Ko gre za bone, brez težav ven vlečemo osebne izkaznice, ko je treba te pokazati zaradi zdravja, smo na okopih … Kam gremo?

Za življenje | 22.11.2021, 10:17 Rok Mihevc

Ali samotestiranje otroku res lahko pusti travme? Ker so takšni in tudi drugi protikoronski ukrepi v zadnjih dneh razburili marsikoga, smo tokratno oddajo Za življenje začeli prav s to aktualno problematiko. Kaj nas tako razburka, kako to, da tako ekstremno zavzemamo svoja stališča in težko sprejemamo drugačno? To smo vprašali kliničnega psihologa dr. Aleksandra Zadela, ki pravi, da je zadovoljstvo posameznika posledica njegovih lastnih odločitev in izbir. Oddajo je vodila Nataša Ličen.

Samotestiranje travm otroku ne povzroča. Pika.

Živimo v izjemno zanimivih časih in kar nekaj dejavnikov je, ki vplivajo na to, da se marsikdo ne počuti dobro, da tehta med različnimi stališči in mnenji, je dejal dr. Zadel. »Ko imamo argumente pred seboj, lahko sprejmemo odločitev, težava pa je, da smo začeli zamenjavati mnenja za argumente. Jaz mislim to in to in že mislim, da je to moj argument. Argument pa je dejstvo, je znanstveno stališče, spoznanje. To, da imam jaz mnenje, da nekdo prinaša nekoga naokrog s tem, ko nekaj reče, to je mnenje in z njimi se pretirano ne ukvarjam. Kot psiholog jih sprejemam, ne čutim pa potrebe, da bi se na to odzval. Če pa nekoga zanima, ali bo samotestiranje otroka s palčko po sluznici povzročilo travmo, kot psiholog rečem, da ne. Te stvari travm ne povzročajo. Pika.«

Prisluhnite celotni oddaji Za življenje

Otrok v stisko ne spravlja samotestiranje, ampak nasprotovanje staršev

Kaj pa lahko potem pusti travmo v mladih, ki opazujejo precej agresiven svet odraslih? Ravno to je najbolj zaskrbljujoče, opozarja Zadel. »Otroci nas še vedno vidijo kot zgled. Svet slišijo, čutijo in doživljajo skozi starša. Ti pa po eni strani govorijo, da je šola pomembna, da znanost drži, kar naenkrat pa rečejo, da to pa ne smeš početi, ker je na vrhu palčke neka snov, ki bo ne vem kaj povzročila v tvoji glavi, možganih ... Otrok pride v t.i. kognitivno disonanco. Da verjame tako šoli kot staršem, vsi ti pa gledajo popolnoma drugače na eno tako pomembno stvar, kot je odnos do zdravja. Otroci hkrati vidijo stisko, strah, negotovost, nasprotovanje staršev in to jih spravlja v stisko, ne pa to, da malo zavrtijo po nosu, saj si kar naprej nekaj vtikajo v nos. Svinčnike, radirke, fižole in kaj jaz vem kaj... a zdaj bo pa konec sveta, ker si je neko vatirano palčko dal v nos ... Travma je nekaj hujšega, otroka naredi disfukncionalnega, to pomeni, da onemogoča, da bi kakkovostno živel in zadovoljeval svoje potrebe, vstopal v medosebne odnose, razvil kakovostni odnos do sebe ...«

Če pa nekoga zanima, ali bo samotestiranje otroka s palčko po sluznici povzročilo travmo, kot psiholog rečem, da ne. Te stvari travm ne povzročajo. Pika.

Osebne za bone ja, za kovidna potrdila ne ...

Trenutna situacija zahteva prilagajanje, izstop iz poznanega, vsak pa se po svoje odziva na to. Nekateri se sprijaznijo, drugi gredo na okope in do konca. »Velikokrat slišim, da ljudje ne marajo sprememb. A tistih, ki od njih nekaj zahtevajo in se je treba potruditi. Ko se je npr. vlada odločila, da bo vsakemu Slovencu dala bone, tu ni no nihče padel v travmo zaradi te spremembe. Vsi so vlekli ven osebne izkaznice, da bi v hotelih, knjigarni pokazali, da so to res oni. Ko pa jih vprašaš, da poleg kovidnega potrdila pokaže še osebno izkaznico, pa tega ne bi kazal nobenemu. To je spet kognitivna disonanca. Ko ti gre za sto evrov, da boš lahko šel na dopust, kaj pojesti, kupil knjige, vse pokažemo, drugače pa imamo težave ... To so velikanski nesmisli.«

Ko ti gre za sto evrov, da boš lahko šel na dopust, kaj pojesti, kupil knjige, vse pokažemo, drugače pa imamo težave ...

Najbolj agresivni ljudje so bili na začetku nemočni, potrti, strti

Kaj je v družbi šlo narobe, da se to dogaja? Tega ne moremo predpisati samo enemu dejavniku, je dejal dr. Aleksander Zadel, ki, kot pravi, študente uči, da je agresivnost posledica enega psihološkega procesa. »In na začetku tega procesa je lahko razočaranje, strah, negotovost. To so čustva, ki začnejo človeka, če traja dlje časa, nagovarjati. Kdo je za to stanje odgovoren? Tudi če misliš, da si sam odgovoren, začneš razmišljati, da bi se tega nezadovoljstva rešil. A to je težko, ker je treba dvigniti rit in nekaj narediti. In včasih se tako slabo počutimo, da nimamo zmožnosti samorefleksije, ampak se ozremo okoli sebe in ugotovimo, da je za našo nesrečo zagotovo kriv nek človek, vzgoja, starši, sosed, šola, vrtec ... Od tu naprej je zelo preprosto. Če se slabo počutje neha in mi zgolj ohranimo slab spomin na izkušnjo iz otroštva, je vse v redu. In če mi ostajamo še vedno v teh stiskah, se energija teh stisk kopiči in lahko se sprosti v kreativnih vedenjih, ki imajo pozitiven značaj - reševanja stiske, povezovanja z drugimi ljudmi, iskanja novih vedenjskih vzorcev, ki nam pomagajo kakovostno živeti - ali pa na destruktiven način, ki je lahko proti sebi ali drugim. Najbolj agresivni ljudje so bili na začetku nemočni, potrti, strti.«