Barbara in Jan Zobec | (foto: Rok Mihevc)
Vrhovna sodnika Zobec smo vprašali, ali imata diplomi
Spoznanje več | 21.12.2021, 10:05 Alen Salihović Rok Mihevc
Tokratno oddajo »Spoznanje več, predsodek manj« smo začeli z mogoče malce nenavadnim vprašanjem za naša gosta, ki bosta naša sogovornika tudi prihodnje leto. Vrhovna sodnika Barbaro in Jana Zobec smo vprašali, ali imata diplomo in opravljen pravosodni izpit, ali ga upata pokazati javnosti.
Barbara Zobec: Vprašanje o izobrazbi javnega funkcionarja povsem legitimno
»Veste, lahko bi rekla, kaj se vas to tiče, to je moja osebna zadeva. In izobrazba res je. A ko se posameznik, ki opravlja javno funkcijo, javno predstavlja z določeno izobrazbo, je vprašanje na mestu,« je uvodoma dejala Zobčeva. Dodaja, da je to vprašanje še posebej upravičeno, ko posameznik opravlja javno funkcijo, za katero se zahteva izobrazba določene stopnje. »Absolutno to velja za sodnike. Sodnik brez zahtevane izobrazbe ni zakoniti sodnik. Kaj to pomeni? Pomeni, da je bila stranki, ki ji je sodil, kršena ustavna in konvencijska pravica do zakonitega sodnika. Zato je takšno vprašanje povsem legitimno,« je povedala.
Nadaljevala je, da sodniki delijo pravico, odločajo o usodah ljudi, ne da bi imeli zato njihov demokratični mandat, kot ga imajo npr. poslanci. Prav zato, ker rešujejo spore z uporabo prava in pravne argumentacije, je po besedah sogovornice njihova legitimnost in opravičilo, da izvajajo tako pomembno oblast v visoki strokovnosti, pravnem znanju, sposobnosti razumeti pravo, ga uporabljati in pri tem soustvarjati. »Zato moramo imeti zahtevano izobrazbo. Ta je ob visoki poklicni in človeški integriteti ter neodvisnosti temelj sodnikove legitimnosti. Javnost, ki jo predstavljate novinarji, imate vso pravico povprašati ali imamo diplomo,« pravi.
Odziv vrhovnega sodišča je bil slab tudi zato, ker je ob vseh prejšnjih zdrsih le še dodatno okrepil dvome in poglobil nezaupanje v vrhovno sodišče.
Jan Zobec: Njegova čast bi se morala ukloniti interesom varovanja ugleda in zaupanja sodišča
Zobec je nato dejal, da mu vseh papirjev o izobrazbi ne bi bilo težko pokazati. »Imam tudi priče, da sem pravniški državni izpit uspešno opravil, ena od njih sedi poleg mene. Vsi papirji so na mestu, kjer morajo biti, v trenutku jih lahko pokažem. Zato težko razumem, zakaj dotični sodni uglednež teh papirjem noče predložiti. Menda naj bi mu to bilo izpod časti. Zelo visoko je postavil svojo čast, gotovo višje od časti, ki jo v njegovih očeh uživa institucija, katere prvi mož, simbolna figura, naj bi bil. Če diplomo in v Socialistični republiki Sloveniji opravljen pravosodni izpit ima, potem bo te papirje nemudoma pokazal. Njegova čast bi se morala ukloniti interesom varovanja ugleda vrhovnega sodišča, predvsem pa zaupanja, ki ga sodstvo, posebej vrhovno sodišče, mora uživati,« je bil jasen vrhovni sodnik.
Nadaljeval je, da dokler se zadeve ne razčistijo, ostajajo dvomi in boji se, da bo prej ko slej katera od strank v ustavni pritožbi zoper odločitev vrhovnega sodišča, pri kateri je sodeloval, ali kjer je celo nastopil kot predsednik senata, uveljavljala kršitev pravice do sodnega varstva, pravice do zakonitega sodnika in s tem zakonitega sodišča. »Potem se bo moralo s tem problemom ukvarjati ustavno sodišče. Vprašanje njegove izobrazbe in izpolnjevanja pogojev naj nemudoma razčisti, je prvi, ki je k temu poklican. Če dokazila o izobrazbi ima, naj to pokaže, da bo razblinil vse dvome in naraščajoče nezaupanje v vrhovno sodišče. Z vsakim dnem, ko se s tem odlaša, zaupanje kopni. Naj da prednost instituciji pred svojo častjo in ponosom,« je povedal.
