O vlogi očeta in mame govorimo povezovalno, enakovredno. Ne poudarjajmo le ena ali druge vloge. | (foto: PixaBay)
Jože Ramovš: Ko je bila v zgodovini dosežena določena varnost, se je začel pohlep.
Za sožitje | 22.03.2022, 21:00 Nataša Ličen
V pogovoru s profesorjem dr. Jožetom Ramovšem z Inštituta Antona Trstenjaka, ki ga v sklopu rednih oddaj na Radiu Ognjišče pripravimo vsak drugi mesec, smo začeli s praznikom svetega Jožefa, s katerim smo vstopili v Teden družine. Govorili smo o vlogi moža in žene, o starševstvu in ga aktualno vpeli v sodobni čas in trenutek.
Družina je celota, je najbolj osnovna človeška skupina, kar jih je kdaj bilo in jih kdaj bo. V tej celoti so vloge, je vloga staršev, znotraj te pa vloga očeta in vloga matere. Oče je toliko oče, kot je mati mati. Sva dva starša, vsak s svojo vlogo, drugačno, vendar komplementarno. Če ena dobro dela, še ne pomeni, da tudi druga dobro. Vendar pa, če druga dobro dela, tudi prva lažje dela dobro.
Mož sem toliko boljši (lahko), kolikor je žena boljša, tudi do mene, oba skupaj pa do otrok. In, obratno.
V družbi so nihanja, desetletja smo poveličevali vlogo matere, v zadnjem času pa očetovstvo in širše moško vlogo. Ni dobro, če gremo iz ene skrajnosti v drugo. Govoriti je treba o enakovredni vlogi očeta in matere, ki se pri vzgoji otrok dopolnjujeta in sta uravnotežena, enakopravna. V oddaji Za sožitje.
Enakopravnost je skočila v enakost. Uniformiranost je industrijska paradigma.
V zadnjih desetletjih je bilo žensko vprašanje zelo v ospredju, res pa je, da je treba ob tem narediti velik korak nazaj, ko je bila ženska zelo podrejena moškemu in neverjetno zelo zapostavljana in ničvredna, skoraj med sužnjem in človekom, ko so nekateri krogi, tudi znanstveni tistega časa, pred več stoletij, celo dvomili v žensko dušo. Ko danes razmišljam o tem, mi jemlje dih, kako je bilo to sploh mogoče. Ko je bila v zgodovini dosežena določena varnost, se je začel pohlep. Vprašajmo se, ali doživljam sebe in vse ostale ljudi tega sveta enako? Smo enako ljudje? Zgleda, da tu človek brez duhovnosti in brez verovanja, da smo vsi Božji otroci, ne more iti v to. Enakovrednost je v družbi šibka točka.«
Naj cveti tisoče cvetov. Enakovrednost je treba bolj gojiti, potem tudi enakopravnost ne bo problem in ne bomo šli v industrijski sistem, da je vse enako.
Ampak bo vsak enkraten, a bomo enakovredni. Potem se bomo med seboj sestavljali v komplementarno celoto, na osebni ravni. Razvito kulturo lahko to potegne naprej iz sedanje krize, ki se kaže v vojnah in v teoretičnosti ekstremne razdiralnosti.
Ob prazniku sv. Jožefa je dr. Jože Ramovš spomnil, kako velikega pomena je bilo včasih praznovanje godovnega dne. Na predvečer so sorodniki pred vrati »ropotali«, ustvarjali hrup, kar je bilo uvod v dan pozneje, ko je bila na mizi še kakšna dobrota. To so lepi prazniki v družini, ki jih spoštujem. Žal pa to še ni zadostna rešitev vseh problemov sožitja. Kako je praznoval akademik Trstenjak? Ob godu je v kupice natočil svoje mašno vino vsakomur, ki je prišel naokrog. Rojstnega dne pa se ni spominjal s čim posebnim. Sveti Jožef je zame vzor tega, da se določene stvari naredi, ne govori. Veliko je o njem legend, ki so lepe in spodbudne, govorijo pa o nas, o naših hrepenenjih in željah ter o duhovni, verski težnji, ne govorijo pa o skrivnostih. Blizu mi je bivanjski molk svetega Jožefa, bil je pravičen in tako naprej, kar so velike stvari.
Teza, tekmuj le s seboj, je bolna, to je ego. Jo pa pogosto slišimo. Oče in mati sta otrokova usoda, v veliki meri, ne pa v celoti. Kakovostni starši vzgojijo sorazmerno kakovostno otroka. Druga skrajnost pa je, da vse kar človek hoče, lahko naredi, da ni od ničesar odvisen. Ne prva, ne druga ne pijeta vode. Starši v marsičem otroka zelo usmerijo, od pubertete naprej pa je človek zelo samostojen. V svojih rokah imamo, da izboljšamo slabo ali pa slabo še poslabšamo.
