko ljudi ni več strah za preživetje, tudi na Boga pozabijo. Ko jih je strah za preživetje, se ga spominjamo.«

Zdaj, ko je te lakote manj, ko smo odpravili vojne, se nam zdi, da Bog ni več potreben. Ampak to je polovičarski odnos do Boga.

Bog ni samo pripomoček, ko te je strah za preživetje

»Ampak Bog ni samo pripomoček, ko je tebe strah za preživetje. Bog je tudi takrat, ko je dobro, ko se imaš čemu zahvaljevati. Ljudje smo bili v svoji religiozni psihologiji v preteklem obdobju v strahu za preživetje, revščine, vojne, lakote. Zdaj, ko je te lakote manj, ko smo odpravili vojne, se nam zdi, da Bog ni več potreben. Ampak to je polovičarski odnos do Boga. Bog je potreben tudi takrat, ko ti gre dobro, ker se moraš zahvaliti. Bog je potreben tudi takrat, ko ti je dolgčas, ne sme biti odvisen od tvojih intimnih psiholoških stanj. On je objektiven nad tabo in to je tista zrela vera«.

Hoja po puščavi

V zgodovini Cerkve so že bili trenutki, ko je zmanjkovalo poklicev. Prav pred 500 leti na ljubljanski nadškofiji, je pojasnil Cestnik in povedal o zapisu škofa, da ne ve, komu naj bo škof, ker nima duhovnikov. »Bili so vzponi in padci v poklicih. Ampak običajno je takšnemu padcu poklicev sledil tudi napor Cerkve k reformi, k obnovi. Napor Cerkve, ki je bil celosten, od mistike, do organizacije, do prava. Pred 500 leti vidimo čudovit odgovor Svetega Duha, rodi se španska mistika, takrat Tereza Avilska, Janez od Križa in to tiho vpliva na celoten katoliški prostor. Potem dobimo tridentilski koncil, ki defevdalizira Cerkev, jo tudi po pravnem vidiku od te srednjeveške zemljiškoposestniške miselnosti začne oddaljevati in jo modernizira, bolje organizira. Veliko premišljevanj, veliko molitve, da je Cerkev spet zacvetela. Nekaj takega se bo tudi zdaj zgodilo, vmes pa bo hoja po puščavi. Nato pa obljubljena dežela.«