Škof Andrej Saje | (foto: Rok Mihevc)
»Katoličani v RS pričakujemo, da bomo upoštevani kot enakovredni člani te družbe«
Oddaje Petra Stopar
Katoliška cerkev si od nove vlade najprej želi dialoga, je v pogovoru za naš radio povedal predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje. Ker predsednik vlade dr. Robert Golob napoveduje večje sodelovanje s civilno družbo, mu novomeški škof sporoča, da so velik del te družbe tudi kristjani in verske skupnosti.
Kristjani smo del civilne družbe, smo državljani in volivci ter sooblikujemo našo družbo, pojasnjuje dr. Saje, ki je funkcijo predsednika SŠK nastopil 24. marca letos, ravno mesec dni pred državnozborskimi volitvami. Od nove vlade si Cerkev predvsem želi, da bi bila vlada vseh Slovencev.
»Tako, kakor je rekel francoski predsednik Macron: 'Razumem tudi tiste, ki me niste volili. Razumem tudi tiste, ki imate določene strahove, določena vprašanja, bom poskušal odgovoriti tudi na ta in vam obljubim, da bom predsednik vseh Francozov.' Tako si tudi mi želimo, da bi novi predsednik vlade bil predsednik vseh Slovencev, tudi tistih, ki ga niso volili. Da bi bil odprt in razumevajoč v smislu dialoga s civilno družbo, v katero sodijo tudi verske skupnosti Želimo si predvsem, da bi reševali odprta vprašanja v smislu dialoga, odprtosti, da bi vlada imela posluh za potrebe Cerkve, da bi spoštovala človekove pravice, dostojanstvo človeka, zaščito človeške osebe, da bi vera postala nekaj normalnega,« je dejal.
Predvsem se mi zdi pomembno, da Katoliška cerkev zastopa stališča, kot je zaščita človekovega življenja, da si prizadevamo za pravičnost, solidarnost, da gradimo miroljuben svet okrog sebe in rešujemo odprta vprašanja v smislu dialoga.
Po njegovi oceni nismo še na tej stopnji, ker je še vedno nekaj ostankov iz preteklosti, »v smislu, da verujoči so za neka manj pomembna mesta ali da so malo manj inteligentni ali ne vem, kaj«. Moramo pa, dodaja predsednik SŠK, tudi verujoči postati bolj samozavestni, si upati na dostojanstven način izraziti svoje stališče, »ne samo, da čakamo, kaj se bo zgodilo od zgoraj«.
Glede na to, kar beremo v koalicijski pogodbi, meni, da obstaja verjetnost, da bodo pod to vlado sprejeti tudi nekateri zakoni, ki niso v skladu s katoliškim naukom, a se ne boji, marveč je optimist. »Predvsem se mi zdi pomembno, da Katoliška cerkev zastopa stališča, kot je zaščita človekovega življenja, da si prizadevamo za pravičnost, solidarnost, da gradimo miroljuben svet okrog sebe in rešujemo odprta vprašanja v smislu dialoga. In vsako nasilje, tudi prikrito nasilje, je nedopustno. In katoličani v Republiki Sloveniji pričakujemo, da se bomo o odprtih vprašanjih pogovarjali, da bomo tudi slišani, da bomo upoštevani kot enakovredni člani te družbe. Tega si zelo želim in za to si bomo tudi mi prizadevali.«
Veliko premalo je, da prideš k sveti maši kot v gledališče, počakaš, da se dogodek odvije in greš domov.
Kot škof se veliko srečuje z birmanci in njihovimi starši ter drugimi skupinami po župnijah. Pri tem čuti predvsem strah, kaj bo z našo vero v prihodnosti, saj mnogi mladi po birmi odhajajo. »In sicer zato, ker se nekako ne čutijo ali sprejeti ali uresničeni, ali ne čutijo to kot nekaj vrednega, ne vedo, kako naj se znajdejo, kaj naj delajo v Cerkvi. Tako da sam čutim velik izziv v tem, da bi vsak kristjan, mlad ali starejši, ne glede na to, koliko je star, dobil neko mesto v Cerkvi. Sveta maša ni dovolj za to, da si tako imenovan aktiven kristjan. Veliko premalo je, da prideš k sveti maši kot v gledališče, počakaš, da se dogodek odvije in greš domov. Sveta maša je sicer središče krščanskega življenja, predvsem nedeljska sveta maša, vendar bomo čutili vero, pa tudi pripadnost Cerkvi kot nekaj pomembnega šele tedaj, ko bomo tudi sami dali svoj delež v skupnost.«
V korona času se je zelo pokazalo, da smo se ljudje umaknili v zasebnost. Najprej po sili razmer, potem smo se pa kar navadili za svojimi računalniki in telefoni in to nas v bistvu razoseblja.
Zato škof meni, da bi moral biti vsak verujoči kristjan vključen še v neko skupino v župniji, da najde svoje mesto in način, kako bo lahko čutil pripadnost neki skupnosti, občestvu: »To je ena od bistvenih stvari za krščansko skupnost. Ne morem verovati sam. Sem vedno v odnosu do drugega in do Boga. Naša vera je vera odnosov, je vera, ki izhaja iz občestva. Jezus pravi, da kjer sta dva ali trije v mojem imenu zbrani, tam sem jaz, sredi med njimi. To je tisto, kar je pomembno – občutek občestva. In v korona času se je zelo pokazalo, da smo se ljudje umaknili v zasebnost. Najprej po sili razmer, potem smo se pa kar navadili za svojimi računalniki in telefoni in to nas v bistvu razoseblja, čeprav smo na nek način v bolj intenzivnem stiku z drugimi. Vendar po drugi strani čutimo, da elektronske naprave ne morejo nadomestiti osebnega stika. Kakor je v družini pomembno, da se srečamo, se pogovarjamo, jemo za isto mizo, smo ob istem času skupaj, tako je tudi za župnijo in za krščansko skupnost pomembno, da smo skupaj in začutimo drug drugega.«
Zdi se mu, da imamo včasih vero za nek zaklad, ki je zaklenjen v sefu in ima zelo veliko vrednost, pa smo pozabili, da bi lahko iz tega zaklada živeli in ostane tam neizkoriščen. »Največji izziv se mi zdi danes prav to – razumeti vero, jo sprejeti kot dar in odgovoriti na ta dar s svojim prispevkom, s tem, kar mi smo,« je sklenil novomeški škof.
V radijskem Avdio arhivu oddaje Utrip Cerkve v Sloveniji lahko prisluhnete celotnemu pogovoru.
