Telovska procesija | (foto: Rok Mihevc)
Po človeško bi si želeli, da bi vsakič, ko prejememo Kristusovo telo in kri, to tudi začutili …
Svetovalnica Rok Mihevc
Na praznični četrtek Sv. Rešnjega telesa in krvi smo v duhovni Svetovalnici med drugim spregovorili vsebini praznika, kako je bolj primerno prejeti sv. Evharistijo in o mašnih namenih. Z nami je bil jezuit p. Primož Jakop.
Praznik govori o Jezusovi navzočnosti pod podobo kruha in vina. Nekateri menijo, da gre zgolj za simboliko oz. spomin na zadnjo večerjo. Kako je s to navzočnostjo?
Poglejmo na dva različna načina. Prva stvar je preprosto definicija zakramenta. Evharistija je eden od sedmih zakramentov, to pa je vidno znamenje nevidne Božje milosti. Namesto vidno, bi lahko rekli čutno, to kar zaznavamo in predstavlja nekaj, kar beži našim čutom. Imamo dve materiji, kruh in vino, ki ju lahko z našimi čuti zaznavamo, celo okušamo. To kar se zgodi navznotraj, nam ti dve stvari samo predstavljata.
Drug vidik je transsubstanciacija. Substanca kruha se transformira v Kristusa. Poglejmo takole, vsaka miza ima svoje bistvo in vse mize imajo enako bistvo, to, da so mize. Kako pa jih naredimo, pa vemo, da so različne. Navzven so različne, vse pa imajo enako bistvo. Pri evharističnem čudežu gre za to, da da kruh in vino navzven ostaneta enaka, spremeni pa se njuno bistvo. Kruh in več kruh, ampak Jezusovo telo, vino ni vino, ampak Jezusova kri. Naši čuti še vedno zaznavajo, da je to kruh in vino, v veri zaupamo, da je navzoč Kristus.
Po človeško bi si želeli, da bi vsakič, ko sprejememo telo in kri, to tudi začutili ...
Vedno znova je vprašanje, ali je to dovolj. A potem bomo pa res verjeli? Priznam, da je to ena taka velika skrivnost, da je celo meni kot duhovniku vedno v izziv. Spomnim se prvih maš po svojem duhovniškem posvečenju. Pred tem nisem imel nikoli težav verjeti in zaupati, da bo duhovnikovih besedah in gestah Bog deluje in spremeni bistvo kruha in vina. Ko sem prvič sam maševal, pa priznam, da sem bil poln dvomov, ali tudi po mojih rokah in z grehi napolnjeno notranjostjo, Bog še vedno res deluje? Takrat sem se prvič zavedal, kakšna stvar je to in kako po svoje nemogoče je po našem čutu razumeti, kaj se pravzaprav dogaja ...
Ko govorimo o svetosti tega zarkamenta, se postavljajo konkretna življenjska vprašanja, kot je prejemanje evharistije na jezik ali roke, ali je bolj pomembna naša notranja pripravljenost?
Eno in drugo je pomembno, predvsem pa to, da te naše zunanje drže geste v resnici izražajo mojo notranjost. Se pravi moj namen, moj pogled, da je to iskreno in povezano. To je edini način, da spoštljivo pristopim k zakramentu in njegovi svetosti. Se mi zdi, da je mogoče celo nevarno vztrajati na eni in na drugi skrajnosti. Eno in drugo je absolutno pomembno, mora biti sinhronizirano. Če je nekomu težko in ni del njegove notranje naravnanosti, ker ni tako naučen, da bi za prejem obhajila pokleknil ali prejemal na usta, mislim, da to ni noben problem. In obratno. Če pa nekomu zelo veliko pomeni, da prjme kleče, se mi zdi, da bi morali biti odprti, da je to sprejemljiva oblika sprejemanja evharistije.
V Cerkvi je ta širina, da je vsak človek na svoji poti rasti in doživljanja.
Ta dialog med vero in kulturo je vedno obstajal in mora obstajati. Ene oblike in forme, ki so obstajale 500 let nazaj v kulturi in so se odražale skozi umetnost, so nam danes morda še razumljive, morda pa nič več. Hkrati pa vemo, bistvo krščanskega sporočila mora ostati. Okoli tega se moramo spraševati ali je to danes še razumljivo. Ali smo morda eno formo naredili tako absolutno, da danes sporočilo izgubi, ker tega ne prepoznava nihče več.
