Gostje oddaje Pogovor o | (foto: Rok Mihevc)
Prenova župnije: Vzdrževalci ali misijonarji?
Pogovor o s. Meta Potočnik
Ali ste vedeli, da je bila pod vladarjem Karlom Velikim v začetku 9. stoletje ustanovljena prva pražupnija sv. Petra v Ljubljani, iz katere se je v 1100 letih razvilo preko 50 župnij? Od takrat dalje se je življenje spreminjalo in seveda vplivalo na organizacijo župnijskega oznanjevanja. A nekako od Tridentinskega koncila dalje so župniki in župljani živeli na dokaj predvidljiv način.
Zdaj pa živimo v času, ko se nam zdi, da se vse, kar smo poznali stoletja, ruši. In to ne velja samo za Cerkev! Nekateri bi šli nazaj v čas pred II. Vatikanskim koncilom, nekateri »spijo«, drugi iščejo nove poti oznanila. Zelo na mestu je misel: »Ko velika drevesa padajo, slišimo vsi. Ko rastejo novi poganjki, jih vidi le tisti, ki dobro opazuje.« In druga: »Ecclesia, semper reformanda,» ki bi jo lahko prevedli takole: Cerkev se nenehno pomlaja in spreminja in v njej brsti življenje. Ker jo vodi Sveti Duh, ki je vedno mlad, vedno živ in vedno na delu. O potrebni prenovi naših župnij – da bi zares opravljale nalogo pristnih odnosov in navdušenega oznanjanja Jezusa vsem - smo se pogovarjali z mlado, srednjo in starejšo generacijo.
Kaj dobrega študentka Ajda Kangler iz Zreč vidi v svoji župniji? »To so mladi, ki se družijo in povezujejo, to so ljudje, ki so pripravljeni pomagati in podpirati župnija. To so starejši, ki molijo. Pri nas je še nekaj dobre tradicije, ki ohranja željo po Kristusu, da lahko živimo srečo in veselje v Bogu. »
Albert Einstein je povedal na njemu značilen način: Blaznost je vedno znova in znova ponavljati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate. Naše goste smo povprašali, kaj bi morali nehali ponavljati in kakšne sanje imajo za svojo župnijo? Mama štirih otrok Andreja Lenart iz Pastoralne zveze Slovenj Gradec meni: »Ključno vprašanje je: Ali imamo radi Jezusa in ljudi okoli sebe? To si najbolj želim za vsako župnijo, da bi bilo to vidno in občuteno. Česa smo se preveč oklepali? Miselnosti »najprej štalca, pol pa kravca«, s čimer mislim na večne obnove cerkva in oltarjev. Po drugi strani si želim, da bi župnijo nehali jemati kakor servis zakramentov. »
V župniji prihodnosti mora vsak najti svoje mesto in prevzeti soodgovornost za njeno živost ali umiranje. Aleš Čerin iz kapucinske župnije v Štepanji vasi: »Vse, kar župljani počnejo, jih mora voditi h Kristusu. Pa naj bo to lepo oblikovano bogoslužje, košnja trave okoli župnišča ali petje na koru. In to ne pride samo po sebi.«
