Lenart Rihar
Trije velikani in trije totalitarizmi
Komentar tedna Lenart Rihar
Ta teden smo se spominjali rojstnega dne pesnika Franceta Balantiča. Enega od treh velikanov, ki so se rodili pred sto leti. Ob njem sta tu še filozof Milan Komar in pisatelj Zorko Simčič. Vsi skupaj in vsak na svoj način utrjujejo slovenski kulturni in duhovni fundament.
Z vsakim letom, ki ga prištejemo svoji starosti, smo lahko bolj osupli nad fantom dvajsetih let, katerega bogato življenje je izgorelo leta 1943. Njegova pesniška govorica bo ostala večno mlada. A sčasoma bo postala zgled tudi njegova življenjska odločitev, čeprav je zaradi nje že skoraj osemdeset let klevetan in čeprav ga je stala mučeniške smrti.
Pri Balantiču si – podobno kot pri škofu Rožmanu – razni dobronamerni komentatorji tako radi podajajo pokroviteljsko krilatico, češ da sta bila to čisto v redu človeka, a nista bila v pravem času na pravem mestu. Pa ni tako. Res se je Balantič v vojnih vrtincih morda naslonil na mnenje katerega od prijateljev, ki so imeli boljši pregled nad dogajanjem, a tudi to je značilnost modrega človeka. Odločitev pa je bila njegova.
Ko ravno omenjamo modrost, se zdi, da je to najbolj pogrešana krepost v času epidemije. Zelo zanimivo je opazovati, da praktično nobena druga odlika ne more obvarovati človeka pred bizarnimi stališči in odločitvami. Kakor virus ne izbira med različnimi ljudmi, tako tudi največje neumnosti ne izbirajo svojih vernikov.
Ko ravno omenjamo modrost, se zdi, da je to najbolj pogrešana krepost v času epidemije. Zelo zanimivo je opazovati, da praktično nobena druga odlika ne more obvarovati človeka pred bizarnimi stališči in odločitvami. Kakor virus ne izbira med različnimi ljudmi, tako tudi največje neumnosti ne izbirajo svojih vernikov. Vsekakor ne moremo reči, da so tam sami neuki ali da so samo enega idejnega spektra. Med njimi najdemo tudi filozofa, tudi duhovnika, tudi druge intelektualce in celo kakega zdravnika! Kako je to mogoče?
Odgovor na to zagonetko mi je nekoč zaupal drugi stoletnik, Zorko Simčič. Citiral je španski pregovor, ki pravi, da univerza ne pristriže ušes. Tista osnovna razlika med ljudmi, ki razumejo pomoč, da se zmanjša nevarnost epidemije, in tistimi, ki je ne, je torej dar modrosti oziroma zdrava pamet, prva kardinalna krepost. Če je nimaš, ti je tudi univerza zlepa ne bo dala.
V zvezi z epidemijo je treba povedati, da so mnogi zavedeni. To je sicer tudi pomanjkanje modrosti, a vsaj pokvarjenost ni. Tega zadnjega pa si ne bi upal trditi za poslance, ki so že petič zavrnili obsodbo totalitarnih režimov. To je neverjeten škandal! Da po slovenskem parlamentu hodi več kot polovica poslancev, ki mirno ščitijo totalitarne režime! Kričijo o fašizmu in krščanstvu in mislijo, da so s tem s komunizma in s sebe oprali zlo.
Vendar se moramo tudi sami skesano potrkati po prsih. Kaj takega ne bi bilo mogoče, če bi bilo med nami več korajže in manj nevednosti. Morda bo drugače pri šestem poskusu, saj je prav letos izšla knjiga našega tretjega stoletnika, Milana Komarja, ki v njej motri vse tri totalitarne režime: fašizem, nacizem in komunizem. Ne gre za težko razumljivo besedilo. Vzemimo v roke to knjigo, da se nam obzorja razširijo in da nam ne bodo tako zlahka prodajali puhlic o čemer koli, ker stvari ne poznamo. Ali ker se že vnaprej vdamo. Borba je ena ključnih besed Milana Komarja. Treba se je boriti, pravi, seveda ne na podlagi sovraštva, pač pa z borbenostjo, ki se meri z merili ljubezni.
Zanimiv primer se je zgodil prav te dni, ko je Evropska komisija želela omejiti govorjenje o moških, ženskah, istospolnih, božiču in celo omejevati uporabo imen, kot sta Marija in Janez ... a so morali predlog hitro umakniti, ker je bil upor javnosti hiter in silovit.
