Kučan kot politični dinozaver, ki je bolj del slovenske težave kot pa rešitve …

Spoznanje več | 13.11.2021, 06:02 Rok Mihevc

Ena izmed tem, ki smo jih izpostavili v pretekli oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«, je bil tudi govor v Šentjažu, ki ga je imel nekdanji predsednik države Milan Kučar, ko je jasno sporočil, »da se nismo pripravljeni podrejati načinu vladanja sedanje oblasti, ki je Sloveniji tuj«. Ob tem se je skliceval na razveljavljanje ustave, razgradnjo pravnega sistema, odrekanje vladavini prava in druge prakse vlade, ki so po njegovem mnenju v nasprotju s pričakovanji ob nastanku Slovenije. Tudi našemu sogovorniku dr. Alešu Mavru se zdi zanimivo, kako lahko zadnji šef partije, ki je imel nekoč popolno oblast, zdaj po 30 letih Slovence uči demokracije. Oddajo je vodil Jože Bartolj.

Ostareli politik in politični dinozaver

Vse to ga čudi, očitno pa to v zadostni meri ne čudi slovenske javnosti in v zadnjem času niti odločevalcev v Evropski uniji, saj je Milan Kučan ravno letos postal najbolj citirani evropski politik ob obisku Von der Lainove. »Tu gre jasno za globjo težavo, čeprav nisem prepričan, da je lahko uporaba nekdanjega predsednika Kučana v dnevnopolitične namene še vedno tako učinkovita kot je bila nekoč. Navsezadnje veliko mlajših volilk in volivcev Kučana ne pozna oz. ima meglene predstave o njem. Vendarle Kučan za marsikoga, ki ve, kdo je, pa ni nujno nasprotnik politične opcije, ki jo Kučan predstavlja, vseeno pomeni nekega ostarelega politika, političnega dinozavra, ki je tudi za te ljudi bolj del slovenske težave kot pa rešitve za to težavo.«

Prisluhnite celotni oddaji "Spoznanje več, predsodek manj"

Pojav Kučana v kontekstu želje po padcu vlade

Večja aktivacija Kučana v zadnjih tednih in občasno ob petkovih protestih se mu zdi dvorezen meč in nekoliko tvegana poteza. »Če pogledamo nekoliko širše in zgodovinsko, je Kučan tudi v Šentjanžu nastopil v tisti vlogi, ki sem jo že omenjal ob njegovi 80-letnici. Gre za to, da je bil Kučan zadnji predsednik Zveze komunistov Slovenije v času, ko je ta zveza še imela popoln monopol nad slovensko družbo. Njegov naslednik Ciril Ribičič je že postal partijski šef v razmerah, ki so bile precej drugačne. Čeprav se je Kučan na tem mestu znašel precej naključno in bi bil na tem mestu lahko tudi kdo drug, ima njegova beseda še vedno veliko težo in njegova pojava velik simbolni pomen za zagovornike nadaljevanja nekdanjih monopolov v družbi. Zato se vendarle splača njegovim besedam prisluhniti. Sam jih vidim v kontekstu pojava, ki se kaže zadnjih 20 mesecev, od nastopa tretje Janševe vlade in je zaskrbljujoč za stanje demokracije v Sloveniji. Gre za to, da očitno vsaj del na oblasti abonirane političen opcije ni pripravljen sprejeti razmer, v katerih ni popolnoma pri koritu. Očitno ocenjujejo, da jim gre za nohte ali celo, da gre na vse ali nič.«

Vendarle Kučan za marsikoga, ki ve, kdo je, pa ni nujno nasprotnik politične opcije, ki jo Kučan predstavlja, vseeno pomeni nekega ostarelega politika, političnega dinozavra, ki je tudi za te ljudi bolj del slovenske težave kot pa rešitve za to težavo.

»Kolesarji kronski dokaz, da se aboniranci na oblasti niso pripravljeni sprijazniti z izgubo oblasti.«

Kučanov govor Aleš Maver povezuje z nizom dogodkov od lanskega marca, med katerimi je na prvem mestu z današnjega vidika precej grotesna kolesarska revolucija, ki so jo sprožili že zelo zgodaj po nastopu vlade. »Ravno to kolesarsko revolucijo dojemam kot kronski dokaz, da se od vsega začetka nekateri aboniranci na oblasti niso bili pripravljeni sprijazniti z izgubo politične oblasti in so od vsega začetka delovali v smeri, da se to zanje nenaravno stanje spremeni. Seveda je treba priznati, da protesti niso dosegli ničesar, ravno tako so se sfižili politični manevri, ki so bili namenjeni za zamenjavo vlade. Tisto, kar se je videlo, je neka popolna vsebinska in kadrovska izpraznjenost te tradicionalno vladajoče opcije, ki ji rečemo levica. Uspelo jim je popolnoma zastrupiti družbeno ozračje v državi. In mislim, da bo ta prispevek zgodovina ocenjevala izredno negativno, ko ga enkrat bo. Kajti tudi zdaj, ko kot družba nejeverno stremimo na gibanje epidemije, ugotavljam, da je bila morda lani marca in aprila ena redkih priložnosti, ko bi se lahko slovenska družba vsaj v osnovi združiti v prizadevanju za skupni cilj, to je premagati epidemijo. Za to ne bi bilo potrebno eno veliko ideološko poenotenje, ki tudi ne bi bilo možno, ampak praktično sodelovanje, ki so ga številne družbe zmogle, redke, tako kot slovenska, ga niso.«