Več dejavnikov je tu v igri. Najprej privatizacija, nato, neprofesionalnost in tretje, arogantnost, ki je posledica izkustveno utemeljenega prepričanja, da tem, ki so si prilastili vse oblastne vzvode znotraj sodne veje oblasti, mislim na notranjo sodno upravo, ali če hočete notranjo sodno oblast, mislijo, da lahko delajo kar hočejo.
Na vprašanje, kaj nam primer iskanja diplome enega od vrhovnih sodnikov sporoča - ali gre za nespretno komunikacijo, težave v komunikaciji ali kaj tretjega, je Zobec dejal, da gre za več dejavnikov. »Več dejavnikov je tu v igri. Najprej privatizacija, nato, neprofesionalnost in tretje, arogantnost, ki je posledica izkustveno utemeljenega prepričanja, da tem, ki so si prilastili vse oblastne vzvode znotraj sodne veje oblasti, mislim na notranjo sodno upravo, ali če hočete notranjo sodno oblast, mislijo, da lahko delajo kar hočejo. Da jim to enostavno pripada. Gre za nekakšno despotsko, vzhodnjaško pojmovanje njihove oblasti. In ta sindrom ni samo pri njih,« je povedal.
Zobec meni, da mora biti odziv vrhovnega sodišča vedno hladen, faktičen, brez komentarjev, brez grožnje novinarjev, napovedovanja tožb in prejudiciranja presoje v odškodninskih sporih. »Vrhovno sodišče mora ohraniti dostojanstveno, odmaknjeno in nevtralno držo, ne sme biti odvetnik svojim sodnikom, biti mora na strani resnice, ustavnosti in zakonitosti, ne pa da se prikloni sodniku, za katerega se ne ve, ali ima zahtevano izobrazbo in se že vnaprej postavi v pristranski položaj ter to javno pove. Odziv vrhovnega sodišča je bil slab tudi zato, ker je ob vseh prejšnjih zdrsih le še dodatno okrepil dvome in poglobil nezaupanje v vrhovno sodišče,« pravi Zobec.
Barbara Zobec: Privatizacija, neprofesionalnost, domačinskost
Jasna glede neprimerne komunikacije s strani službe za odnose z javnostjo vrhovnega sodišča je bila tudi Zobčeva. Po njenih besedah primer govori o »privatizaciji službe za odnose z javnostmi, da ne rečem ugrabitvi. Kaže na izrazito neprofesionalnost in domačinskost. Namesto, da bi se ta služba, ki govori uradno v imenu institucije postavila na stran resnice, dejstev in zakonitosti, postreže z nesmiselnim argumentom, da sodniki, ki so bili imenovani v postopku, v katerem se morajo preveriti pogoji za izvolitev, te pogoje izpolnjujejo. S to logiko je tako. Sodniki morajo uživati zaupanje, saj če ne bi bili zaupanja vredni, ne bi bili sodniki. Zato jih ni mogoče spraševati po diplomi, ker saj so vendar zaupanja vredni. Če ne bi bili, potem ne bi bili sodniki. In ker so sodniki, imajo diplomo, saj brez nje ne bi bilo sodniki. S takimi nesmisli sodna uprava in njen predsednik gotovo ne pridobivata na zaupanju in ugledu. V konkretnem primeru se je služba za odnose z javnostmi pokazala v vsem svojem pristranskem sijaju in pravi luči. Namesto, da bi postregla s suhoparnimi dejstvi, s katerimi razpolaga in razkrila diplomo in potrdilo o pravosodnem izpitu ali pa povedala, da teh dokumentov nima, se zapleta v nesmisle in zamegljevanja ter s tem povzroča dvome, ali sodnik res razpolaga z zahtevano izobrazbo«.
Nadaljevala je, da so na uradnih spletnih straneh vrhovnega sodišča iz življenjepisa sodnika brisali vse podatke, ki se nananšajo na njegovom kariero, preden je postal vrhovni sodnik. »Še več, novinarjem so v imenu sodnika grozili s tožbo in že povedali, da bo tožbi ugodeno, dosojeni znesek pa bo nakazan v dobrodelne namene. Vrhovno sodišče je torej prejudiciralo bodoči spor in sicer na način, da se je postavilo na stran ene od strank in za nameček tiste, nad katero morajo mediji kot čuvaji demokracije izvajati nadzor. Če strnem. Služba in šef sodne uprave sta s tem le potrdila in nadgradila vse dosedanje zdrse,« je povedala.
