Največje cerkveno bogastvo

Komentar tedna | 11.02.2022, 14:30 s. Emanuela Žerdin

Pred tridesetimi leti je sv. papež Janez Pavel II razglasil praznik Lurške Matere Božje za Svetovi dan bolnikov. Takrat se je že sam srečal s trpljenjem. Zato je hotel, da na dan, ko je v Lurdu Mati Božja Marija stopila na naša tla in bolnikom podarila čudež, ki traja vse do danes – izvir vode, v kateri je ozdravilo že veliko bolnikov iz celega sveta, posebej mislimo na bolnike.

In kaj ima Dan bolnikov opraviti z bogastvom Cerkve? Naši nasprotniki navadno svoje kritike začnejo s trditvijo, da je Cerkev bogata in pokažejo cerkve, oltarje, umetniška dela, ustanove...Tudi verniki se pogosto sprašujejo, kaj je pravzaprav največje bogastvo Cerkve?

Mladi, prezgodaj umrli škof iz Kosova, msgr. Lucjan Augustini je deloval v eni najubožnejših škofij v Albaniji. Ob nekem obisku je povabil nas, sestre, naj si ogledamo njegovo bogastvo. S skrivnostnim nasmehom nas je vodil skozi novo škofijsko stavbo. Izza velikih vrat se je slišal smeh in otroški živžav. Škof je obstal, obraz mu je zasijal, ko je odprl vrata in glasno najavil: Glejte, sestre, to je moje bogastvo! Zagledale smo obraze invalidnih otrok, otrok s posebnimi potrebami, ki so planili k škofu in ga objeli s svojimi malimi umazanimi rokami čez duhovniško reverendo in vijolični škofijski pas. Ja, ko smo videle tega mladega škofa, kako srečen sedi na tleh med otroci, smo mu verjele – to je bilo njegovo največje bogastvo.

Letos Cerkev stopa na sinodalno pot. V mnogih župnijah že imajo po klopeh molitve, zastave, celo izrezane stopinje, in povabila: Gremo na pot! Želim si, da bi med stopinjami, med sledovi mladosti in družinskimi potmi, bil še prostor ali znak za invalidske vozičke, za bergle, za palice... saj povabilo Gremo na pot velja za vse. To sinodalno leto je klic, da tudi naša krajevna domača cerkev prepozna svoje največje bogastvo – bolnike, invalide, ostarele, osamljene, odvržene in klošarje...

Danes na dan bolnikov vabim vse, ki še niste odkrili največjega bogastva Cerkve, da se odpravite na pot in ga odkrijete – v najbližjih bolnikih, invalidih, ljudi s posebnimi potrebami, med osamljenimi in umirajočimi. S tem bomo Cerkev veliko bolj obogatili kot s tistim drobižem, ki ga v nedeljo vržemo v puščico.

Na svoji redovni poti mi je bilo podarjeno spoznati veliko bolnikov, invalidov, zapuščenih, osamljenih in umirajočih, pa tudi njihove družine, svojce, prijatelje. Hodila sem po poljih nepredstavljivih bolečin, a sem na tem polju našla tudi najlepše sadove potrpežljivosti, dobrote, humorja, predvsem pa sočutja in ljubezni.

Na Dan bolnikov naj predstavim vsaj neke od njih:

• moja sošolka iz študija duhovnosti – neverjetna mlada žena na invalidskem vozičku, ki uči verouk in svoje trpljenje požlahtni in začini s svojim humorjem
• mož in žena na 10.nadstropju velikega mesta – kjer je on srčni bolnik, ona nepokretna bolnica, a skrbita eden za drugega na tako praktičen in domišljat način, da bi jih medicinske sestre lahko odlikovale
• upokojeni duhovnik, ki ni imel ne denarja, ne časa, ne moči, da bi poskrbel za sebe in svojo starost, pa je po upokojitvi prišel v dom ostarelih občanov in so ga namestili v sobici z nepokretnim bolnikom, pa je dejal: Saj mi nič ne manjka, sem kar zadovoljen
• mož, ki svojo bolno ženo že leta dobesedno nosi na svojih plečih in jo neguje, namešča ji posteljo in voziček in ji bo zdaj za Valentinovo prinesel prekrasen šopek rdečih vrtnic
• zakonski par – oba slepa, a živita v hiši in vrtu kot sredi raja, molita ob svoji lurški kapelici in se veselita vnukov, ki tako radi pridejo k njima na obisk
• in še in še...

