Ena od slovenskih tradicij obhajanja adventnega časa so tudi zornice. Gre za svete maše, ki so včasih zgodaj zjutraj potekale predvsem na podeželju. Obhajajo se v temi, še pred zoro, ponekod za razsvetljavo uporabljajo samo sveče.
To navado so letos obudili tudi študenti v Ljubljani. »Kjer katoliška mladina v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru zornice prireja vsako jutro, razen ob sobotah in nedeljah. Mnoge sveče, ki jih v rokah držijo navzoči, koralno petje in nagovori, ki jih pripravljajo mašniki, pripomorejo k temu, da zares doživimo spokornega adventnega časa, polnega pričakovanja odrešenikovega prihoda. Mašujejo Matevž Mehle, Peter Čemažar, Borut Pohar, Miran Špelič in nadškof Stanislav Zore,« je za naš radio pojasnil Urban Šifrar iz Katoliške mladine.
Točen izvor zornic ostaja neznan, najverjetneje pa je povezan s starodavnim praznovanjem praznika Marijinega oznanjena v decembru. Zgodnjim adventnim mašam poseben čar dajejo sveče, vsak obiskovalec maše namreč prejme svečo, ki gori tekom celotnega bogoslužja, kar ustvarja močan občutek skupnosti.
Ker se zornice obhajajo pred zoro, je na začetku svete maše še temno, proti koncu liturgije pa v cerkev posijejo prvi sončni žarki. Hrepenenje po Božji navzočnosti ter močni simboli, kot so sveče in kadilo, so verjetno razlog, da zornice postajajo vse bolj priljubljene, posebej na Poljskem, Češkem, Hrvaškem, v Nemčiji in Avstriji, pa tudi pri nas.
Ta lepa adventna priprava na božične praznike je bila živa predvsem na podeželju in sicer vse dotlej, ko je bila naša domovina pretežno kmečka dežela. Ljudje so živeli in delali doma, družine so bile velike in zares verne, zato so ves adventni čas prihajali v župnijsko cerkev k adventnim mašam, ki so bile zgodaj zjutraj (ponavadi že ob šestih), že pred zoro (jutranjo zarjo), zato so jim rekli »zornice« ali »svitnice«. To je bila kar velika žrtev, saj je bilo treba v mrzli zimi zgodaj zapustiti toplo posteljo in s v snegu odpraviti v cerkev. »In vendar se je dogajalo,da so bile cerkve jutro za jutrom polne kakor ob nedeljah,« poroča narodopisec Niko Kuret. »Doma so ostali samo 'varuhi'.« V petdesetih letih prejšnjega stoletja pa so se mladi ljudje začeli množično seliti v mesta. Zemlja je bila vedno bolj zapuščena in lepi stari običaji so začeli umirati. (sč)
Jezus čuti z nami. Vidi našo stisko. In vse to občuti Bog na popolnoma človeški način. Je zelo človeški. Eden od glavnih vidikov Božiča je, da Bog postane človek, da bi lahko človeku spregovoril na njemu razumljiv način. Kot prijatelj prijatelju. Kot se mi lahko pogovarjamo med sabo, tako nam je tudi Bog želel z rojstvom svojega sina na nam najbolj razumljiv način pokazati, kdo je Bog. Bog postane človek. A ostane Bog.
Do zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja se je opredelilo tudi Častno razsodišče pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije. A s tem mnenjem se velik del članstva zbornice ...
Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja so sporočile, da je v skupnosti materne hiše v Mariboru umrla sestra Gizela Knez, doma iz župnije Zavodnje pri Šoštanju.
Zahvalna nedelja je vsako leto v naših cerkvah tudi prava paša za oči. Prostore pred oltarji ali stanske oltarje krasilke in krasilci vedno znova napolnijo z zemeljskimi pridelki in ostalimi ...
Pod vtisom prvonovembrskih praznikov vseh svetih in vernih rajnih smo v Kolokviju razmišljali o izgubi, minevanju, trpljenju, smrti. Naš gost je bil stand up komik Rok Škrlep, ki se zaveda, da ...
Vsakega človeka slej ali prej doletijo preizkušnje, težave, izzivi, zmote, bolezen, izgube, krivice in krivda. Vsak človek je tudi trpeče bitje, je dejal Frankl, in če s tem ne znamo živeti, ali ...
Kaj pomeni biti človek in kaj pomeni živeti dostojanstveno – od rojstva do smrti? Z moralnim teologom dr. Romanom Globokarjem smo se na Martinovo pogovarjali o človeški osebi in njenem ...
