Slavi Košir
Jakob Čuk
Tanja Dominko
Čas, ki ga preživimo z otroki in dobri odnosi so najlepše darilo za otroka (čeprav se tudi kakšne škatle ali vrečke ne bi branil :) ) (foto: Kira auf der Heide / Unsplash)
Čas, ki ga preživimo z otroki in dobri odnosi so najlepše darilo za otroka (čeprav se tudi kakšne škatle ali vrečke ne bi branil :) ) | (foto: Kira auf der Heide / Unsplash)

Iz Betanije ta teden: »Darilo naj ne bo nadomestilo za čas in odnos z otrokom.«

22.12.2021, 15:55 Mirjam Judež

V tem tednu smo "reciklirali" Svetovalnico, ki smo ji prisluhnili na Miklavževo jutro. Teme o obdarovanjih, hvaležnosti, odnosih so znova aktualne. Miklavževa Svetovalnica je strokovnjaka za vzgojo vprašala, če je lahko obdarovanje vzgojno. Kaj pa, če so kljub zavidljivi vrednosti Miklavževih daril otroci razočarani? Kako uravnavati pričakovanja? Z nami je bil družinski terapevt Miha Ruparčič, s katerim se je pogovarjala Mateja Subotičanec.

Otroška pričakovanja od Miklavža so včasih prevelika

»Da bi se izognili razočaranim otroškim očem, moramo biti pri pisanju pisma Miklavžu vključeni starši, da otroku pomagamo, da artikulira tiste želje, ki bodo naslovile njegove prave potrebe. Tu je Miklavž zelo pozoren. On ne bo prinesel nekega balasta, zelo nerad nosi ekrane, ki lahko vodijo do prekomerne uporabe. Miklavž zelo želi, da bi z darilom otroka razveselil, da bi naslovil njegovo kreativnost, ustvarjalnost, prosto igro, zato ima nas, starše za pomočnike, ko se pišejo pisma.«

Miklavž prinese vsem, ne le pridnim otrokom

»Starši smo včasih pogrešili, da smo Miklavžu pripisali lastnosti, ki jih nima. Ena taka lastnost je, da smo radi govorili, da bo Miklavž prinesel darila samo pridnim otrokom. Miklavž prinese vsem otrokom, ne glede na njihovo vedenje. Gospod nas je poklical po imenu in to je dovolj. Obdarovanje ni za lepo vedenje, ni za dosežke, ampak samo zato, ker smo, ker smo ljubljeni v očeh staršev, Boga, Miklavža in za to darilo se ni treba čisto nič potruditi.«

Največja težava je izbrati primerno darilo za otrokovo srce, ne pa denar

»Dejstvo je, da nekateri otroci vedno dobijo več od drugih, lepa, draga darila. Tu govorimo o obdarovanju na splošno, ne le v kontekstu Miklavža. Včasih dobimo občutek, da je največja težava darila denar, finančne zmožnosti in omejenosti. Ugotavljam, da je največja težava izbrati primerno darilo, tisto, ki sede na otrokovo srce, dušo in kaj bo s tem darilom počel. Zadnjič sem bil na enem spletnem kongresu v ZDA in priznana terapevtka (avtorica knjig Vzgoja brez drame, Celostni razvoj otrokovih možganov) je povedala zgodbo. Otrokom je za božič pripravila lepa darila in ko je 7-letnik odvijal darilo, je opazila, da je žalosten. Mami je rekel: »Jaz si nisem tega želel.« Ko ga je pobarala, kaj si je želel, je pokazal na majhno figurico za 3 dolarje (on pa je v resnici dobil darilo za 200 dolarjev).«

Starši smo v skušnjavi, da bi začeli »pridigati« otrokom, češ: poglej, koliko si dobil, bodi hvaležen, sosedov otrok še toliko ne dobi in hitro smo pri lačnih v Afriki, ki imajo samo riž. Če otrok ni dobil, kar si je želel, je nekaj običajnega, da je razočaran. Pomemben obrat s stališča naših možganov pa je, da je ta otrok sočasno lahko tudi hvaležen za vse tisto, kar je dobil. To so mešana čustva in dragoceno je, da jih otrok izrazi, mi pa smo tisti, ki mu pri tem lahko pomagamo.

