Jure Sešek
Marko Zupan
Tone Gorjup
Pahor pri papežu (foto: Divisione Produzione Fotografica)
Pahor pri papežu | (foto: Divisione Produzione Fotografica)

Pahor pri papežu

07.02.2022, 08:59 Marta Jerebič

Jutri, 8. februarja, bo minilo 30 let od vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Svetim sedežem. Ob tej priložnosti se v Vatikanu mudi slovenska delegacija. Zjutraj je bila na grobu Janeza Pavla II. zahvalna sveta maša, ki jo je daroval predsednik SŠK, ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Sledil je sprejem predsednika republike Boruta Pahorja pri papežu. Slovenski utrip v Vatikanu in Rimu se bo popoldne sklenil s koncertom Slovenskega okteta v baziliki Marije Snežne.

Sveti sedež je Slovenijo priznal 13. januarja 1992, slab mesec pozneje je prišlo do vzpostavitve diplomatskih odnosov.

Nadškof Stanislav Zore je v nagovoru poudaril, da je bila podpora tako Svetega sedeža kakor tudi tedanjega papeža Janeza Pavla II. v tedanjih evropskih okoliščinah nenadomestljiva na poti uveljavljanja Slovenije kot suverene države. »Dejstvo je, da bi bilo brez tega priznanja, ki je imelo veliko moralno moč in velik odmev v skupnosti držav, prizadevanje za mednarodno priznanje daljše in napornejše.«

Nadškof Zore se je v pridigi ustavil tudi ob slovenski kulturi in koreninah. »Naša kultura, ki jo je Janez Pavel II. tako pohvalil, je nedvomno rasla tudi iz krščanstva in evangelija, ki sta pomembna srčika naše narodne  samobitnosti. Popoldne bomo v baziliki Marije Velike deležni nekaj te kulturne ustvarjalnosti in poustvarjalnosti.«

Boga je prosil, da bi znali svojo samobitnost znali živeti, jo prečistiti in jo obogatiti, da jo bodo naši zanamci z veseljem in odgovornostjo sprejeli kot dediščino vseh dosedanjih rodov. »Kdor pozna svoje korenine, se ne bo zapiral vase, po drugi strani pa tudi samega sebe ne bo dajal na razprodajo, ampak bo vzpostavljal odnose z drugimi in zajemal iz bogastva, ki ga drugi prinašajo v skupnost – bodisi posameznikov bodisi narodov in držav. Kdor se zaveda svojega dostojanstva, mu ne bo prišlo na misel, da bi deloval iz nasprotovanja, ampak bo iskal skupno dobro z vsemi in z vsakomur,« je poudaril nadškof Zore.

Sveto mašo in koncert organizira slovensko veleposlaništvo pri Svetem sedežu. Veleposlanik Jakob Štunf je na začetku maše dejal, da nas prehojenih 30 let samostojne državnosti lahko upravičeno navda z zaupanjem vase. "Nenazadnje smo tudi v zadnjih dveh, še posebej zahtevnih letih, ponovno dokazali, da zmoremo! Če le stopimo skupaj, če sodelujemo!"

Svete maše so se udeležili kardinal Franc Rode, predsednik republike Borut Pahor, zunanji minister Anže Logar, veleposlanik pri Svetem sedežu Jakob Štunf in drugi Slovenci, ki živijo v Rimu.

Pahor pri papežu

Medtem ko je nadškofa Zoreta vatikanski državni tajnik Pietro Parolin na zasebni pogovor sprejel že včeraj, se je državna delegacija pri njem in tajniku za odnose z državami nadškofu Paulu Richardu Gallagherju mudila danes. Predsednika republike Pahorja je v zasebno avdienco sprejel tudi papež.

