Natasha Tax: Mlade vabimo k ustvarjanju nečesa večjega.

Via positiva | 03.12.2021, 21:30 Nataša Ličen Petra Stopar

Natasha Tax je programska direktorica misijonske organizacije FOCUS za Evropo. Novembra je predavala na nacionalni konferenci mladinske pastorale v Sloveniji. Ob obisku smo jo povabili tudi na Radio Ognjišče, kjer je v pogovoru z novinarko Petro Stopar govorila o študentih misijonarjih in o vtisih po konferenci.

Mladim se toliko dogaja, da nimajo časa za vero, a vseeno sem v pogovorih z njimi ugotovila, da so pripravljeni stopiti korak nazaj, se zamisliti nad svojim življenjem in tem, čemu dajejo prednost.

Pogovor z Natasho Tax v Mladoskopu.

Kakšni so vtisi po konferenci, kako gledate na tovrstno sodelovanje?

Menim, da je bila krasna izkušnja, videti mlade, duhovnike in vernike skupaj sodelovati. Glavne točke konference so bila vprašanja, kako obuditi pastoralni duh med mladimi in še posebej, kako lahko študentje živijo v krščanski veri. Poudarili smo, da mora Jezus Kristus postati središče našega življenja in vseh pastoralnih dejavnosti ter iskali načine, kako to posredovati drugim ljudem in pritegniti mlade v vero in v Cerkev.

Tudi sami ste misijonarka organizacije Focus, ki je bila ustanovljena v ZDA. Kakšno je poslanstvo tega združenja?

Focus je katoliška organizacija, ustanovljena pred kakimi 30 leti v ZDA in kot ključno obdobje za krepitev vere vidi čas, ko je človek na univerzi in je vključen v študentsko življenje. Ustanovitelji Focusa so opazili, da obstaja zelo veliko ljudi, ki so bili vzgojeni v veri, a ko so prišli na univerzo, niso vedeli, kako to vero udejanjati v svetu. Zato univerzitetne kampuse v ZDA vidimo kot čudovito priložnost za vključevanje ljudi v versko življenje, da jim postavimo globlja vprašanj in jih povabimo k spoznavanju Kristusa. Tako ima danes Focus približno 800 misijonarjev po vsem svetu, ki primarno delujejo na univerzitetnih kampusih, pa tudi po župnijah.

Kako ste vi prišli v organizacijo?

Prvič sem izvedela za Focus, ko sem postala študentka, v študentskem domu (kampusu) smo imeli pisarno za duhovno oskrbo in ko sem v prvem letniku univerze iskala nove prijatelje in dejavnosti, sem naletela na misijonarje. Povabili so me v svetopisemsko skupino in postali smo prijatelji, saj s tem se pravzaprav v prvi vrsti Focus ukvarja – krepiti prijateljstvo. Ko sem diplomirala, sem se odločila, da tudi jaz postanem misijonarka. Dve leti sem delala kot misijonarka v New Yorku na univerzi Columbia, po tem obdobju pa sem se tudi zaradi želje po potovanju v Evropo preselila sem in zdaj delujem kot misijonarka v Evropi.

Čudovito je, ko mlade prosiš, naj delajo velike reči, in so ob tem pravzaprav počaščeni, resnično se čutijo počaščene, ker jih spodbujamo, naj vstanejo in živijo sporočilo evangelija v polnosti.

Ste verni že vse življenje?

Da, po rojstvu sem bila krščena, a moji starši niso katoličani, zato sem se o veri učila v šoli, ni pa bila vera najpomembnejša stvar pri nas doma.

Na omenjeni konferenci ste se pogovarjali z mladimi iz Slovenije. Kaj menite o uresničevanju vere mladih pri nas?

Dobro vprašanje, na žalost nisem spoznala veliko Slovencev, tisti, ki pa sem jih osebno srečala, razumejo, da je biti katoličan del slovenske dediščine. Želijo, da bi to ostalo del njihovega življenja in hočejo vero res živeti. Radi bi vedeli, kako, da ne bi to postalo le nedeljsko obiskovanje svetih maš.

Kaj pa na splošno vaše izkušnje z mladimi po Evropi?
Evropa je seveda raznolika, zato je težko posploševati, a opazila sem, da so mladi žejni nečesa večjega. Vedno pravijo, koliko obveznosti imajo s študijem in delom, počutijo se tako zaposlene, zato mislim, da je zaposlenost v mnogih vidikih postala religija mladih. Toliko se jim dogaja, da nimajo časa za vero, a vseeno sem v pogovorih z njimi ugotovila, da so pripravljeni stopiti korak nazaj, se zamisliti nad svojim življenjem in tem, čemu dajejo prednost. Ko jim predlagam, kako bi na svoj odnos z Bogom lahko gledali kot na neko vrednoto, jih to res gane in jim spremeni življenje.

Z nami je programska vodja organizacije Focus v Evropi Natasha Tax. Kako je organizacija strukturirana pravzaprav?

