Blaženi škof, katerega spodbude so večno aktualne | (foto: ARO)
Človek sam svoj največji strah. Neverjetna podobnost Slomškovih časov z današnjimi.
Oddaje Nataša Ličen
Tako je škof Slomšek njega dni naslovil enega od zapisov v spodbudo ljudem, naj se cepijo in s tem premagajo nalezljivo bolezen črnih koz, ki so takrat razsajale po Evropi in zahtevale veliko življenj. Ob branju osupnemo nad podobnostjo z današnjim časom.
Zanimivo je, da raje verjamemo nepreverjenim informacijam kot znanstveni resnici. Kot v vsakdanjem življenju verjamemo, če kdo čez soseda nekaj pove, nič ne preverimo, ampak širimo opravljanje naprej.
Besedilo je priredil za današnji čas Jože Faganel, literarni zgodovinar, lektor, romanist in slavist, predavatelj retorike, publicist, urednik, poldrugo desetletje direktor Celjske Mohorjeve družbe, upokojeni profesor. Nadomestil je nekatere besede s sodobnejšimi, kot na primer nastavljati, kar danes pomeni cepiti, ali osepence, kot so takrat rekli črnim kozam, izpuščajem kužne bolezni.
Prisluhnite pogovoru v rubriki Zakladi naše dediščine.
Na zapis je postal pozoren preko stavka objavljenega v enem od tednikov, ko je v Pismu bralcev pisec to omenjal. G. Faganel se je povezal z Akademijo znanosti in umetnosti, kjer so poiskali ta del izbranih del (Mohorjeva družba – SLOMŠKOVO ZBRANO DELO), dobil je celotno besedilo, za katerega se mu je zdelo, da bi ga bilo koristno posredovati slovenskim kristjanom.
Gospodič, ki se je učil iz knjig, si je obvezal glavo. Ko so ga vprašali, zakaj?, je odgovoril, ker je tako polna znanja, se boji, da jo bo razneslo. Toliko o modrosti ali neumnosti človeka.
Ne strašimo, toda bodrimo
V Slomškovih časih so nalezljivo smrtno bolezen izkoreninili prav zaradi obveznega cepljenja vsega prebivalstva. Slomšek se je v seriji spisov »Blaže in Nežica v nedeljski šoli« in »Drobtinice« iz leta 1842 zavzemal za skrb do znanja, vere in zdravja ter za odgovornost do drugih. Odločno se je zoperstavil hujskačem proti cepljenju, ki jih je poimenoval »rokomavžarji«, celo z asociacijo na osebne koristi in prijazno vabil s strokovnim utemeljevanjem ljudi k cepljenju. Slomšek piše, da so se pojavili rokovnjači in odvračali od cepljenja. Zanimivo, nekateri ljudje so takrat verjeli, da krst ne prime, če otroka cepijo. Vsa duhovščina je takrat prepričevala mamice, da to ne drži vendar jim niso verjeli. Ko so jih beriči pripeljali na cepljenje, kar pomeni, da je bilo cepljenje prisilno in ne obvezno, so po cepljenju mamice posrkale iz ranic otroka to cepivo in otroke namakale v mrzlem potoku, da bi se to odplaknilo. Slomšek je razložil s pomočjo zdravnikov, kaj pomeni preprečevanje nevarne bolezni in zapiše, da nobeno zdravilo ni stoodstotno zanesljivo, a doda, ali zato ne jemljemo zdravila proti bolečinam, ker včasih ne pomaga?, seveda ga. Treba je spoštovati mnenje zdravnikov. Slomšek je priporočal, da se preprečuje huda epidemija črnih koz in hkrati opozarjal tudi na ostale hude bolezni tistega časa z upoštevanjem primerne higiene.
Slovenci smo lahko zelo ponosni, saj smo edini med velikimi svetovnimi narodi, ki imamo pridigo, molitev in spoved zapisano v svojem jeziku. Mislim na Brižinske spomenike, na tisoč let staro umetnino, ki je nima noben veliki kulturni narod. Mi se imamo pa za majhne in zaplankane.
Celotni zapis lahko preberete v Družini.
Preberite še: So cepiva res od hudega duha? https://radio.ognjisce.si/sl/244/novice/34083/so-cepiva-res-od-hudega-duha.htm
