Mira Milavec pred Radiem Ognjišče | (foto: ARO)
Mira Milavec: Dva meseca sem potrebovala, da sem sprejela, da je vojna
Novice Marjana Debevec
Vojna v Ukrajini dobiva vedno nove razsežnosti. Čeprav so boji večinoma omejeni na Vzhod države, pa se sirene nekajkrat na teden oglasijo tudi po drugih mestih, nam je povedala Mira Milavec, ki živi na Zahodnem delu države. »Razočarana sem«, je poudarila, »vendar grem naprej, ker ljudje potrebujejo pomoč.«
Območja, ki so bila oblegana, so zelo uničena – bolj kot smo se zavedali, je povedala Mira Milavec. Sodelavci Karitas zdaj iščejo načine, kako ljudem pomagati pri obnovi stanovanj in hiš, da bi se lahko ljudje vrnili na svoje domove. Z veliko volje začenjajo obdelovati svoje vrtove, Karitas, tudi s pomočjo Slovenije, jim pomaga pri nabavi toplih gred. Skrivnost pa ostaja, kam Rusija izseljuje ljudi iz obleganih mest. »Ne vemo, kam gredo. Na kakšen način so v to prisiljeni,« je povedala Milavčeva. Ena od redovnic ji je povedala, da v Rusiji o tem ne smejo govoriti. »To je velika bolečina za ukrajinski narod in tudi za nas humanitarne delavce, ker tem ljudem ne moremo pomagati.«
V bolj mirnih predelih se je naselilo kar osem milijonov beguncev, katerim Karitas poskuša pomagati po najboljših močeh. »Si lahko predstavljate, da ljudje stojijo po tri, štiri ure v vrsti. To res pomeni, da potrebujejo pomoč. Jaz ne vem, če bi čakala tri ure za kilogram moke, sladkorja ali liter olja,« poudarja Milavčeva.
Cene so zrasle, goriva ni. Po svetu ostaja pet milijonov Ukrajincev. Tudi če so območja, kjer so živeli, relativno varna, se mame z otroki ne vračajo na domove, saj bi jim trenutne razmere pustile prevelike travme. Šola je potekala po spletu, končala se je konec maja. Kakovost je bila po besedah Mire Milavec veliko manjša, saj so otroci večkrat bežali v zaklonišča.
Kako pa jim Karitas stoji blizu? »Na vojno nismo bili pripravljeni«, pravi Mira Milavec, »vendar sem bila presenečena, da nam je uspelo najti prostovoljce, ki so pripravljeni voziti hrano tudi na najbolj ogrožena območja na Vzhodu države.« V teh treh mesecih vojne so vzpostavili kar 40 novih centrov Karitas.
Pomoč na južnem delu prejemajo iz Hrvaške, Slovenije, Italije, Nemčije, Poljske in Slovaške. Na severu pa bolj iz drugih držav. »Navadili smo se na bolj skromno življenje in vidimo, da je mogoče tudi tako preživeti,« pravi Mira.
Še vedno pa pomagajo ljudem v okupiranih mestih. »Veliko jim je pomenil že naš klic, saj jim je zagotovil, da niso sami na svetu, da še nekdo misli nanje. Najbolj pogumni prostovoljci, ki so pripravljeni dati življenje za te ljudi, odhajajo še vedno na ta območja. Si lahko predstavljate srečo teh ljudi, ko jih kdo obišče po mesecu dni in jim prinese vrečko z najnujnejšimi stvarmi.« Ti prostovoljci pomagajo tudi reševati ljudi iz ruševin. Tako so rešili starčka, ki je bil dva dni pod ruševinami. V mnogih mestih se sodelavcem Karitas pridružijo tudi druge ljudje in se ponudijo, da bodo pomagali. V državi, kjer je toliko let vladal komunizem, namreč ni občutka za skupno dobro. Zato je takšna solidarnost še toliko bolj dragocena.
Izredno dragocena pa je tudi vloga Cerkve. Mnogi potrebujejo duhovno bližino, da lahko zaupajo, kaj vse so preživeli. »Veliko se jih tudi odloči za spoved, prejem zakramentov. To je res nekaj neverjetnega. Ko si v stiku z ljudmi, ki ti nudijo ljubezen, ki jo nikoli nisi občutil, se spreobračajo srca,« je povedala Mira Milavec. Cerkev pa pomaga ljudem tudi na sovražnika pogledati z Božjimi očmi, odpuščati in ostajati v svetlobi, ne se prepuščati temi.
O tem, kako je Mira osebno doživela vojno, pa več v zvočnem posnetku pogovora.