Torej, kot sem že dejala, je bil Focus ustanovljen pred 30 leti s samo dvema misijonarjema v univerzitetnem kampusu. Danes jih je po vsem svetu približno 800. Z njimi je povezano gotovo na tisoče mladih, ki sodelujejo v svetopisemskih skupinah. V Evropi so misijonarji na univerzah na Irskem, Angliji, Avstriji in Nemčiji.

Ste pred prihodom v Evropo vedeli, kaj lahko pričakujete ali vas je kaj presenetilo?

V Evropo sem prišla brez kakšnih pričakovanj o tem, kakšni so mladi tu. Ugotovila sem, da so mladi Evropejci pravzaprav kar precej podobni mladim na severovzhodni obali ZDA. Oboji imamo namreč skupno zgodovino priseljevanja, na primer zaradi italijanskih in irskih priseljencev. Na veliko načinov mladi tudi tu obravnavajo vero kot kulturno in zgodovinsko prvino. Nekaj razlike pa je z vidika organiziranosti študentskega življenja. Evropejski študentje praviloma ne živijo v kampusih, prav tam pa misijonarji opravimo večino svojega dela. V Ameriki imamo ogromne kampuse, ki so kot mesta v malem. Tu v Evropi pa v osnovi študentje hodijo na predavanja, starše pa redno obiskujejo, ostajajo doma ali živijo pri svoji družini tudi v času študija. To pa zelo spremeni dinamiko, saj potem ni nujno priložnosti za pogovore v študentskih domovih, kultura je drugačna. Se mi pa kljub temu zdi zelo lepo, da študenti živijo pri starših dlje časa. Lepo je imeti te medgeneracijske odnose.

Ko pravite, da si mladi zelo želijo nečesa, kar bi se lahko oprijeli, kot je vera, Bog. Menite, da Cerkev v času te sodobne tehnologije zna v zadostni meri priti v stik z njimi, jih evangelizirati ali bi lahko storila še več?

Zagotovo so mladi zasvojeni z uporabo Instagrama, Facebooka in vsemi temi različnimi omrežji, ki sami po sebi še niso nujno slaba. Ko govorimo o teh tehnologijah, je treba vedeti, da so zelo dobre izhodiščne točke za predstavitev in povabilo, bistveno pa je, da se to prenese v resničnost. Odnosi in prijateljstva so stkani medosebno. Kar veliko organizacij v redu počne, je, da imajo Facebook, Instagram in druge tehnologije predvsem zato, da mlade obveščajo o priložnostih, nato pa jih povežejo izven spleta. Menim, da to počnemo tudi pri Focusu. Ljudje me vedno sprašujejo, kako to, da ste tako uspešni in vam uspeva vključiti toliko mladih, kaj uporabljate. In ravno to, o čemer sem govorila, je naš odgovor. Povabiti mlade v svetopisemsko skupino in se v živo pogovarjati o resničnem življenju in veri. Gotovo so tudi v Evropi organizacije, ki delajo enako in gojijo to prijateljstvo iz oči v oči.

In tudi, če se spustimo na raven župnij, imajo marsikje še mladinski verouk ali kakšno drugo mladinsko skupino. Kaj menite o tem, so takšne skupine še vedno aktualne?

Absolutno. Bolj kot karkoli drugega potrebujemo to, da se mladi v župniji povezujejo, pa tudi, da župnije vidijo mlade. Sama se doživela trenutke, ko smo se s skupino mladih iz našega združenja odpravili v katero od župnij, pa so se ljudje z nasmehi na obrazih čudili, ker so bili mladi med tednom pri sveti maši. Kaj se dogaja? Zakaj skupina mladih ljudi vsak dan ob sedmih pride k maši? Mislim, da je obojestransko. Tako kot si župnija želi, da se mladi vključijo, je tudi za mlade dobro, da prejemajo zakramente in so povezani z župnijo.

Kako pa se počutite, ko govorite o veri in Bogu v javnosti? Dandanes se marsikdo boji na glas med ljudmi ali prijatelji spregovoriti o temah, ki so povezane z vero, krščanstvom ali Cerkvijo. Kaj menite o tem?

Tu bi poudarila dvoje. Prvič, kadar z nekom delimo svojo vero, je to dejanje ljubezni. In drugič, to je naše lastno pričevanje, naša osebna zgodba. Govoriti o Božji besedi, naši veri in povabiti druge v enak odnos z Bogom kot ga imamo mi, je v prvi vrsti dejanje ljubezni. Kajti vsi ljudje bomo prej ali slej srečali Boga, vsi bomo umrli in vsi smo bili ustvarjeni za ta odnos z Njim. Najprej si moramo zapomniti, da čeprav nam bo morda nelagodno ali težko in se ljudje najprej ne bodo strinjali s tem, kar rečemo, je to, kar delamo, dejanje ljubezni. To si moramo zapomniti. Če ste krščeni in potrjeni v veri, imate vse darove, ki jih potrebujete, da to storite. Kot drugo pa moramo vedeti, da pričujemo o nas samih in o naši zgodbi. Ko mlad človek nekomu pripoveduje o svojem odnosu z Bogom, zakaj hodi v Cerkev in mu je to pomembno, naj to res pove z vidika svoje osebne zgodbe. Mladim gre še posebej dobro od rok govorjenje o sebi vpričo drugih in če ti vera nekaj pomeni, je del tvoje celotne zgodbe. Mlade bi zato spodbudila, da pričujejo na tak način. Težko je namreč oporekati osebnim izkušnjam nekoga.

