O odrešilnem etosu prihodnosti

Komentar tedna | 09.04.2022, 07:36 ddr. h.c. Marko Pavliha

V teh bridkih planetarnih časih še posebej hrepenim po svetlem etosu in erosu življenja, zaskrbljen zaradi temnega tanatosa, ki nasilno nasprotuje ljubezni in z destruktivnim nagonom požira življenje.

Ampak življenje je vse, kar zares obstaja, je zavest, najžlahtnejša dobrina, vrednota in svetinja. Svetost življenja čutečih bitij je bistvo etosa, vrhovne etike, naravnega prava in morale.

Zato je umor najhujše kaznivo dejanje in vojna najstrašnejše zlo, ki množično ubijanje maskira s politiko in uniformami ter opravičuje z lažmi in praznimi obljubami.

Kdor mori, je notranje razvran in strašno nemiren, zatorej ne bo miru na svetu, dokler se ne bo slehernik v glavi osvobodil sovražnih misli in v srcu poiskal ljubezni, sočutja in umirjenosti. Ko bo videl sebe v drugih in druge v sebi, ne bo več nobenemu škodoval.

“Tudi jaz sem kriv. Jaz, nema, plašna priča,” je Boris A. Novak tenkočutno v pesmi prelil grenko solzo celotnega človeštva.

V obdobju hudih človečanskih preizkušenj poskušam tudi sam ponotranjiti svojo in kolektivno odgovornost ter še intenzivneje udejanjati svetovni etos. Z miselnim nizanjem črk, besed in stavkov na srčnem rožnem vencu molim za vse trpeče soljudi in vnovič listam po izjemni knjigi Etos prihodnosti (KUD Apokalipsa, 2021), ki jo je napisal in mi jo prijazno podaril dr. Peter Kovačič Peršin, teolog, slavist, pisatelj in soustanovitelj gibanja Svetovni etos Slovenija.

Knjiga je posvečena preminulemu profesorju dr. Hansu Küngu (1928 - 2021), avtorju projekta Svetovni etos, ki sva ga imela s Petrom priložnost spoznati pred desetletjem v Mariboru ob ustanovitvi slovenskega gibanja in svečanem podpisu našega etičnega manifesta.

Svetovni etos (Weltethos, global ethics) je praetos elementarne humanosti, ki zahteva brezpogojno spoštovanje prvinskih življenjskih pravil kot so človečnost, vzajemnost oziroma zlato pravilo, nenasilje, pravičnost, resnicoljubnost in partnerstvo ženske ter moškega. Je nadgradnja vseh naukov, ne zgolj teoretično, na papirju ali računalniku, z dobrimi namerami, marveč predvsem konkretno, z vsakodnevnimi zgledi.

Peršinova knjiga o etosu se prične s človekom in njegovo samopodobo. Človek je bitje samopreseganja in soodnosnosti, je etično bitje. Etos prihodnosti bo etos preživetja. Človek je preživel v pogojih naravnega okolja in se razvil do današnje stopnje zaradi svoje prilagodljivosti in sposobnosti sodelovanja z drugimi, ne zaradi darvinističnega tekmovanja in obvladovanja šibkejših. Za to je potreben srčen odnos do soljudi, empatija, zategadelj bi etos prihodnosti moral temeljiti na medčloveški solidarnosti, sožitju in sonaravnem bivanju.

Dr. Kovačič Peršin opozarja na nujnost etične uzavestitve, rekoč:

“Človek sodobne civilizacije je ranjen na smrt in zato bo moral zaživeti ta bivanjski zaobrat, da bo spet cenil življenje, da ga bo znal sprejemati v tem bistvenem odnosu odgovornosti za drugega. Sicer bo sedanja civilizacija nezaustavljivo propadla. Zato prav ta trenutek zgodovine zahteva novo etično uzavestitev sobivanja, ki bo omogočala obstoj človeka in mu bo dajala življenjski smisel. Zahteva vzpostavljanje drugačnih razmerij med bitji, ne več na osnovi polaščanja in uporabe, pač pa na temelju sobivajočosti. Če je prvenstvena naloga etosa, da sploh omogoča obstajanje, je sobivanje in dopuščanje bivanja vsakomur, kakor mu je dano, edini smisel, ki nas k bivanju zavezuje in nam omogoča medsebojno radost življenja.”

Tako pronicljivo zapiše vrli humanist in doda, da je etos izraz duhovnosti, ki je “dejanski temelj človečnosti človeka” in mnogo več kot religioznost. Njeni izraziti potenciali so poleg etičnega ravnanja še notranji mir, zbranost, ljudomilost, sposobnost sožitja, sprejemanje drugačnosti, solidarnost in kot najvišja odlika – vrlina žrtvovanja za drugega, kar je največji izraz brezpogojne ljubezni. Vzpostaviti moramo “novo lestvico vrednot,” na kateri bodo tudi sočutje, sodelovanje, sonaravno bivanje, samoomejevanje, skromnost, dobrodelnost in politična kultura. Na žalost smo priče upada duhovnosti, ki “gre z roko v roki z razčlovečenjem naše civilizacije.”

Kot nas je posvaril Willigis Jäger, katoliški duhovnik, benediktinski menih in zen mojster, ki ga poznamo zlasti po njegovem legendarnem delu Vsak val je morje, nas pred katastrofo lahko rešita le prizadevanje za novo paradigmo in kvantni preskok v višjo zavest, s čemer se, hvala bogu, ukvarja vse več zanesenjakov, strokovnjakov in znanstvenikov.

Ali kot je lepo povedal Erich Fromm, socialni psiholog in humanistični filozof:

“Človekov cilj v življenju je, da rodi samega sebe.”

Univerzalne etike, ki sloni na zavedanju in dolžnosti odgovornosti, ni mogoče zapovedati s predpisi, ampak jo je moč le privzgojiti. Zato je ključna holistična, celostna vzgoja v družini in na vseh ravneh izobraževanja, od vrtca, prek osnovne in srednje šole do univerze in onkraj, skozi vseživljenjsko učenje. Dr. Kovačič Peršin je upravičeno kritičen do obstoječega šolstva in dosedanjih političnih struktur, ki “niso bile sposobne v treh desetletjih formalne demokracije vzpostaviti dejanske vladavine ljudstva, niti trdnih osnov zanjo.” Zato se hvalevredno zavzema za državljansko pobudo in za preseganje strankokracije s pomočjo civilne družbe.

Svojo izvrstno knjigo o etosu prihodnosti sklene z vrednoto miru, ki je kot stanje duha “v današnjem času morda najbolj pogrešana vrednota, a je osnova za polnovredno bivanje človeka.”  Notranji mir osebnosti je temelj duhovne trdnosti človeka in pogoj za družbeno stabilnost, ker omogoča, da urejamo življenje po etičnih in duhovnih vrednotah.

Ali kot je že v davnih časih napisal Matej Evangelist - blagor miroljubnim, zakaj ti bodo deželo poselili (Mt 5,5).