Govorila sta o pomenu dialoga in sprave. »Bil sem presenečen ne samo, kako dobro je obveščen o nekaterih stvareh, ki smo jih naredili ne samo doma, ampak tudi o dogodku na Bazovici pri Trstu. Vedel je za stisk rok s predsednikom Masttarello. Govorila sva o pomenu takih simbolnih gest za to, da vse to ljudi povezuje v skupnost.«

Govorila sta tudi o ukrajinski krizi in Zahodnem Balkanu. O odnosih med Slovenijo in Svetim sedežem pa: »Povedal sem mu, da se trudimo urediti vse stvari tako, kot je prav, da bi bile urejene. Hočem reči, da so se v teh 30 letih odnosi med Slovenijo in Svetim sedežem vedno ugodno razvijali z vzponi in padci.« Pahor je ob tem spomnil, da je lani jeseni na delovnem kosilu gostil predstavnike škofovske konference, »kjer smo se odkrito pogovarjali o nekaterih vprašanjih, ki jih je potrebno urejati v nekem strpnem dialogu naprej. Tako da mi odnose ocenjujemo kot ugodne.«

Ob tem ne izgublja upanja, da bi papež vsaj za nekaj ur obiskal Slovenijo. »Če bo to mogoče, bomo prav gotovo vsi zadovoljni, in mu bomo pripravili, kot sem mu rekel, nepozabno srečanje.«

Pahor je papežu podaril panjsko končnico z religioznimi motivi, monografijo o čebelah  in seveda orehovo potico.

 


Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta na grobu sv. Janeza Pavla II., Vatikan, 7. februarja 2022

Spoštovana eminenca kardinal dr. Franc Rode, spoštovani predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor, spoštovani veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu gospod Jakob Štunf, dragi bratje duhovniki, dragi bratje in sestre.

Na jutrišnji dan pred tridesetimi leti, 8. februarja 1992, sta Slovenija in Sveti sedež uradno vzpostavila diplomatske odnose. To je bil samo po sebi pričakovan sad priznanja samostojne Republike Slovenije s strani Svetega sedeža slab mesec prej, 13. januarja istega leta.

Ob tej priliki smo se zbrali na pomenljivem kraju – na grobu sv. Janeza Pavla II., ki se je za Slovenijo in za njeno prizadevanje na poti v samostojnost osebno zanimal. Zato je tudi močno podprl naša prizadevanja za samostojnost in neodvisnost. Podpora tako Svetega sedeža kakor tudi tedanjega papeža Janeza Pavla II. je bila v tedanjih evropskih okoliščinah nenadomestljiva na poti uveljavljanja Slovenije kot suverene države.

Ob svojem prvem obisku v Sloveniji, maja leta 1996, je ob prihodu na Brnik papež Janez Pavel II. povedal: »Apostolski sedež, ki je z naklonjenostjo pozdravil oblikovanje nove države in med prvimi priznal njeno neodvisnost, obenem pa močno poudaril pravico ljudstev do samoodločbe, je s posebno pozornostjo spremljal dogajanja pri vas in cenil miroljubni in demokratični način, s katerim ste dosegli polno suverenost.«

Ko se danes s hvaležnostjo spominjamo naklonjenosti in odločnosti sv. Janeza Pavla II., tudi pozorno poslušamo besede, ki nam jih je namenil. Kot je dejal, je Sveti sedež spremljal oblikovanje naše samostojne države. Pomembno pa je, da se zavedamo, da nam samostojnosti ni nihče podaril. Bog nam je po zgodovinskih okoliščinah dal priložnost, da uresničimo svojo samostojnost, zanjo pa smo se morali odločiti sami.

Tudi naš narod je moral prehoditi dolgo pot, preden je prišel v deželo obljube in v deželo izpolnjenega hrepenenja. Živel je med mnogimi narodi, večjimi od sebe in ohranjal svojo istovetnost. Kljub zahtevnim okoliščinam lahko skupaj z Mojzesom rečemo, da oblačila niso razpadla na nas in obuvalo ni razpadlo na nogi. Ohranjali smo svoje dostojanstvo in vztrajno hodili po poti, ki je nazadnje pripeljala do samostojne slovenske države.

