Blaž Lesnik
Aleš Karba
Alen Salihović
Salezijanec Klemen Balažič (foto: posnetek zaslona)
Salezijanec Klemen Balažič | (foto: posnetek zaslona)

Je to, ko tiščimo glavo v pesek in rečemo, »saj bo vse v redu«, tudi optimizem?

16.12.2021, 12:35 Rok Mihevc

Tokrat smo se v Globinah lotili teme, ki je na zelo spolzkem terenu. Po drugi strani je tudi zelo nevarna tema, pravi salezijanec Klemen Balažič, saj lahko damo pri tem vtis preveč lahke oz. cenene razlage. Predvsem mladi so na tem področju kritični in ne želijo imeti poceni rešitev in odgovorov, z njim ne smemo preveč trgovati, ampak iti v globino. Oddajo o upanju je vodil Blaž Lesnik, nekaj misli iz oddaje pa v članku.

Kako mladi čutijo čas v katerem smo? Obdajajo nas različne krize, mladi čutijo velik pritisk zaradi podnebnih sprememb, terorizma, migracij ...

Občutek imam, da se mladi v teh časih težko odločajo. Težko sprejemajo dokončno in življenjsko odločitev. Velikokrat vidim, da je danes to velik problem. Že na področju duhovnih poklicev je ogromno izzivov, ni veliko fantov in deklet, ki bi razmišljali o tem poklicu. Ampak problem ni samo tukaj, so tudi na področju odločitve za poroko, družino, otroke ... mladi celo razmišljajo, ali je vredno sprejeti otroke v ta svet, ki je krut in tako hladen. Problem je to, ko mladi spoznajo, da ko se za nekaj odločiš, se moraš od mnogih stvari ločiti. Mnogo je ponudb in dražljajev od katerih se je treba posloviti, kar je za mlade kar težava. Včasih je bilo lažje, ker je bilo manj možnosti od katerih se moraš posloviti, če se odločiš za eno stvar.

 

Odločanje in upanje gresta skupaj. Hitro pa lahko zapademo v malodušje. Koliko upanja je še ostalo?

Ko razmišljam tudi o nas kristjanih, koliko upanje še imamo v sebi, bi lahko rekel, da tudi mi lahko zapademo v malodušje, ko vidimo ogromno problemov, ki jih imamo tudi znotraj Cerkve. Mladi pri sveti maši skoraj ne srečajo sovrstnikov, vedno manj je zakramentov, tudi mnoge skupine hrepenijo po mlajših članih, imajo občutek, da se starajo, tudi duhovniki pravijo, da je v cerkvah skoraj pol manj ljudi kot pred epidemijo. Dve obliki reagiranja vidim na to situacijo. Malodušje in ignoranca. Ti ljudje so podobni noju, ko pride v nevarnost in tišči svojo glavo v pesek in se noče soočiti z razmerami, v katerih so. Nobeden od teh pristopov ni pravi.

KLEMEN BALAŽIČ

Klemen Balažič je rojen 23. 5. 1977 in prihaja iz župnije Šenčur. Po šolanju na Gimnaziji Želimlje se je odločil, da postane Don Boskov salezijanec. Redovne obljube v salezijanski družbi je izpovedal leta 1997. Na teološki fakulteti je diplomiral 2004 in bil leta 2005 posvečen v duhovnika. 14 let je preživel v salezijanski skupnosti v Želimljah, kjer je bil vzgojitelj v Domu Janeza Boska, poučeval je vero in kulture ter vodil duhovne vaje za otroke in mlade. Sedaj biva na Rakovniku v Ljubljani, kjer je delegat za poklicno pastoralo in voditelj prednoviciata ter duhovni asistent salezijanskih sotrudnikov.

V tem primeru potiskanja glave v pesek gre za to, da nismo zmožni dojeti, kaj se dogaja, kaj šele odvrniti teh pojavov od sebe. Kakšna pa je razlika med upanjem in optimizmom? Je to, ko se tišči glavo v pesek in reče, saj bo vse v redu, lahko optimizem?

Optimizem, to so besede, s katerimi si pomagaš zaradi tega, da prideš do večjega približka upanja. Optimizem bi lahko opisal kot eno zanašanje na stvari, je čisto tak sekularni optimizem, ko se zanašamo na znanost, tehniko, na človeške in druge vire in pravimo, »bo že nekako«. Pred desetletji, ko se je začela razvijati industrija, znanost, tehnika, medicina in druge stvari, je bilo v ljudeh veliko optimizma, da gremo po poti napredka in novega sveta. Tudi politične razmere so bile drugačne. Ko smo širili Evropsko unijo, ko smo dobili lastno državo, je bilo veliko upanja in optimizma v nas, da nastaja novo povezovanje in sobivanje.

