Ena od slovenskih tradicij obhajanja adventnega časa so tudi zornice. Gre za svete maše, ki so včasih zgodaj zjutraj potekale predvsem na podeželju. Obhajajo se v temi, še pred zoro, ponekod za razsvetljavo uporabljajo samo sveče.
To navado so letos obudili tudi študenti v Ljubljani. »Kjer katoliška mladina v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru zornice prireja vsako jutro, razen ob sobotah in nedeljah. Mnoge sveče, ki jih v rokah držijo navzoči, koralno petje in nagovori, ki jih pripravljajo mašniki, pripomorejo k temu, da zares doživimo spokornega adventnega časa, polnega pričakovanja odrešenikovega prihoda. Mašujejo Matevž Mehle, Peter Čemažar, Borut Pohar, Miran Špelič in nadškof Stanislav Zore,« je za naš radio pojasnil Urban Šifrar iz Katoliške mladine.
Točen izvor zornic ostaja neznan, najverjetneje pa je povezan s starodavnim praznovanjem praznika Marijinega oznanjena v decembru. Zgodnjim adventnim mašam poseben čar dajejo sveče, vsak obiskovalec maše namreč prejme svečo, ki gori tekom celotnega bogoslužja, kar ustvarja močan občutek skupnosti.
Ker se zornice obhajajo pred zoro, je na začetku svete maše še temno, proti koncu liturgije pa v cerkev posijejo prvi sončni žarki. Hrepenenje po Božji navzočnosti ter močni simboli, kot so sveče in kadilo, so verjetno razlog, da zornice postajajo vse bolj priljubljene, posebej na Poljskem, Češkem, Hrvaškem, v Nemčiji in Avstriji, pa tudi pri nas.
Ta lepa adventna priprava na božične praznike je bila živa predvsem na podeželju in sicer vse dotlej, ko je bila naša domovina pretežno kmečka dežela. Ljudje so živeli in delali doma, družine so bile velike in zares verne, zato so ves adventni čas prihajali v župnijsko cerkev k adventnim mašam, ki so bile zgodaj zjutraj (ponavadi že ob šestih), že pred zoro (jutranjo zarjo), zato so jim rekli »zornice« ali »svitnice«. To je bila kar velika žrtev, saj je bilo treba v mrzli zimi zgodaj zapustiti toplo posteljo in s v snegu odpraviti v cerkev. »In vendar se je dogajalo,da so bile cerkve jutro za jutrom polne kakor ob nedeljah,« poroča narodopisec Niko Kuret. »Doma so ostali samo 'varuhi'.« V petdesetih letih prejšnjega stoletja pa so se mladi ljudje začeli množično seliti v mesta. Zemlja je bila vedno bolj zapuščena in lepi stari običaji so začeli umirati. (sč)
Jezus čuti z nami. Vidi našo stisko. In vse to občuti Bog na popolnoma človeški način. Je zelo človeški. Eden od glavnih vidikov Božiča je, da Bog postane človek, da bi lahko človeku spregovoril na njemu razumljiv način. Kot prijatelj prijatelju. Kot se mi lahko pogovarjamo med sabo, tako nam je tudi Bog želel z rojstvom svojega sina na nam najbolj razumljiv način pokazati, kdo je Bog. Bog postane človek. A ostane Bog.
V župnijski cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Litiju je na Rožnovensko nedeljo zlato mašo obhajal rojak duhovnik Alojzij Golob. Pri oltarni mizi so se mu pridružili nečaka Martin in Matija Golob, ...
Na Pohodu za življenje v Ljubljani je pričeval Igor Vojinović. Njegovi pretresljivi zgodbi so mnogi prislunili s solzami v očeh, saj potrjuje, da je zavzemanje za pravico do splava v resnici ...
V Ljubljani bo jutri dopoldne že tradicionalni vseslovenski Pohod za življenje, namenjen celotnim družinam in ljudem vseh generacij. V programu bomo lahko slišali pričevanja ljudi, ki spremljajo ...
V oddajo Spoznanje več, predsodek manj smo tokrat povabili dva teologa različnih generacij, filozofa dr. Janeza Juhanta in pravnika dr. Sebastjana Valentana. Uvodoma smo se dotaknili položaja ...
V sončnem vremenu so romarji danes zjutraj stopili zadnjim kilometrov 740 km dolge poti naproti: Od Kopra do Pirana. Začeli so jo 3. septembra v Kančevcih, po mesecu dni hoje pa bodo romanje ...
Ob aktualnih Dnevih evropske kulturne dediščine in ob Tednu kulturne dediščine v Sloveniji, smo k pogovoru povabili Jerneja Hudolina, arhitekta, ki ima sedemintrideset let izkušenj z varovanjem ...