Za starše je najbolj zahtevna naloga prepoznati prave potrebe otroka

»Po neki Božji previdnosti se kar najdejo sredstva za prave potrebe otroka. Otrok bo čutil, a je bilo darilo izbrano in dano iz poznavanja njega. V ZDA gre ob božiču za nevemkoliko milijonov dolarjev daril po prvih dvanajstih urah v koš, ker ne odražajo lastnosti osebe, ki je darilo prejela, ker obdarovanca slabo poznamo. Lahko bi dali darilo za 10 €, pa bi odražalo to osebo ali pa darilo za 100 €, ki je popolnoma mimo. Najbolj dragoceno je, da starši pomagajo otroku prepoznati prave potrebe in želje. Merilo, na katerega danes pozabljamo, ko se vse sveti, piska, ima lučke … Stoletja so otroci prehajali iz faze dolgčasa v prosto igro. Danes pa je ta prosta igra ogrožena, ker otroci vse bolj prehajajo iz dolgčasa pred ekrane ali pred zabavo. To pa prihaja od zunaj, ker vzgibi za igro prihajajo od znotraj, iz otroka samega. Starši uporabimo to merilo za igračo, ki bo prišla v otrokovo življenje: ali jo lahko to uporabi v prosti, domišljijski igri, ki bo njegove vsebine pripeljala na plano?«

Zakonski in družinski terapevt Miha Ruparčič
Zakonski in družinski terapevt Miha Ruparčič © Družinski inštitut
Ključno darilo, ki ga dajemo drugemu, je odnos

»Ključno darilo je odnos. Obdarovanje je združeno v priliki o izgubljenem sinu, ki si ni zaslužil nič in se vrne k očetu. Sin je naredil narobe vse, kar je sploh možno narediti in tu sledi popolno obdarovanje. Kaj je ta oče podaril? Otroci dostikrat dobijo našo pozornost samo, ko jo oni prosijo in želijo. Prava starševska pozornost je, ko je ne damo na zahtevo, temveč sami od sebe takrat, ko otrok to najmanj pričakuje. V priliki o izgubljenem sinu pride on ves poklapan, čuti se nevrednega, ve, da je narobe naredil vse in prvo presenečenje je, da mu oče iz lastne moči pride naproti, ga sprejme, se ga razveseli kot osebe. Ne razveseli se njegovih dosežkov, ker jih ni, ampak mu da vedeti: ti si več kot dosežek. Da mu tudi materialna darila: sandale, obleko, prstan, ki je že simbol neke materialne vrednosti (statusa, pripadnosti določeni družini). Otroci rabijo, da jih prepoznamo, smo jih veseli, jih znamo objeti. V terapevtskih procesih vidim, kako ljudje trpijo, mnogi povedo, da ga oče, mama nista nikoli objela. V osnovi so to prava darila. Tudi materialna darila pridejo ob določenih priložnostih, bodimo pa pozorni, da ne dajemo daril za petice, ampak za trud, ki ga je vložil otrok. Naj darilo ne bo nadomestilo, kompenzacija za odnos. Velikokrat se zgodi, da nekdo, ki nima časa za otroka, ker ima tako pomembno službo, hoče z nekimi nesorazmernimi darili zakrpati odnos. Ampak s tem se zakrpati odnosa ne da. Otroštvo mnogih otrok »pomembnih« ljudi je prežeto z odsotnostjo staršev in prisotnostjo vseh mogočih materialnih dobrin, ki te ne zadovoljijo in umirijo, ne nagovorijo. Postali smo družba rezultata. Ne šteje več, kdo si ti, šteje tvoj dosežek, plakat, ocena, projekt. Začeli smo nagrajevati predvsem zunanje dosežke, ti pa nikoli ne nagovorijo odnosa, ki je edini vir življenjske sreče. To ugotavlja tudi univerza Harvard v najdaljši študiji od leta 1930 o življenjski sreči. Samo dolgoročni odnosi prinašajo življenjsko srečo.«

Vrnimo odnose v šolske sisteme

»Edina pot je, da se v družbi, ki je postala zelo hitra, učitelji, starši, kateheti … vračamo k odnosu. Za učitelja je najbolj važno, da ima otroke rad in da se vede na način, da imajo lahko otroci radi njega. In ne bodo ga imeli radi, ker je popustljiv. Otroci imajo pogosto radi tudi zahtevne, stroge učitelje, če bo otrok doživel, da ga ima ta učitelj preprosto rad. Ljubezen za enega otroka pomeni, da mu moraš morda postaviti bolj ostre meje, nekdo, ki je bolj vase zaprt, ga bo pa treba omehčati. Dober učitelj je tisti, ki bo imel z vsakim otrokom, ki mu je zaupan, svoj stik, svoj odnos.«

Nasilni parklji v Miklavževem spremstvu so zloraba običaja

»Otrok se ne straši. Zgodovinsko antropološko pričakovanje otrok je, da jim zagotavljamo varnost. Žal v sedanjem času nekateri odrasli zaradi svojih stisk celo malo uživajo, da se otroci prestrašijo. Vsi ti parklji in ves ta ropot, ki je zraven, je lahko popestritev in del tradicije, če ob tem otrokom zagotovimo varnost. Odraslo nezrelo veselje nad tem, da je nekoga strah, ne sodi v ta kontekst.«

