Sveta maša za partizane na Sveti gori ja, za domobrance na Ljubljanskem gradu pa ne …

Spoznanje več | 09.11.2021, 12:43 Rok Mihevc

Od leta 1993 vsako leto novembra Nova slovenska zaveza v sodelovanju z Župnijo sv. Jakob v Ljubljani pripravlja sveto mašo v grajski kapeli na Ljubljanskem gradu ter krajšo slovesnost na Orlovem vrhu. Gre za slovesnost v spomin na oskrunjeno pokopališče in tam pokopane domobrance. Najmanj enkrat je tudi garda Slovenske vojske počastila svojo navzočnost, enako so tudi letos želeli na podoben način obuditi spomin na pokopane vojake. A so prejeli dopis, da upravitelj Ljubljanskega gradu ne bo izdal soglasja za izvedbo svete maše za pokojne domobrance. O ponovnem izključevanju mrtvih in živih nasprotnikov revolucije se je Jože Bartolj pogovarjal s političnim analitikom in profesorjem dr. Alešem Mavrom v oddaji "Spoznanje več, predsodek manj".

Upal je, da gre samo za nočno moro ...

Ko je dr. Aleš Maver prebral obvestilo, da soglasje za sveto mašo ni izdano, je bil predvsem globoko žalosten. Toliko, da o tem raje niti ne bi razmišljal niti govoril. »Ker to dejansko pomeni korak nazaj in si ga nisem znal predstavljati do trenutka, ko se je to zgodilo. Občutim globoko osebno žalost, ker tu gre po mojem mnenju za kulturno regresijo.« Upal je, da se bo vse skupaj izkazalo za neko nočno moro, ki bo minila. »A žal ni nočna mora. Z vso odgovornostjo rečem, da se kaj takega pred 15 ali 20 leti ne bi moglo zgoditi. Paradoks je, da je bilo nosilcem oblasti veliko lažje takšne dogodke tolerirati v času, ko so bili povsem pri koritu. Zdaj ko niso, pa se zdi, da je razsodnosti precej manj.«

Celotni oddaji lahko prisluhnete tukaj.

»Učili smo se, da lahko daruješ tudi sveto mašo, ki se opravi za pokojnega Juda Iškarjota«

Prepoved sicer ne zadeva same slovesnosti, ampak mašni namen, v katerega se po mnenju Mavra ne bi smel nihče vtikati. »Na Teološki fakulteti smo se učili, da lahko daruješ tudi sveto mašo, ki se opravi za pokojnega Juda Iškarjota. Gre za nekaj podobnega. Da poskuša ogrožena oblast, abonirana opcija, izkoreniniti za prihodnost celo zgodovinske in kulturne temelje nasprotovanja sami sebi, oz. zavrteti čas nazaj v tisto obdobje, ko je bila v javnosti možna in dovoljena samo njena resnica o zgodovini. Ohranjanje spomina na mrtve domobrance in druge žrtve revolucije, je njena najšibkejša točka. Zato ker nehote spominja na idejo maščevanja, ki pa nikoli v teh 30 letih kjerkoli ni bila na tej slovesnosti v ospredju. Že s svojim obstojem tega spomina spominja tradicionalno vladajoče na krvavi in globoko nelegitimen izvor oblasti. Doslej je bilo videti, da se ne bodo upirali vsaj osnovnim dejstvom, da je to revolucionarno nasilje bilo in da je imelo strahoten obseg, ki je danes vsakomur bolj ali manj znano.«

Izriniti aktualnega političnega nasprotnika iz javne arene

Preprečevanje obhajanja svete maše za te žrtve kaže, da nekateri znotraj tradicionalno vladajoče opcije ne zmorejo niti osnovnega konseza. »Želijo, ne samo izriniti aktualnega političnega nasprotnika iz javne arene - tudi z očitki, da je avtoritaren - ampak poskusiti izničiti celo tisti zgodovinski spomin, ki ne gre v njihove ozke sheme. To v časih interneta in družbenih omrežij ne more ravno uspeti, je pa dovolj žalostno, da se kdo takega projekta sploh loti. Kar je žalostno je to, da se tega pred 20 leti ne bi lotil, ker bi se mu to samemu zdelo popolnoma absurdno. Ali je stiska tako velika ali pa je občutek lastne moči tako velik. Tu pa je težko oceniti, čeprav mislim, da je bolj prvo, da pozabiš na osnovne civilizacijske norme in na to, da nekih osnovnih zgodovinskih dejstev ne moreš kar tako ignoritati.«

Ali bi morala glede dogodkov na gradu glas povzdigniti tudi Cerkev?

