Hudič je v podrobnostih. Kaj pa Bog?

Naš pogled | 04.01.2022, 14:30 s. Meta Potočnik

Letos me je doletela čast, da prva od radijcev napišem Naš pogled. Pa naj bo, družine nimam, menda imam zato med prazniki največ časa. Leto 2021 - kakršnokoli je že bilo - se je izteklo. Izkušnje kažejo, da je najbolje preteklost vzljubiti ali vsaj sprejeti, jo vključiti v celoten mozaik življenja, sedanjost pogumno živeti in prihodnost prepustiti božji previdnosti. Zato zadnji teden v decembru že vrsto let tri dni posvetim duhovnemu odmiku. Povsem zase. S pomočjo lupe in koraka nazaj. Z lupo srca opazim drobne stvari, s korakom nazaj skušam videti svet, kakor ga vidi Bog.

Ob sprehodih po Strunjanskem klifu sem razmišljala nekako takole. Živeti na način starega človeka, ki ga še ni osvojil Kristus, živeti kar tja v en dan, je res žalostno. Zjutraj vstaneš, greš v službo in se jeziš v dolgi vrsti pred semaforjem, nato zaradi omejitev števila strank čakaš pred trgovino, popoldne si taxi starš, med čakanjem brskaš po telefonu, nato pomivalec posode in priganjač otrok pri njihovih dolžnostih, ki spet niso pospravili posode! Ko zvečer otroci končno omagajo, odpreš TV, kjer poročajo o mrtvih zaradi covida, o mrtvih kako drugače, o ugrabljenih, o katastrofalni komunikaciji v parlamentu, o hudem potresu v Petrinji, kjer je država skoraj odpovedala, pa o slabi demografiji ... Omikron bo, kot vse kaže, glavni igralec ne vem več katerega vala epidemije. Zaslišiš predstojnico infekcijske klinike Tatjano Lejko Zupanc, da se zaradi majhne precepljenosti Slovencev in visoke nalezljivosti omikrona lahko zgodi, da bo čez štiri tedne za delo sposobna le še polovica ljudi v državi. Kaj?! Da lažje zaspiš od vsega hudega, ker itak gre zahodna civilizacija k vragu, saj je Bog izgubil nadzor, skleneš dan ob pivu ali turški nadaljevanki. Naslednji dan ponoviš vajo in čakaš konec tedna – na kaj že?

Zato je dobro občasno stopiti korak nazaj in uporabiti lupo, ki odkrije sramežljivo deklico. Lupa, da si povečaš drobni tisk Boga. Korak nazaj, da vidiš celotno sliko in spoznaš, da si pravzaprav preblizu buljil v nekaj, kar se je zdelo največje, pa je v resnici postranska stvar ali celo laž.