Tako v uresničevanju poti k samostojnosti kakor tudi v prizadevanju za priznanje naše samostojnosti smo pokazali veliko mero sposobnosti, delavnosti in vztrajnosti. Predvsem pa smo pokazali, da smo ljudje dialoga, ki na nikogar ne gledamo kot na sovražnika, ampak ga skušamo pridobiti kot soseda in sogovornika.

Čeprav v začetku teh procesov praktično od nikoder ni bilo pozitivnih odzivov, so naša dialoška drža, obenem pa dobra pripravljenost, odločnost in vztrajnost postopoma začele mehčati nenaklonjenost, tako da so nas nazadnje pripeljale do mednarodnega priznanja države, do članstva v Evropski uniji in v Natu.
Na tej poti k naši polni suverenosti nas je, kot je bilo že rečeno, pomembno podprl Sveti sedež. Dejstvo je, da bi bilo brez tega priznanja, ki je imelo veliko moralno moč in velik odmev v skupnosti držav, prizadevanje za mednarodno priznanje daljše in napornejše.

Iz procesa našega osamosvajanja in poti do priznanja nas nagovarjata predvsem dve dejstvi. Najprej je bilo nam samim popolnoma jasno, kdo smo in kaj hočemo. V vseh korakih smo razodevali svojo samobitnost, ki je v veliki meri slonela na naši kulturi. To je poudaril tudi sv. Papež Janez Pavel II. v nagovoru kulturnikom: »Vaša kultura je starodavna in nanjo ste upravičeno ponosni, saj ste prav po kulturi ohranili svojo samobitnost skozi stoletja, ko niste imeli svoje države. Vaša narodna zavest in vaša notranja povezanost sta črpali svojo moč iz jezika in kulture, ki so ju gojili in pospeševali slovenski rodovi v preteklosti. Tudi neodvisnost Slovenije ima navsezadnje svoj temelj v vaši kulturi. Mednarodno priznanje slovenske samostojnosti - Sveti sedež je bil med prvimi, ki je storil ta korak - je v nekem smislu tudi priznanje samobitnosti slovenske kulture kot temeljne prvine narodne istovetnosti.«

Prav jasno zavedanje, kdo smo in kakšni smo, jasno zavedanje svoje samobitnosti, nam je in nam bo vedno znova dajalo možnost za rodoviten dialog z drugimi. Kdor pozna svoje korenine, se ne bo zapiral vase, po drugi strani pa tudi samega sebe ne bo dajal na razprodajo, ampak bo vzpostavljal odnose z drugimi in zajemal iz bogastva, ki ga drugi prinašajo v skupnost – bodisi posameznikov bodisi narodov in držav. Kdor se zaveda svojega dostojanstva, mu ne bo prišlo na misel, da bi deloval iz nasprotovanja, ampak bo iskal skupno dobro z vsemi in z vsakomur. Ali kot pravi papež Frančišek – njegov jaz bo vedno manjši, da bo mogel skupaj z drugimi graditi mi.

Naša kultura, ki jo je Janez Pavel II. tako pohvalil, je nedvomno rasla tudi iz krščanstva in evangelija, ki sta pomembna srčika naše narodne  samobitnosti. Popoldne bomo v baziliki Marije Velike deležni nekaj te kulturne ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. V tej starodavni cerkvi je papež Hadrijan decembra leta 867 slovesno potrdil slovanske bogoslužne knjige, ki sta jih v Rim prinesla slovanska apostola sveta brata Ciril in Metod kot sad svojega misijonskega delovanja. Tudi to je bil pomemben korak na poti naše samobitnosti in samostojnosti. Ta je sedaj zaupana nam. Na tem mestu po priprošnji sv. Janeza Pavla II. prosim Boga, da bi svojo samobitnost znali živeti, jo prečistiti in jo obogatiti, da jo bodo naši zanamci z veseljem in odgovornostjo sprejeli kot dediščino vseh dosedanjih rodov.