Maver meni, da glede na vidik, da gre za vmešavanje v mašni namen, gotovo. »Je pa res, da to nekega velikega učinka ne bi imelo in tudi verniki žal zapademo ravno tej do skrajnosti polarizirani klimi v javnosti. Dejansko je ta poseg v sam mašni namen popolnoma absurden.«

Ohranjanje spomina na mrtve domobrance in druge žrtve revolucije, je njena najšibkejša točka. Zato ker nehote spominja na idejo maščevanja, ki pa nikoli v teh 30 letih kjerkoli ni bila na tej slovesnosti v ospredju. Že s svojim obstojem tega spomina spominja tradicionalno vladajoče na krvavi in globoko nelegitimen izvor oblasti.

Maša za partizane ja, za domobrance pa ne?

Kaj se je zgodilo v enem letu, da se je tako mašo lani še lahko obhajalo, letos pa ne več? »Če bi se človek vprašal, kaj vse se je v tem letu zgodilo, potem je odgovor po svoje vendarle pomirjujoč. Če je ta razlika nastala v tem letu, je nastala, ker je abstinenčna kriza tistih, ki so mislili, da jim oblast pripada tako rekoč dedno, narasla. In pač poskušajo najprej nekako izkoreniniti celo zgodovinske temelje nekega nasprotovanja. Je pa to zaskrbljujoče za stanje slovenske demokracije, če se kdo ni pripravljen sprijazniti s tem, da ni vedno na oblasti.« Kako pa Aleš Maver komentira to, da je sveta maša za partizane na Sveti gori s prepevanjem partizanskih pesmi lahko, v Ljubljani za pobite domobrance pa ne more biti? »Sam v sveti maši za pokojne partizane ne vidim nobene težave, je pa vedno lahko težava v politizaciji oz. v izrabljanju tega spomina in take maše za opravičevanje nekih drugih zločinov. Tu pa je neka črta, ki je ne bi smeli prestopiti.«

Priložnost zamujena ...

Pogled naprej. Do kje lahko pripelje to napenjanje mišic in ta gonja, da bi se neke predčasne volitve na tak ali drugačen način zgodile oz. bi se slovenska družba še bolj razdelila kot je že tako ali tako razdeljena? Maver meni, da je osnovna škoda bila narejena lani spomladi s sprožitvijo protestov, ki niso imeli podlage v nekem širokem ljudskem nezadovoljstvu. »Ampak je šlo za proteste dela družbene elite, ki so potem seveda z geslom boja proti diktaturi in fašizmu pritegnili velik del idealistov ali tudi naivnežev, predvsem mlajših. Bila je priložnost za neko osnovno poenotenje, a danes se tega več popraviti ne da. V vsakem primeru bo to životarjenje do aprila in objokovanje nekaterih zamujenih priložnosti, ampak nekatera dejanja pač imajo svoje posledice in ta neodgovorna sprožitev protestov in zastrupljanje ozračja za neke partikularne cilje ima take posledice, zato pričakujem nadaljevanje v tem slogu. Cilj vsaj skrajnega dela tistih, ki se ne morejo sprijazniti z začasno izgubo oblasti je, da bi prišlo do menjave vlade celo brez volitev, kar pa se zaradi časovnih omejitev vse bolj izmika in to bi bil dejansko za Slovenijo najbolj škodljiv scenarij. Ker bi to za sabo sprožilo kar precejšnje čiste v javnem prostoru.«

V kakšnem stanju pred volitvami je desnica?

Še nekaj se je pokazalo v tej krizi, na kar opozarja Maver. In sicer, popolnoma jasno je, da politična opcija, ki jo imenujemo desnica, sama ni dovolj močna, da bi lahko suvereno in nemoteno opravljala oblast, ne da bi prihajalo kar naprej do takih nagajanj, ko so kolesarski protesti. »Poudaril bi, da je nujen dogovor s tistim delom tradicionalno vladajoče opcije, ki bi bil eventualno še pripravljen sprejeti dejstvo, da se oblast lahko zamenja. Ne vem sicer, kdo je v tem trenutku na levici lahko tak sogovornik, ampak vsekakor ga je treba poiskati in z njim skleniti dogovor, da lahko začnemo s procesom normalizacije, ki nas bo popeljala iz te trenutne barbarizirane politične klime, ki ni dobra za nikogar. Zdi se mi, da je to edina kratkoročna pot, ki je mogoča. Ni mogoče računati, da bi prišlo do popolne zmage desnice, to bi bilo zelo optimistično in nerealno, edino možen je dogovor z delom levice, s tistim, ki bo reprezentativen in bo za seboj potegnil dovolj volivcev. Nič pa ne pomaga, če leva stranka vstopi v vlado in ostane brez podpore svojih jedrnih volivcev. To si želim, popolnoma nemogoče ni.«