Matjaž Merljak
Matej Kržišnik
Alen Salihović
Br. Luka Modic (foto: Donbosco.si)
Br. Luka Modic | (foto: Donbosco.si)

Ko je šel v samostan, je skuril vse svoje umetniške slike

11.02.2022, 10:15 Rok Mihevc

Človek je kulturno bitje, saj samega sebe oblikuje in spreminja. Papež Janez Pavel je kulturo označil kot »tisto, po čemer človek postaja bolj človek«. Ali stojita vera in kultura vsaka zase ali sta neločljivo povezani? Prva v središče postavlja iskanje Boga, kaj pa druga? To je nekaj vprašanj, ob katerih se je Blaž Lesnik ustavil v Globinah na praznik kulture z akademskim slikarjem in kapucinom br. Luko Modicem.

Razločevanje umetnosti in kulture

Umetnost je podpomenka kulture, v to pa spadajo znanost, tehnika, običaji, ki jih imamo ljudje po svetu, vse sorte ustvarjanja. Umetnost je take sorte kultura, ki lahko spreminja mnenja, ki v kulture vceplja tudi vrednote, ki prevaja izkušnje in čustva skozi čas in prostor. Ljudem različnih kultur, nazorov, časov in prostorov omogoča komunikacijo med seboj, preko slik, zvoka, zgodb in drugih medijev.

Posnetek celotne oddaje "Globine"

Kako ste se sami znašli v tem kanalu, v slikarstvu?

To je bila edina stvar, ki mi je šla dobro od rok in kjer so me pohvalili. Tam sem se počutil domačega. Ko mi je umrl oče, sem iskal to očetovsko figuro, takrat je stopil zraven slikar Božidar Strman Mišo in me je zelo spodbujal, prepoznal je ta talent v meni. Nato sem šel v srednjo oblikovno šolo, kjer sem večino časa zapravil za to.

Za umetnika je potrebno imeti dar ...

Seveda, dar je tisti zagon, da greš naprej tudi takrat, ko »fališ«, ko ti ne gre. V tem je po mojem talent. Da kaj doseže v umetnosti pa je zmeraj garanje. Garaški šport, kljub temu, da imaš talent. Ta je tisti, ki te sploh potegne notri, da se spustiš v tako norijo. Kamor se mladi danes redkokdaj spustijo, saj jim je družba vcepila razmišljanje, »kjer bom veliko zaslužil, tja bom šel«. Pa je veliko mladih zelo talentiranih, pa se ne odločajo za to, ker pač ni denarja v tem.

Br. Luka Modic v pogovoru za Radio Ognjišče
Br. Luka Modic v pogovoru za Radio Ognjišče © Blaž Lesnik

BR. LUKA MODIC

Br. Luka Modic je rojen v Postojni leta 1980, odraščal je na Blokah. Slikarstvo je študiral na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah, teologijo v Ljubljani. V kapucinski samostan je prvič odšel leta 2006, drugič pa 5 let kasneje. Novo mašo je pel leta 2017, trenutno kot vzgojitelj ponovincev deluje v župniji Štepanja vas v Ljubljani.

Papež Frančišek govori o različnih kulturah, izpostavlja tisto pozitivno kulturo skrbi, ki človeka postavi v odnos, v skrbi za nekoga ali nekaj. Na katerih področjih nam takšne kulture najbolj primankuje?

Umetnost, kulturo dojemam kot jezik. Tudi likovnost je predvsem jezik, ki nam pomaga. Skozi likovnost izgovarjaš nekaj, kar ne moreš skozi govorjeno ali pisano besedo. Problem izgovarjanja pa je problem poslušanja. Če je kultura prostor dialoga, znamo zelo dobro povedati ali si metati stvari naprej, ne znamo toliko slišati, kaj nam hočejo drugi povedati. Na prvem mestu nam ne manjka jezika, bolj nam manjkajo ušesa, krščansko gledano, ljubezni. Ta je tista, ki sprejema brez, da bi se trudila spreminjati.

P. Marko Rupnik je zagovornik ideje, da umetniškega jezika ne pogojuje veroizpoved, ampak gre za dar duha. Kaj to pomeni, da ne moremo govoriti o neki krščanski, judovski, orientalski umetnosti?

Eno je umetnost, drugo je umetniški jezik. Umetnost lahko pogojuje tudi veroizpoved. Npr. musliman ne bo narisal vašega portreta, ker potem ne bi bil več musliman. Človek je naravnan k presežnemu. Bistveno beseda pri vsem tem je lepota, ta je tista, ki nas privlači. Bog, ki je edini lep, najlepši, on to hrepenenje v nas zmeraj znova vzbuja in nas vabi na tisoče načinov, da jo iščemo. Lepota mora biti opažena. Lepota privlači. Za nekoga so tudi bolne stvari lepe. Mislim, da je lepota univerzalna, da presega zgolj samo okus, je več. Npr. Rupnikovi mozaiki privlačijo večino ljudi, nagovori v vseh jezikih.

Sv. Luka v ateljeju
Sv. Luka v ateljeju © Luka Modic

Kaj je merilo za vrednost nekega umetniškega dela?

Moj prijatelj slikar Filip je čudak. No saj, kdo pa ni. Je imel kupca za sliko, ampak je ni hotel prodati, je rekel, da jo raje šenka, ker če bi postavil ceno, umetnina ne bi bila več neprecenljiva. Cene umetniških del grejo res v nebo in ravno to mi je po eni strani lepo, ker kaže, da je umetnost res nepreceljiva, da je res pomembna. Marsikdo bi mislil, da se da brez umetnosti lepo živeti. Ja, mislim, da se da preživeti, ne da pa se živeti v polnosti.