V globoki hvaležnosti za veličastno zgodovino, ki smo jo živeli in sooblikovali naj te misli sklenem z besedami Janeza Pavla II. ob odhodu iz Slovenije: »Bog blagoslovi Slovenijo, njene prebivalce in njihov trud za pravičnost!«

Pozdravni nagovor veleposlanika pri Svetem sedežu Jakoba Štunfa:

Spoštovani Predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor,
Eminenca kardinal Franc Rode,
Ekscelenca mons. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof in predsednik Slovenske škofovske  konference,
Spoštovani minister za zunanje zadeve dr. Anže Logar,
Ekscelenci, bivša veleposlanika pri Svetem sedežu dr. Ivan Rebernik in gospod Tomaž Kunstelj,
Spoštovani Generalni konzul RS v Trstu gospod Vojko Volk
spoštovani člani Slovenskega okteta,  dame in gospodje!

Zbrani smo pri istem oltarju, kot smo bili v začetku adventa 2020, ko je na trgu pred baziliko svetega Petra stala čudovito okrašena smreka iz slovenskih gozdov.

Tedaj smo začenjali z obeleževanjem 30. obletnice naše samostojnosti in neodvisnosti, danes pa obeležujemo 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem.

Proces slovenskega osamosvajanja je Sveti sedež spremljal in podpiral z veliko naklonjenostjo.
 
Odločilnega pomena je bila pri tem osebna podpora papeža svetega Janeza Pavla II., pri katerega grobu se sedaj nahajamo.

Lepo simbolno naključje je, da dan vzpostavitve diplomatskih odnosov s Svetim sedežem, 8. februar, sovpada s Prešernovim dnem, praznikom slovenske kulture.

Med svojim prvim obiskom v Sloveniji, 19. maja 1996, je Janez Pavel II. v mariborski stolnici zbrane predstavnike kulture, znanosti in umetnosti nagovoril z naslednjimi besedami:
"Vaša kultura je starodavna in nanjo ste upravičeno ponosni, saj ste prav po kulturi ohranili svojo samobitnost skozi stoletja, ko niste imeli svoje države. Vaša narodna zavest in vaša notranja povezanost sta črpali svojo moč iz jezika in kulture, ki so ju gojili in pospeševali slovenski rodovi v preteklosti. Tudi neodvisnost Slovenije ima navsezadnje svoj temelj v vaši kulturi. Mednarodno priznanje slovenske samostojnosti – Sveti Sedež je bil med prvimi, ki je storil ta korak – je v nekem smislu tudi priznanje samobitnosti slovenske kulture, kot temeljne prvine narodne istovetnosti".

Tedanji ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar pa je v imenu  Slovenske škofovske konference izrazil prepričanje, "da je ob mednarodnem priznanju državo Slovenijo priznal tudi Bog sam".

In nadaljeval z besedami, ki so zelo aktualne tudi danes: "Pred nami je zelo zahtevna prihodnost. Od nas vseh terja medsebojno spoštovanje, kulturni dialog, odprtost in razumevanje, slogo in pošteno sodelovanje".

Prehojenih 30 let samostojne državnosti, na katere se s ponosom oziramo danes, nas lahko upravičeno navda z zaupanjem vase! Nenazadnje smo tudi v zadnjih dveh, še posebej zahtevnih letih, ponovno dokazali, da zmoremo! Če le stopimo skupaj, če sodelujemo!

Z željo po iskrenem prizadevanju za skupno dobro vseh in vsakogar zato danes na tem mestu skupaj s Prešernom kličemo: "Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinóv sloveče matere"!

Bodi zdrava, domovina!

Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec) Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec)

Življenje nerojenih otrok šteje!

Množica pet tisoč ljudi se je danes dopoldne zbrala na že tretjem slovenskem Pohodu za življenje. Tokrat so si za geslo izbrali: Enakopravnost se začne pred rojstvom.

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...