Miklavž nas nagovarja k dobrodelnosti, da ljudem prinašamo veselje in luč

»Spomnim se Matere Terezije, ko je opisovala, ko je hodila po Londonu, pa je na tleh videla nekega narkomana in brezdomca. Dejala je: »Morda mama tega otroka daruje za lačne v Indiji, za svojega otroka pa ne poskrbi.« Dala je vedeti, da smo misijonarji najprej v svojem domu, najprej pri svojih otrocih. Dobro je, da nas sv. Miklavž spodbudi, da dajemo otrokom prava darila, to pa so odnosi.«

Starši se včasih lahko čutimo tudi nevredne, da smo mi kot osebe dovolj in da imamo tako veliko moč v otrokovem življenju. Mi smo s svojim načinom lahko največje darilo.

Starejši so darilo

»To je dobro opisal papež Frančišek v knjigi Modrost časa. Sobivanje več generacij je izredno zdravilno, dragoceno. Starejši so pred izzivom: bodo razvili to modrost? Del te modrosti je, da vedno pomirjajo mlajšo generacijo. Ne rabijo se spoznati na njihovo tehnologijo, naj bodo samo zatočišče za mlajše, ki se bodo lahko pri njih umirili. Starejši naj ne bodo očitujoči: ja kje si pa hodil, nič te ni! Tak ne bo hotel več priti. Naj bodo starejši v odpuščujoči drži, vabijo, ne svetujejo, ne očitajo, ampak delijo modrost, razlagajo svoje življenje, v katerem je vedno upanje, da se na koncu stvari dobro izidejo. Tudi če je težko, bo na koncu vse uredu in prav. Potem tudi mladi radi radi pridejo k starejšim.«

Vseeno, kateri Dobri mož obdari otroke, da sta le mama in oče pomirjena z njim(i)

»V enih družinah nosi Miklavž, v drugih trije, pa imajo razdeljene »sektorje«: eden nosi sladkarije, drugi druge stvari. Prav je, da starša postavita temelje: v naši družini je tako. Če bosta onadva trdna v tem, je lahko v drugih družinah drugače. Če otrok pripada družini in ima dober odnos s starši, bo verjel, da starša že vesta, da je v naši družini tak red, ki se ga držimo. Ne bi postavljal rigidnih pravil, kdo sme nosit darila, ki se tudi pojavljajo pri starših, ne bi žugal drugim družinam glede obsega daril. Pustil bi svobodo in naj vsaka družina naredi tako, kot misli, da je prav.«

Vabljeni k poslušanju Miklavževe Svetovalnice.

Hvaležnost je zdravilo za vse težko in hudo, ki pride

»Znanstveno je dokazano, da ljudje, ki zmorejo kultivirati hvaležnost, pridejo na področju duševnega zdravja bolje skozi. To je čudovito povabilo. Nekatere družine sploh decembra na listke ob večerih pišejo, za kaj vse so hvaležni, to morda izrečejo, pa te listke ob koncu leta preberejo. Hvaležnost je zdravilo za vse težko in hudo, ki je in vedno bo. Lahko smo hvaležni že za to, da imamo hrano, streho nad glavo, šolo, ceste … pa ne bo videti vse črno. Statistično smo Slovenci v 5 do 10 % svetovne populacije, ki živi najbolje, občutek pa je, kot da je vse narobe, čeprav 90 % sveta živi slabše.«

Hvaležen sem vašemu radiu za vsa povabila. Sočutje je gotovo pot za naše odnose, da se obogatimo, smo z drug drugim. V odnosih sočutja so zunanje okoliščine manj pomembne. O sočutju nam govori božič, jaslice. Če je ljubezen med Jezusom, Marijo in Jožefom, je to pravi dom. Zunanje okoliščine, a je zunaj štala ali epidemija, niso več tako pomembne …

Iz parlamenta in z veselice na novo mašo

Moj pogled v teh dneh je bil pester skozi fotografski objektiv. In moji motivi na njegovi drugi strani so bili povečini duhovniki in različni liturgični prizori. Obdobje konec junija in začetek ...

Skupina Rast 51 (photo: USZS) Skupina Rast 51 (photo: USZS)

Trideset let povezovanja Slovencev po svetu

S Taborom Slovencev po svetu se je včeraj v Ljubljani zaključil niz letošnjih prireditev Dobrodošli doma. Srečanje se je začelo sveto mašo škofa Antona Jamnika, udeleženci okrogle mize so ...

Novomašniki 2022 (photo: Rok Mihevc) Novomašniki 2022 (photo: Rok Mihevc)

To so letošnji novomašniki

V Sloveniji imamo letos štiri novomašnike, trije so iz ljubljanske nadškofije, eden pa iz novomeške škofije. To so: Janez Pavel Šuštar, Rok Gregorčič, Tadej Pagon in Janez Meglen. Kako so slišali ...