In vendarle se da tak običajen dan preživeti tudi zelo drugače in na način človeka, ki ga je osvojila Kristusova ljubezen. Na pomoč mi pride Sokrat z mislijo, ko pravi, da življenje, ki ga nismo premislili in ovrednotili, ni bilo vredno, da smo ga živeli. V tem se z njim zelo strinjam. Zakaj? Ker lahko že ob jutranjem vstajanju premisliš, zakaj že moraš vstati. In predvsem: Za koga? In se odločiš, da boš skušal živeti ljubeznivo, dobrohotno in videti v vsem in vsakem vsaj nekaj dobrega. Ko stojiš v dolgi vrsti avtomobilov pred semaforjem, se zahvališ Bogu, da imaš službo in zmoliš za svoje sodelavce. Odženeš težnjo po živčnosti in naglici, kajti gospa pred tabo speljuje tako počasi, kot da hoče rešiti svet z manjšo porabo goriva. Ker hudič je v hitrosti, kajne? Za nakup se pripraviš in hkrati pomisliš, da je bogat tisti, ki manj potrebuje in zato ti ni treba kupiti vsega, kar je v akciji ali ti »pade v oči« Lahko celo nekaj pustiš v vozičku za uboge, ki stoji pred Hoferjem ali kupiš izvod Kraljev ulice. Saj lepše je dajati kot prejemati, je nekje zapisano v Svetem pismu. Na poti domov občuduješ sončni zahod in življenje se ti zazdi prav prijetno, ko v Kraljih ulice prebereš, da je v Sloveniji več kot 3000 registriranih brezdomcev. Res hudo. Ti pa imaš stanovanje ali hišo. Hvaležen za svoje kvadratne metre odpreš vrata doma, in najprej globoko vdihneš! Nekaj leži po tleh, opaziš nepomito posodo, in otroke, ki visijo na ekranu. Nato skličeš potomce in jim najprej nekaj lepega poveš. Morda bodo potem opravili dolžnost ali pa živiš v upanju, da se bodo jutri le spomnili. Ko končno večerjate skupaj, se za vse družinske člane zahvališ: »Preživeli smo dan! Lepo je, da smo skupaj.« Tudi dnevne novice zate kot odrešenega človeka niso šok, saj vzameš lupo ali pa se malce odmakneš in glej, čudo, kaj vse vidiš. Umrlo je devet bolnikov s covidom, a rodilo se je deset otrok. Pomisliš, koliko ljudi je prostovoljno pomagalo v Petrinji, še sam si nekaj primaknil. Dobrodelna akcija Humanitarčka, Slovenske karitas ali odzivi ljudi za otroke z redkimi boleznimi toplo pogrejejo srce. Opaziš, da je neki parlamentarec izjemno argumentirano in mirno odgovoril na nizke provokacije z druge strani. Le kako mu to uspe?! Omikron je sicer res nadloga, a opaziš naše srčne zdravnike in strokovnjake, ki se res trudijo, da bi že milijonkrat mirno razlagali, naj se držimo ukrepov in se cepimo... (kot bi govoril svojim otrokom, pa saj res nisem najbolj nesrečen in nesposoben starš he he ...). Ker ti je uspelo prekrmariti dan s pozitivnim pogledom, je večer prav lep in pivo tekne. Bog je dober in žena je prijazna. Za hip pomisliš, da bi morda spet izboljšala demografsko sliko Slovenije :)

Potem sem šla po Parenzani in razmišljala dalje. Tudi leto 2022 lahko gledam kot politično in podnebno katastrofo ali pa kot mozaik, sestavljen iz majhnih čudežev prijaznosti, potrpežljivosti in skoraj neopazne dobrote Boga in sočloveka. Svet stoji in gre naprej ne zaradi hudobije in obupa, temveč zaradi dobrote in upanja. A kaj, ko se prvo rado pokaže kot nekakšen mačo, kot nekaj največjega, hrupnega, edino pomembnega in nam zamegli pogled. Dobrota pa je kot sramežljiva deklica, ki se skriva pred radovednimi pogledi.

Hudič in Bog – oba sta v podrobnostih in malenkostih življenja. Komur boste letos dajali več prostora v  mislih in besedah, tisti bo imel več moči nad vami. Širili ga boste naprej kot virus.

Pri nadaljnjem razmisleku o lupi in koraku nazaj mi pomaga tudi duhovno pravilo. Izhajam namreč iz duhovne modrosti starih, ki pravi, da Bog dobre stvari poveča in slabe postavi v pravo luč, hudič pa dobre stvari zmanjša in slabe napihne. V človeku pusti občutek, da je vse skupaj »brez veze« in bo propadlo. Iz malenkosti napravi slona, čez katerega človek ne vidi več dobrega v otroku, sozakoncu, sodelavcu ali prodajalki. Človekov pogled prilepi na ekran, na slabo novico kot na dlan, ki si jo dene pred oči. Nekatere prepriča z lažnim videzom, da so hrupni protesti pred parlamentom združili vso Slovenijo. Zato je dobro občasno stopiti korak nazaj in uporabiti lupo, ki odkrije sramežljivo deklico. Lupa, da si povečaš drobni tisk Boga. Korak nazaj, da vidiš celotno sliko in spoznaš, da si pravzaprav preblizu buljil v nekaj, kar se je zdelo največje, pa je v resnici postranska stvar ali celo laž.

Bolj teološko pravilno bi lahko rekli, da nam Sveti Duh pomaga pridobivati celosten pogled na življenje, kar je pot modrosti. Da sklenem. Hudič in Bog – oba sta v podrobnostih in malenkostih življenja. Komur boste letos dajali več prostora v mislih in besedah, tisti bo imel več moči nad vami. Širili ga boste naprej kot virus.

Vse je torej v podrobnostih, ker so tudi velike stvari sestavljene iz drobnih koščkov. In oba, hudič in Bog nas čakata tam. Za koga se bomo odločili v super volilnem letu 2022?