Putin se želi vrniti

Komentar tedna | 18.02.2022, 14:30 Dr. Laris Gaiser

Po informacijah, ki jih je državni tajnik ZDA zaupal zavezniškim vladam in varnostnim agencijam, naj bi ruski vojaki iz oporišč na Krimu in ozemlja Belorusije 16. februarja napadli Ukrajino. Nič od tega se ni zgodilo. Dan prej je Rusija celo začela umikati svoje enote z vojaških vaj, zahodno histerijo, ki smo ji bili priča v zadnjih tednih, pa označila za zgodovinski neuspeh zahodne propagande.

Kljub pretirani Bidnovi retoriki, s katero želi pred jesenskimi ameriškimi volitvami utrditi lastno politično podobo, je treba razumeti, da je dogajanje povezano z Ukrajino bistvenega pomena za prihodnost mednarodnih odnosov.

Zaradi neodpustljivih strateških napak tako Obamove administracije, v kateri je Biden zavzemal mesto podpredsednika, kot tudi nekaterih evropskih držav, ki so si želele zagotoviti zunanjepolitični vpliv v regiji med Baltskim in Črnim morjem, so se leta 2014 ustvarile nevzdržne razmere v Kijevu, s tem pa tudi pogoji za invazijo v Donbas in Krim.

Putin ni nor

Če bi Putin danes vkorakal v Ukrajino, bi bil zagotovo nor, kar pa ni. Putin je daleč najbolj racionalen geopolitični igralec zadnjih desetletij in zelo dobro ve, da bi se taktična zmaga, ki bi ga v nekaj urah zagotovo pripeljala do Kijeva, takoj spremenila v strateški poraz neizmernih razsežnosti.

Takoj bi ga zapustil tudi trenutni kitajski zaveznik, ki v primeru spopada z Zahodom ne bi premaknil niti enega prsta v prid Moskve. Za dolga desetletja bi se tako stabilizirala zahodna fronta, saj bi tudi Švedska in Finska zaprosile za vstop v Nato.

Na ta način bi bil Putin več let izoliran iz mednarodnega konteksta in nikoli več ne bi bil sprejet kot enakopravna velesila na ravni ZDA in Kitajske.

Tako kot ni Zahod pripravljen umreti za Kijev, niti Putin ni pripravljen izgubiti vsega zaradi trenutne vojaške zmage. Želi pa rekonstruirati nov evropski geopolitični red, v katerem bi bila Rusija garant ravnovesja moči.

Putinov namen je v resnici ta, da ponovno dobi svojo vplivno območje iz časa cesarske dobe, v katerem sta bili tako Belorusija kot Ukrajina. Kijev želi nazaj pridobiti s procesi psihološkega izčrpavanja, političnega pritiska ter z uporabo vseh možnih sredstev hibridne vojne: z informacijsko manipulacijo, kibernetsko destabilizacijo in zunanjimi kinetičnimi/KIBERNETSKIMI pritiski.

Vladimir Putin je prepričan, da mora Kijev sam spoznati, da se Zahod zanj nikoli ne bi spustil v vojaški spopad in da je posledično bolje, če se vrne v objem velike matere Rusije.

Zahod ni pripravljen umreti za Kijev

Tako kot ni Zahod pripravljen umreti za Kijev, niti Putin ni pripravljen izgubiti vsega zaradi trenutne vojaške zmage. Želi pa rekonstruirati nov evropski geopolitični red, v katerem bi bila Rusija garant ravnovesja moči.

Leta 2014 smo z odprtjem ukrajinske krize Rusijo potisnili v objem Kitajske. Kljub temu se Putin želi vrniti. In vrniti se želi z reševanjem ukrajinskega vozla.

Putin želi skupaj s severnoatlantskim svetom ponovno stabilizirati Evropo, in sicer z oblikovanjem neke vrste novega dunajskega kongresa, samemu sebi pa bi prepisal vlogo sodobnega carja Aleksandra.

Je pa bil, na podlagi sedanje krize dosežen rezultat, ki se morda zdi nepomemben, vendar je bil popolnoma nemogoč, vse odkar je bila Rusija izključena iz sveta Nato-Rusija. To pa je, da se Putin in Zahod končno spet resno in konkretno pogovarjata.

Putin, brutalen in močan

Trump je v preteklosti želel vzpostaviti komunikacijo s Putinom, a so bili njegovi poskusi minirani s strani takratne notranje opozicije, danes večine, ki ni želela sprejeti, da bi magnat lahko bil uspešen mednarodni igralec.

Putin nam danes – na njegov, brutalen, močan način - nakazuje željo po vrnitvi v Evropo. Želi biti partner v boju proti Kitajski, edinemu resnemu skupnemu sovražniku, s katerim Rusija ni nikoli imela minimalnega skupnega imenovalca, a s katerim se na žalost mora družiti zaradi izolacije, v katero smo ga mi prisilili.

Mirna diplomatska rešitev ukrajinskega problema bi rešila tudi ugled ZDA in samega Bidna. Njegovo retorično pretiravanje v zadnjih tednih je bilo v resnici komuniciranje s Pekingom, ki mu je Biden sporočal, da bi preveliki apetiti po Taivanu, torej po nadzoru najpomembnejših morskih poti na svetu, pripeljali do odločne ameriške reakcije.

Strateške napake

Menim, da je čas, da pri ukrajinskem vprašanju upoštevamo strateške napake, ki so jih v zadnjem desetletju storile tako Evropa kot Amerika ter da sprejmemo vrnitev Putina v Evropo. S tem bomo zgradili enotno fronto proti dvema resničnima izzivoma za našo prihodnost: destabilizaciji, ki jo želi v mednarodnih odnosih sprožiti Kitajska in proti islamskemu terorizmu.

Imamo skupne nasprotnike, zato je čas, da sodelujemo, brez da bi pri tem skrivali zgodovinske apetite in geopolitične želje Rusije. Te niso vedno združljive z našo vizijo sveta in skupne prihodnosti, vendar jih je treba upravljati in usmerjati z dolgoročno strategijo geoekonomskega vpliva in privlačnosti Zahoda, ki predstavlja 75 % celotnega svetovnega BDP-ja.

Nimamo niti ene divizije

Rusija lahko z bliskovito akcijo tudi osvoji Ukrajino, vendar nima vojaških in logističnih zmogljivosti za dolgoročno vzdrževanje položajev.

Mi pa trenutno nimamo pripravljene niti ene divizije, ki bi se lahko soočila v kateremkoli resnejšem spopadu. Kaj šele, da bi bili politično pripravljeni. Prava vojna je v tem trenutku nemogoča. Tako na eni, kot na drugi strani.

Zaustavimo eskalacijo panike in začnimo iskati skupno rešitev. Za celotno evromediteransko regijo. Kjer, "čisto slučajno", je 16. februarja Rusija sprožila nove vojaške vaje. Z jedrskimi bombniki in celotno mornarico prisotno v vzhodnem sredozemlju.

Igra se nadaljuje.