Zame so bili meseci izolacije zaradi pandemije, ko sem bila stran od prijateljev in družine, priložnost, da v tišini pridem bližje k Bogu. Od kod izvira ta pandemija, tega ne vem, vem pa, da smo lahko odgovorni za to, kako se bomo odzvali.

Kako pa vi skušate živeti evangelij v svojem življenju, poleg tega, da ste misijonarka v Focusu?

To, kar sporočam in predstavljam kot misijonarka Focusa, tudi v tej oddaji, je seveda pomembno, v resnici pa je najpomembnejše, kar lahko delam v življenju, krepitev osebnih prijateljskih vezi in vodenje bibličnih skupin, samo v krogu nekaj ljudi. To je nekaj, kar počnem dnevno. Predavanja množicam niso moja prednostna naloga, ampak osebni stik s posamezniki, kar sem poudarila tudi na konferenci v Sloveniji. Spodbudila sem tiste, ki si želijo pričevati o veri, pa morda ne vedo, kje bi začeli, naj preprosto povabijo nekaj prijatelje v tedensko skupino in se pogovarjajo o veri, o svojih izkušnjah, Svetem pismu in rastejo v prijateljstvu.

V Evropo ste prišli ravno, ko se je začela pandemija covida 19. Kako doživljate te čase?

Pred samim začetkom pandemije sem v Evropi sicer že živela nekaj mesecev, ko pa je prišla pandemija, pa se mi zdi, da na začetku ni bilo preveč težko. Bilo je veliko strahu in zmede zaradi zapiranja meja, bolj kot vse pa smo bili primorani sprejeti resnico, da je Bog svet premagal. Mislim, da mladi, pravzaprav vsi ljudje, živijo z občutkom strahu, osamljenosti, negotovosti, a menim, da moramo podreti te ovire. Nenehno nas nekdo spominja na to, da smo v nevarnosti in da je pandemija težka in res je – sama sočustvujem z vsemi, ki trpijo zaradi covida, tudi sama sem ga imela in ni zabavno – toda moramo se spomniti, da na Zemlji ni trpljenja, skozi katerega ni za nas že šel Jezus Kristus. Zato menim, da se moramo nehati bati tega, da bi zboleli ali da bi zaradi nas zbolel kdo drug in moramo živeti naprej v ljubezni. Menim, da je življenje za to, da ga živimo in da se moramo vrniti v stanje normalnosti. Res sočustvujem z vsemi, ki so izgubili službo, so bolni ali so izgubili svoje bližnje, to je resnično tragično, istočasno pa menim, da moramo iti čez to in si reči: Življenje je lepo in moramo iti naprej, ga nadaljevati. Drugače pa menim, da lahko na vse težave, ki pridejo v življenju, pogledamo tudi tako, da se zahvalimo Bogu za te izzive, kajti vse trpljenje nas lahko pripelje bliže k Njemu in Njegovemu križu. Še posebej zame so bili meseci izolacije zaradi pandemije, ko sem bila stran od prijateljev in družine, priložnost, da v tišini pridem bližje k Bogu. Od kod izvira ta pandemija, tega ne vem, vem pa, da smo lahko odgovorni za to, kako se bomo odzvali in če bomo dopustili, da nam pomaga pri rasti našega odnosa z Bogom, če bomo na to gledali kot na milost.

Natasha Tax, hvala, da ste prišli v naš studio in tudi v Slovenijo. Še zadnje vprašanje: Kakšne so vaše želje za prihodnost organizacije Focus?

Hvala za vprašanja in za gostoljubje, ki sem ga bila deležna tu v Sloveniji. Res se mi zdi zelo lepo spoznati mlade, ki so bili navdušeni nad tem, da jih je nekdo povabil, naj v svojem življenju naredijo nekaj več. Se mi zdi, da imamo pogosto napačen vtis, da so mladi prezaposleni in se jim preveč dogaja ali preprosto niso sposobni početi velikih reči, zaradi česar od njih pričakujemo manj. Zato je res čudovito, ko mlade prosiš, naj delajo velike reči, so pravzaprav počaščeni, resnično se čutijo počaščene, ker jih spodbujamo, naj vstanejo in živijo sporočilo evangelija v polnosti. In to je tisto, kar s Focusom delamo v Evropi, vabimo mlade k ustvarjanju nečesa večjega. Menim, da organizacija raste. Tako v številkah kot v duhu rasti vsakega mladega človeka, ki se ga dotaknemo, to pa je najpomembnejše. Upam, da bo tako še naprej.

Boste prišli še kdaj v Slovenijo?

Absolutno.

Lepo slišati, hvala še enkrat in srečno pot nazaj v Španijo.

Najlepša hvala tudi vam.