In hočemo nočemo, tudi epidemija in vse njene posledice, so poskrbele za kupe gnoja. Vprašanje je samo, kaj z njimi počnemo. | (foto: Rok Mihevc)
Kaj narediti s kupi gnoja epidemije?
Naš pogled Rok Mihevc
Konec leta je pred nami in čas je za takšne in drugačne inventure.
Podjetja seštevajo prihodke in odhodke poslovanja, trgovine kupljene in pokradene izdelke, Cerkev krste in pogrebe ter nove škofe, kmetje škodo od pozebe in od zveri poklano živino, NIJZ cepljene, prebolele ter umrle, Radio Ognjišče dobro poslušanost in nove PRO-jevce, ... tudi fotografi imamo svojevrstne inventure in sicer urejamo foto arhiv, obudimo kakšen prijeten ali manj prijeten spomin na dogodke preteklega leta ali pa izberemo kakšno svojo naj naj fotografijo.
Celotnemu komentarju prisluhnite tukaj.
Tako sem že konec lanskega leta, ko je bilo epidemično leto 2020 ožigosano kot leto, ki bi ga radi za vedno pozabili, naletel na fotografijo, ki sicer ni bila po kakovosti najboljša, a bi z njo lahko povzel vsa naša občutja, ki jih imamo verjetno še vedno ali še toliko bolj. Gnojne vile in na njivi raztresen gnoj. Ali drek, kakor hočete. Verjetno ste zdajle sicer malo zavihali svoje nosove, a tako smo jih vsi vihali oz. jih še vedno, ko so v naših mislih ali besedah koronavirus, epidemija, cepiva, anticepilci, omikron in ostale črke grške abecede.
In hočemo nočemo, tudi epidemija in vse njene posledice, so poskrbele za kupe gnoja. Vprašanje je samo, kaj z njimi počnemo.
Gnoj smrdi, tudi na pogled ni ravno privlačen, dotik z njim se nam gnusi, z njim najraje ne bi imeli opravka ... A saj veste, brez gnoja ni rasti. In že Srečko Kosovel je zapisal, da je gnoj zlato, pa naj se sliši še tako bizarno. In hočemo nočemo, tudi epidemija in vse njene posledice, so poskrbele za kupe gnoja. Vprašanje je samo, kaj z njimi počnemo. So ljudje, ki ta gnoj z vilami brez večjega pritoževanja in jamranja, a preznojeni, raztresajo po svoji življenjski njivi in skušajo iz dobro pognojene zemlje obroditi dober sad. So taki, za katere so kupi gnoja prevelik zalogaj, a s pomočjo bližnjega jim uspe opraviti tudi to delo. So pa žal tudi taki, ki ta epidemični gnoj le nalagajo na še večje kupe in se jezijo ter bentijo, kako smrdi daleč naokoli. Ob tem pa so polni tisoč in enega izgovora, da to ni njihovo delo, ali da nimajo vil, mnogi ta gnoj celo zanikajo in pravijo, da smrad prihaja od drugod ... Ali pa na teh kupih gnoja kot petelinčki kikirikajo o svojih prepričanjih in zviška gledajo na ovce in ostalo »dobrovodljivo« živino. Njihova zemlja pa ostaja nerodovitna, nepripravljena na boljše pogoje življenja, posledično so temu primerni tudi sadovi. Če sploh so. Zato mi ob tem prihaja na misel samo nekaj – kakšni razvajenčki smo postali, da s kupi gnoja, v katerih lahko vedno prepoznamo rodovitnost, nočemo imeti opravka, kako nam mora biti vse na dosegu roke, kako vsi vse vemo, vsi se na vse spoznamo, ne znamo potrpeti za drugega in brez kuhanega vina na štantih jokamo kot otrok brez najljubše igrače.
So pa žal tudi taki, ki ta epidemični gnoj le nalagajo na še večje kupe in se jezijo ter bentijo, kako smrdi daleč naokoli. Ali pa na teh kupih gnoja kot petelinčki kikirikajo o svojih prepričanjih in zviška gledajo na ovce in ostalo »dobrovodljivo« živino.
Zato toliko raje opazujem pognojene njive, ki so že dale mnoge in dobre sadove. Izostren čut do sočloveka, pomnožen čas za bližnjega, za molitev in za Boga, odpadel je tudi ves balast, ki smo ga vzdrževali samo zato, ker se spodobi ali je tako velevala tradicija. Zame je epidemično leto tudi velik blagoslov, saj sem imel prav zaradi ogromno časa, dela od doma, odpovedanih dejavnosti in ostalega odpadlega priložnost in privilegij, da se poslovim od hudo bolne babice. Da smo zanjo poskrbeli z vso potrebno pozornostjo in zasluženim sočutjem in da je na lepši kraj odšla tam, kjer je preživela vse življenje in kjer si je to želela – doma, ob domači krušni peči, v kateri je spekla na stotine hlebcev kruha, katerega žito je skupaj s svojimi domačimi pridelala na dobro pognojeni in rodovitni njivi.
Zato, Bogu hvala. Za vsa spoznanja, ki so nam bila dana tudi v tem, še enem epidemičnem letu. Da bi ga znali izkoristiti za rast. In Bogu hvala tudi za vse kupe gnoja. In za bližnje, ki nam ga pomagajo raztrositi.
Dobro pognojeno 2022 vam želim!