Primer Korejca v jezuitski cerkvi sv. Nikolaja v Pragi, kjer vsako leto naredijo en »performance«, torej moderno umetniško delo. Povabili so korejskega umetnika, ki ne pozna krščanskega ozadja, so mu pa rekli »where we celebrate mass«. Praznovanje, to si je zapomnil in tako je postavil 10.000 balonov pod kupolo. Kolikor se zdi absurdno in neumno, nesporazum v besedni komunikaciji, nam je pokazal ogledalo. Mi praznujemo nedeljo, ko pa gledam po cerkvi, vidim mrke zamišljene obraze, ki se sprašujejo, zakaj sem tukaj. Kako lahko eno umetniško delo nekoga, ki ne ve o veri nič, odpre oči in postavi ogledalo ...

Umetnost je univerzalna govorica, ki jo razume vsak. Lepoto vsak dojame.

Danes je veliko oči uprtih v zaslone, kjer je neka druga umetnost, drug kanal te komunikacije.

Za dobro umetnost je potrebna vzgoja, nekdo te mora vpletati v to, prepoznavati, kaj me bo vodilo naprej, kaj me bo napolnilo in bo obrodilo sadove. Pri tem mi prihaja na misel podoba galebov, ki se nažrejo drobne plastike, ki zapolni želodec, nahrani pa ne. Zato od lakote »pocrkajo« na obali. To je močna prispodoba današnje hitre pop kulture. Ogromno je zvezd, influencerjev, ki pridejo in grejo. Zato, znati prepoznavati, kaj je dobro. Znati izbirati. To je ena težjih vrlin v današnjem času, ker se vsak trudi za to našo pozornost.

Hrepenenje po lepoti je v človeku, vprašanje je, kako je ta klic utišan ali ne zna slišati tega klica ...

Če v Google vpišeš »lepota«, »beauty«, »belece«, bo ven prišla kozmetika, ženske, lišpanje, to se vidi, da se gleda na lepoto kot neko tržno potrošniško komercialno valuto. To se zdaj prodaja, tudi ena lepa igralka ali manekenja služi s tem, da je lepa, pa čeprav to ni njena zasluga, Bog ji je dal to lepoto. In kaj je nasprotje tega lepega? Grdo. In kar nas dela grde je greh. Greh nas izenači, kadar grešimo, smo vsi isti, ljubi pa vsak na svoj edinstven način. Iz spovedi lahko naredim seznam 20 grehov železnega repertorja, kar se ljudje večinoma spovedujemo, ljubezen in lepota pa sta tisti, ki sta edinstveni.

Ko sem šel v samostan, sem skuril vse slike, vse kar sem imel doma, ker sem v nekonstruktivnem okolju razvijal te talente. Ko pa sem spoznal Kristusa, mi je vse dol padlo, ni mi bilo več do tega. Šele skozi leta sem spoznal, da je tudi to moja pot.



Ali je sploh mogoče umetniško ustvarjati brez iskanja presežnega?

Mislim, da ne. Res ne. Zmeraj nas lepota in umetnost vodita k tistemu, ki je lep. Ne moremo ven iz tega. Imam ogromno kolegov iz umetniških krogov, ki so predani temu poklicu in niso verni, a ko ga vidiš, da manjka samo še nekaj, samo malo bi ga moral »pahniti« notri, pa bi prepoznal. Finta je v tem, da vera zahteva ponižnost in v umetnosti ponižnost ni ravno vrlina, je precej komolčenja, če hočeš obstajati na tej sceni, se moraš spromovirati. Umetnik mora biti iznajdljiv, če hoče preživeti.

Drevo življenja, ki ga obrezuje Sv. Duh
Drevo življenja, ki ga obrezuje Sv. Duh © Luka Modic

Se lahko religiozen umetnik s svojimi deli razlikuje od soustvarjalca, ki ga duhovnost ne nagovarja?

Ko kdaj delam računalnikom, si prižgem glasbo in včasih pride do pesmi, ki govori o čisto nekaj tretjem, pa bi lahko bila čisto evharistična pesem. Duhovnost nagovarja vsakega. Ateist po mojih merilih ne obstaja. S Kristusom se vsak prej ko slej sreča, če ne prej, pa pred sodnim stolom. 99 odstotkov kvalitetne umetnosti iz preteklosti se tiče Cerkve, Kristusa, religiozne umetnosti.

Ko sem šel v samostan, sem skuril vse slike, vse kar sem imel doma, ker sem v nekonstruktivnem okolju razvijal te talente. Ko pa sem spoznal Kristusa, mi je vse dol padlo, ni mi bilo več do tega. Šele skozi leta sem spoznal, da je tudi to moja pot. Bog me noče drugačnega, hoče tudi to, da vse, kar nam je dano, da uporabimo za to pot svetosti. To je naš cilj, nebesa so naš cilj.

Čutil sem povabilo Boga, da še naprej ustvarjam. Spomnim se, kako mi je bilo težko. Pri spovedi sem izpovedal težave, spovednik Andraž Arko mi je rekel, »Luka glej, sprijazni se, da si umetnik, da čutiš na drugačen in intenzivnejši način neke stvari, ki jih drugi ne«. To mi je takrat dalo veliko svobode. In bratje kapucini so me sprejeli z vso prtljago in nikdar me niso obsojali. Ta spoved je bila zame prelomnica, da sem svobodno začel ustvarjati in delati. Včasih sem delal z občutkom, da moram narediti všečno, zdaj naredim, kakor čutim da je.

Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec) Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec)

Družino bomo branili do konca

Kljub dežju se jev torek popoldne na shodu za zaščito družine pred državnim zborom zbralo skoraj 10.000 ljudi. V besedah upanja in hkrati odločenosti so sporočali, da ne bodo dopustili poseganja v ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...