V oddaji tudi o prepovedi svete maše za domobrance na Ljubljanskem gradu.

»Očitno Kučanov krog ocenjuje, da je bolje ročno zavoro vladi potegniti že v tem trenutku.«

To poenotenje, na katerega je bila pripravljena večina slovenske družbe, kot so kazale javnomnenjske raziskave in razpoloženje ljudi, so po besedah Mavra uničili ti petkovi kolesarski protestniki in so ustvarili izredno psihozo, ki ni vplivala samo na opozicijsko levico, ampak tudi na vladno večino. »Vsi akterji so namreč pred očmi imeli dogajanje v Mariboru leta 2012, ki je pripeljalo do padca župana Krambergerja in posledično padca druge vlade Janeza Janše. Ti protesti so na obej straneh ustvarili izredno psihozo, bilo je videti, kot da lahko dejansko zrušijo vlado, tako kot je to uspelo v Mariboru. In to je prispevalo k splošni barbarizaciji slovenske politike in danes žanjemo sadove tega. Ko pogovor med predstavniki različnih političnih blokov dejansko ni mogoč. In to je ta prispevek, ki ga je organizacija in politični pol okoli nekdanjega predsednika Kučana povzročil. Seveda se ja pa stiska zaradi izgube oblasti v teh mesecih še povečala in zdaj imajo občutek, da če dopustijo zaključek tega mandata in da gre vlada s polnimi pooblastili na parlamentarne volitve, so njihovi monopoli in privilegiji iz preteklosti še bolj ogroženi. Zato mislim, da je ta Kučanov govor treba razumeti predvsem v kontekstu prizadevanj, da bi prišlo do zamenjave vlade brez volitev še pred rednimi volitvami. Pri čemer ni gotovo, da če tudi Janševa vlada gre na volitve s polnimi pooblastili, da bo dobila še en mandat. To je skoraj popolnoma odvisno od objektivnih epidemioloških razmer in po drugi strani tudi od subjektivne ocene javnosti, kako se je vlada spopadla s pandemijo. Kakšna bo ta ocena aprila pa je v tem trenutku nemogoče reči. Očitno Kučanov krog ocenjuje, da je bolje ročno zavoro vladi potegniti že v tem trenutku. Da zadnji šef partije, ki dobro ve, kaj pomeni totalitarna oblast, sedaj poučuje osnove demokracije,pa je po mojem mnenju absurdno. Tisto kar me še čudi je to, da to sprejemajo tudi v Evropski uniji.«

V vseh teh letih se je treba popolnoma posloviti od iluzije, ki smo jo gojili v začetku 90 let, ko je Kučan v pravem trenutku skočil na ta osamosvojitveni voz. Ta iluzija je bila, da se je nekdanja enopartijska oblast iskreno odločila za demokratizacijo.

Kučan je v pravem trenutku skočil na osamosvojitveni voz

Kučanova realna moč je danes bistveno manjša kot pred leti, je pa osrednja simbolna figura nekega toka v slovenski politiki, je v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«, dejal naš sogovornik. »V vseh teh letih se je treba popolnoma posloviti od iluzije, ki smo jo gojili v začetku 90 let, ko je Kučan v pravem trenutku skočil na ta osamosvojitveni voz. Ta iluzija je bila, da se je nekdanja enopartijska oblast iskreno odločila za demokratizacijo. Vprašanje pa je, kako bi bilo z odnosom do osamosvojitve, vendar Jugoslavija je razpadla tudi brez njih in izbire ni bilo. Vsekakor je Kučan opravil vlogo Salazarja, v smislu, da je zaviral pretiran napredek v smeri demokratizacije oz. je dopuščal toliko demokracije, kot jo je bilo nujno potrebno. Mislim, da mu to nalogo še naprej predpisujejo, torej ohraniti toliko privilegijev in monopolov kot je to mogoče. Vsi ti napori gredo v smer. Če bi jim uspelo, pa mislim, da bodo tudi glede na nekatere pokazatelje zadnjih dni, res poskušali vsaj v naslednjem kratkoročnem obdobju narediti vse, da se ne bi nikoli več znašli v položaju, da so odrezani od popolne oblasti.«