Münchensko poročilo in Ratzingerjev boj proti zlorabam

Svet | 27.01.2022, 10:44 Marta Jerebič

Med letoma 1945 in 2019 je bilo v nadškofiji München-Freising spolno zlorabljenih skoraj 500 oseb, večinoma mladoletnih. Poročilo je pripravila odvetniška družba, ki jo je februarja 2020 za to nalogo pooblastila sama nadškofija. Iz dokumenta izhaja, da upokojeni papež Benedikt XVI. v času, ko je bil tam nadškof, ni ukrepal v štirih primerih zlorabe otrok. Benedikt XVI. Pozorno bere 1000 strani dolgo poročilo, ob njegovem prebiranju pa je prek svojega osebnega tajnika sporočil, da izraža vznemirjenost in sram zaradi zlorab, povzročenih mladoletnim s strani klerikov. Nadalje izraža svojo osebno bližino in svojo molitev vsem žrtvam. Nekatere med njimi je srečal med svojimi apostolskimi potovanji. Na poročilo je komentar napisal uredniški direktor vatikanskih medijev Andrea Tornielli. Prevedla ga je slovenska redakcija Radia Vatikan.

Po objavi raziskave so leta bavarskega episkopata zaslužnega papeža pod žarometi. Prav je, da se spomnimo boja Benedikta XVI. proti kleriški pedofiliji in njegovo pripravljenost med pontifikatom, da se sreča z žrtvami in jih posluša ter jih prosi za odpuščanje

ANDREA TORNIELLI

Besede, ki so bile uporabljene med tiskovno konferenco ob predstavitvi poročila o zlorabah v Münchenski škofiji, kakor tudi dvainsedemdeset strani dokumenta, ki so posvečene kratkemu bavarskemu episkopatu kardinala Josepha Ratzingerja, so v zadnjem tednu polnile strani časopisov in zbudile tudi zelo ostre komentarje. Zaslužni papež se s pomočjo svojih sodelavcev ni izogibal vprašanjem pravne pisarne, ki jo je škofija München naročila, naj napiše poročilo, ki bo preučilo zelo dolgo časovno obdobje od škofovanja kardinala Michaela von Faulhaberja pa do sedanjega kardinala Reinharda Marxa. Benedikt XVI. je odgovoril na 82 straneh, potem ko je delno pregledal dokumentacijo škofijskih arhivov. Kot je bilo predvidljivo, so štiri leta in pol, ki jih je Ratzinger preživel na čelu bavarske škofije, monopolizirala pozornost komentarjev.

Nekatere obtožbe so bile znane že več kot deset let in so jih že objavili pomembni mednarodni mediji. Primeri, ki jih danes oporekajo Ratzingerju, so štirje, in njegov zasebni tajnik msgr. Georg Gänswein je napovedal, da bo zaslužni papež dal podrobno izjavo, potem ko bo preučil poročilo. Medtem se lahko odločno ponovi obsodba teh zločinov, ki jo je poudarjal Benedikt XVI. in ponovno pove, kaj je bilo storjenega v zadnjih letih v Cerkvi od začetka njegovega papeževanja.

Zloraba mladoletnih je strašen zločin. Zloraba, ki so jo nad mladoletnimi zagrešili kleriki, je verjetno še bolj odvraten zločin in to sta v zadnjih letih neutrudno ponavljala dva papeža. Nasilje, ki ga otroci doživijo s strani duhovnikov ali redovnikov, katerim jih starši zaupajo, da bi jih vzgajali v veri, kliče po maščevanju pred Božjim obličjem. Nesprejemljivo je, da se znajdejo ko žrtve spolnih plenilcev, ki se skrivajo za cerkveno obleko. V zvezi s tem ostajajo najbolj zgovorne besede tiste, ki jih je izgovoril Jezus: kdor pohujša otroke, bi bilo bolje, da bi si priveže mlinski kamen okoli vratu in se vrže v morje.

Ne moremo pozabiti, da je Ratzinger, ki se je že kot prefekt Kongregacije za nauk vere, boril proti pojavu v zadnjem obdobju papeževanja sv. Janeza Pavla II., čigar tesni sodelavec je bil, razglasil zelo ostre predpise proti klerikom, ki so zagrešili zlorabe, resnične posebne zakone za boj proti pedofiliji. Poleg tega je Benedikt XVI. s svojim konkretnim zgledom pričal o nujnosti spremembe miselnosti, ki je tako pomembna za boj proti pojavu zlorab: poslušanje in bližina z žrtvami, ki jih je treba vedno prositi za odpuščanje. Predolgo so zlorabljene otroke in njihove sorodnike držali na razdalji, namesto da bi jih presojali kot ranjene ljudi, ki jih je treba sprejeti in spremljati s potmi zdravljenja. Žal so bili pogosto zavrnjeni in celo nakazani kot »sovražniki« Cerkve in njenega dobrega imena.

Ravno Joseph Ratzinger je bil prvi papež, ki je med svojimi apostolskimi potovanji večkrat srečal žrtve zlorab. Benedikt XVI. je tudi v nasprotju z mnenjem številnih namišljenih »ratzingerijancev« sredi viharja škandalov na Irskem in v Nemčiji predlagal obličje spokorne Cerkve, ki je poniža v prošnji za odpuščanje, ki doživlja prestrašenost, očitke vesti, bolečino, sočutje in bližino.

Prav v tej spokorni podobi je jedro Benediktovega sporočila. Cerkev ni podjetje, ne rešuje se samo z dobrimi praksami ali z uporabo strogih in učinkovitih predpisov, čeprav je to nepogrešljivo. Cerkev mora prositi za odpuščanje, pomoč in odrešenje Edinega, ki ji to lahko da, tistega Križanega, ki je bil vedno na strani žrtev in nikoli na strani rabljev.

Med letom v Lizbono maja 2010 je Benedikt XVI. s skrajno jasnostjo priznal, da »trpljenje Cerkve prihaja prav iz notranjosti Cerkve, iz greha, ki obstaja v Cerkvi. Tudi to se je že od nekdaj vedelo, vendar pa to danes vidimo na resnično strašen način. Največje preganjanje Cerkve ne prihaja od sovražnikov zunaj, ampak se rojeva iz greha v Cerkvi in zato se mora Cerkev v vsej globini ponovno naučiti pokore, sprejemati očiščevanje, se z ene strani naučiti odpuščanja, pa tudi nujne pravičnosti. Odpuščanje ne nadomesti pravičnosti.« To so besede, pred katerimi in za katerimi so bila konkretna dejstva v boju proti rani kleriške pedofilije. Vsega tega ni moč ne pozabiti in ne izbrisati.

Rekonstrukcije, ki jih vsebuje Münchensko poročilo, ki ni – tega ne smemo pozabiti – sodna preiskava, niti dokončna sodba, bodo pomagale v boju proti pedofiliji v Cerkvi, če se ne bodo skrčile na iskanje lahkih grešnih kozlov in posplošenih sodb. Le če se bomo izognili tem nevarnostim, bodo lahko prispevale k iskanju pravičnosti v resnici in kolektivnemu spraševanju vesti o napakah preteklosti.