Oaze trpljenja so pogosto največje oaze ljubezni, saji domači in svojci ne bi zmogli zahtevne dolgotrajne oskrbe, če ne bi imeli nesebične brezplačne ljubezni...

Na sinodalno pot naše krajevne Cerkve bi rada pripeljala vse naše bolnike in še posebej umirajoče, saj ne morem pozabiti, kako se redovnica, ob vrnitvi iz tujine v našo domovino, ni mogla načuditi, da pri nas naša Cerkev nima svojega društva ali ustanove ali zavoda hospica. Po vseh sosednjih državah in narodih je prav Cerkev bila v prvih vrstah, ko so nastajale ustanove hospica in skupine prostovoljcev, ki skrbijo za umirajoče. Karitas je naša največja dobrodelna ustanova, z neštevilnimi dejavnostmi. Mogoče pa bi bilo dobro iti še malo v globino, ne samo v širino in videti, kaj lahko naredimo tudi na področju oskrbe težko bolnih in umirajočih.

Pred nekaj dnevi mi je vodja Zveze gluhih in naglušnih povedala, da ko odide določen duhovnik težko najdejo naslednika, ki bi imel srce in občutek za pastoral med gluhimi in naglušnimi. Morda pa je čas, da v delokrog bolniških župnij stopijo tudi pastoralne sodelavke, ki sicer ne morejo deliti zakramentov, lahko pa pripravijo pot duhovnikovem obisku, da bodo zakramenti spet postali Božji dotiki, ki nam pomagajo in prinašajo upanje tudi takrat, ko zdravstvo odpove...

V družinah, kjer živijo mnogi ostareli dedki in babice, pride zelo prav pomoč prostovoljcev, ki ostanejo cel dan pri njih, da lahko družina gre na obisk ali izlet. Ker želimo, da bi starejši lahko bili doma, dokler le morejo, bi bilo dobro videti kako še več pomagati tudi na tem področju.

Danes na dan bolnikov vabim vse, ki še niste odkrili največjega bogastva Cerkve, da se odpravite na pot in ga odkrijete – v najbližjih bolnikih, invalidih, ljudi s posebnimi potrebami, med osamljenimi in umirajočimi. S tem bomo Cerkev veliko bolj obogatili kot s tistim drobižem, ki ga v nedeljo vržemo v puščico. Pa še sami se obogatimo z ljubeznijo in dobroto. Tega bogastva nam noben tat ne bo mogel niti želel ukrasti, niti se bo z njim ukvarjala davčna uprava ali sodišče.

V Domu ostarelih sv. Katarine sem prebrala z roko napisano misel: Na koncu bo vse dobro. Če pa še ni vse dobro, pomeni da še ni konec.... Ko se oziram na pot, ki jo je naredila naša Cerkev zadnjih nekaj let na področju oskrbe bolnikov, invalidov, ljudi s posebnimi potrebami, duhovnih in duševnih stisk, me prevzame globoka hvaležnost in ponos, da imamo takšne zavzete vernike, ki spreminjajo svet na boljše. A Jezus nam je povedal resnico: Uboge boste imeli vedno med seboj. Torej naša pot še ni končana, veliko izzivov in veliko ljudi čaka na nas, tudi tistih ob bolniški postelji, da jim podamo roko pomoči.

V sinodalnem letu bodo mnogi prezrli zastave, molitve in plakate, narejene za spodbudo, a če se jih dotaknemo z rožo sočutja in objemom tolažbe, bodo lahko rekli: Ja, katoliška Cerkev je tista Cerkev, ki kot svoje največje bogastvo skrbi za bolnike, invalide, osamljene in umirajoče.