Ukrajina: Papež Frančišek ponovno poziva k velikonočnemu premirju

Novice 24. 04. 2022, 14:09 s. Brigita Zelič Robert Božič

»Žalostno je, da v teh dneh, ki so za vse kristjane najbolj sveti in najbolj slovesni, namesto zvoka zvonov, ki oznanjajo vstajenje, slišimo smrtonosni hrup orožja. Žalostno je, da orožje zamenjuje besede," je po opoldanski molitvi ’Raduj se, Kraljica nebeška’ na današnjo belo nedeljo in nedeljo Božjega usmiljenja dejal papež Frančišek.

Papež je voščil vsem pravoslavnim kristjanom in katoličanom vzhodnega obreda, ki danes praznujejo veliko noč ter obžaloval vojne grozote, ki so ranile mir.

Papež:»Naj Jezus podari mir, ki je bil ranjen zaradi barbarstva vojne!«

Minevata dva meseca od ruske invazije na Ukrajino. Papež Frančišek je ponovno pozval k velikonočnemu premirju in ga označil za »najmanjši in najbolj oprijemljiv znak želje po miru«.

Prosim, naj politični voditelji prisluhnejo glasovom vaših ljudi, ki si želijo miru in ne stopnjevanja konflikta.

»Napadi naj prenehajo, da bi priskočili na pomoč trpečim ljudem,« je povabil papež in vse pozval, naj molijo za mir in imajo pogum reči, da je »mir možen«.

»Jezus nad nami ne obupa«

V opoldanskem nagovoru je papež Frančišek sicer približal dobro znani prizor srečanja med Jezusom in dvomečim apostolom Tomažem teden dni po vstajenju od mrtvih. Sočutna Jezusova bližina do nevere njegovega apostola, prinaša novo upanje tudi v naše življenje, je dejal.

Jezus tudi nad nami ne obupa, ne naveliča se nas, ne boji se naših kriz in naših slabosti. Vedno se vrne tudi ko so vrata zaprta, ko dvomimo, ko ga hočemo podobno kot Tomaž srečati in se ga z rokami dotakniti. Jezus se ne vrne z mogočnimi znamenji, zaradi katerih bi se počutili majhne in neprimerne, celo osramočene, ampak s svojimi ranami; vrne se in nam pokaže svoje rane, znamenja svoje ljubezni, ki se je za vedno povezala z našimi slabostmi.

»Bratje in sestre, še posebej takrat, ko doživljamo utrujenost ali trenutke krize, se Jezus, Vstali, želi vrniti, da bi bil z nami. Čaka le, da ga poiščemo, da ga kličemo, da celo protestiramo kot Tomaž in mu prinesemo svoje potrebe in svojo nevero. Vedno se vrne. Zakaj? Ker je potrpežljiv in usmiljen. Prihaja, da bi odprl skrivališča naših strahov in naše nevere, saj nam vedno želi dati novo priložnost.«

Povabil je, naj si obljubimo, da bomo naslednjič, ko bomo utrujeni, poiskali Jezusa, se vrnili k njemu, k njegovemu odpuščanju, saj on prav vedno odpušča! Tako bomo tudi mi postali sposobni sočutja in se bomo brez strogosti in predsodkov približali ranam drugih.

Z željo, naj nas Devica Marija, Mati usmiljenja, spremlja na poti vere in ljubezni, je sklenil svoj nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška in blagoslovom.