Če pa pogledamo današnji čas, vidimo, da tega optimizma ni več, ne na znanstvenem, tehnološkem, družbenem ali političnem področju. Ljudje nimamo občutka, da gre svet na boljše, da se razvija v pravo smer, da ljudje sodelujemo v dobrem, ampak imamo vedno bolj občutke, da smo vsak na svojem bregu, da iščemo svoje poti in ne najdemo skupnega upanja. Ta čas bi označil kot postoptimističen čas. Ti viri, »ta nekaj«, na kar smo se upirali, nima več take trdnosti. Je pa to religiozen optimizem, tudi tukaj mislim, da so ljudje imeli večkrat bergle, s katerimi so si pomagali iti skozi življenje, v smislu, da imamo nekega nebeškega režiserja, s katerim tudi mi lahko upravljamo. Imamo dovolj sredstev in možnosti, da ne en način manipuliramo s tem zunanjim režiserjem, ki vodi ta svet, a smo bili na koncu razočarani. Se mi zdi, da kristjani presegamo svetni in pobožni optimizem, za katerega je tudi Marks rekel, da je to opij za ljudstvo, kjer ima človek občutek, da so vse nitke v njegovih rokah, pa se izkaže, da niso.

Človek brez potrpežljivosti ne more slediti Božjim načrtom, ki nas mnogokrat presegajo. V potrpljenju marsikam pridemo. Problem današnjega časa pa je, da ljudje te potrpežljivosti nimamo.

Je lahko postoptimisičen čas tudi čas globljega uvida, ima krščanstvo tukaj svoj trenutek?

Mislim, da ima. Mislim pa si tudi, da moramo to upanje odkriti in ga skupaj odkrivati. Upanje ni nikoli tako vidno, vedno je treba biti pozoren na včasih zelo majhne stvari. Tudi klavrn začetek je lahko dober, ker tako kristjani vidimo, da se nam krize ni potrebno bati, da je kriza od vsega začetka del našega življenja.

Ko nastopi kriza, je kritičen čas, lahko se marsikaj zruši in morda se naša pričakovanja ne bodo uresničila. Bo pa nastalo nekaj novega, neko presenečenje, s katerim nas bo obdaril Bog. Kaj je v tem času najbolj pomembno? Da smo vztrajni, da ne izgubimo upanja, da vemo, da v tem nismo sami, da je z nami Gospod, da je to čas, ko lahko osebni odnos z Gospodom poglobimo, čas, ko lahko poiščemo nove temelje in ne obupujemo, ker se podirajo naše predstave.

Ko nekdo ne vidi izhoda, niti drobnega žarka svetlobe, kaj bi mu rekli?

Velikokrat človek ne najde pravih besed, me je pa pred časo nagovorila zgodba zdravnika, ki je zbolel za rakom. S spominom se je vrnil v svoje otroštvo, ko so med drugo svetovno vojno bombandirali Milano, so se njegovi starši odločili, da stare starše in njega odpeljejo na podeželje. Ko so prišli v vas, vstopi v prazno hišo in jo razišče. In kar naenkrat se pojavi na balkonu in pred sabo zagleda veliko njivo belih kamiličnih cvetov. Ta pogled na belino ga prevzame in se mu vtisne v spomin za celo življenje. Ta prizor mu je dal upanje, da se tudi z boleznijo z rakom življenje tukaj ne konča, ampak prelije v večnost. Da obstaja nekaj lepšega kot je stanje, v katerem sem zdaj. To mu je dajalo v težkih trenutkih moč in upanje. Zato ljudi, namesto, da bi jih tolažil, spominjam, ali obstaja kakšen lep dogodek v življenju, ki ga potegne v večnost. Lepa prispodoba za upanje je vrv, ki te potegne na drugo stran. Simbol za upanje je sidro, ki je privezano na vrv, kot da ga vržeš na drugi breg , da te potegne v večnost, lepoto, trdnost, ki jo izgubljaš, ko si v preizkušnjah.

Bog nam, mislim si, podarja lepe trenutke, iz katerih lahko črpamo tudi v trenutkih obupa, teme, groze, bolezni, krhkosti ... Da na nam bodo v pomoč takrat, ko bomo izgubljali tla pod svojimi nogami.

Kako vstopiti v življenje, kjer je res tema?

Kjer ne najdeš besede, ostaja bližina. Kako pomembna je, smo ugotovili v tej epidemiji. Ko ni besed, je pa veliko že to, da zdržimo ob človeku, ki ima probleme, da ga ne odrivamo stran, da zdržimo s problemi in v tem, da ni napredka. Potrpežljivost in vztrajnost. Če je bližina zvesta, pride do srca, jedra tudi malodušnega in depresivnega človeka. Velika žalost in kriza današnejga časa je osamljenost, ko ni človeka, ki bi nekomu podaril bližino. Drvimo drug mimo drugega. Če iščemo rešitev, je to bližina, da se nekdo odloči, da bo pri nekomu vztrajal, pa naj bo karkoli.

Celotni oddaji "Globine" prisluhnite tukaj.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Globine

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Dr. Jože Možina s knjigo Slovenski razkol (photo: Rok Mihevc) Dr. Jože Možina s knjigo Slovenski razkol (photo: Rok Mihevc)

Novinarji in resnica, izkušnja dr. Jožeta Možine

Na god zavetnika novinarjev, sv. Frančiška Saleškega, se katoliški novinarji še posebej zavemo, kako pomembno je javnosti posredovati resnico. A žal imajo nekateri novinarji s tem težave, saj so ...

Janez Janša (photo: Rok Mihevc) Janez Janša (photo: Rok Mihevc)

Znano je ime novega mandatarja: Samo DaniJanša

Volitve so pred vrati in o tej temi bomo v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«, gotovo do njih še velikokrat spregovorili. Tokrat smo trenutno aktualno politično stanje pokomentirali s p. ...