Cerkev nima kaj govoriti!
Komentar tedna | 26.11.2021, 14:30 Božjo Rustja
Čeprav se je pohod za življenje odvil v vaši prestolnici že pred časom, se bom v tokratnem komentarju dotaknil še ene teme povezane z njim. Najbrž se bo marsikdo vprašal, zakaj govoriti o tako oddaljenem dogodku.
Samo po sebi ne bi imelo smisla govoriti, če se ugovor, o katerem nameravam govoriti danes, ne bi vztrajno ponavljal. Za kaj gre? Levica je prepovedala izražati mnenje »protestnikom«, to je udeležencem pohoda za življenje. Podobno mnenje boste večkrat zasledili tudi drugje. Tako boste ob kakšni izjavi škofovske konference ali Komisije pravičnost in mir lahko brali komentarje (na spletnih straneh), kako Cerkev nima kaj govoriti. Naj bo tiho! Gre za izredno nevarno, rasistično in, recimo še »po aktualno«, fašistoidno miselnost.
Skratka, v demokratični družbi imajo vsi pravico, da povedo svoje mnenje. Če je to mnenje žaljivo, lahko njegov avtor konča na sodišču. Enako se zgodi, če kdo napiše sovražne besede ali poziva k uničenju kakega človeka ali skupine ljudi. Če torej komu odrekaš pravico, da pove svoje mnenje, kršiš enega osnovnih demokratičnih načel in začneš tlakovati pot vsaj v avtoritarni sistem, če ne v diktaturo. Z doslej napisanim bi se v Sloveniji strinjali. Težava bi nastopila, ko bi dodal, da ima tudi Cerkev in kristjani (na primer združeni v gibanju za življenje) enako pravico kot drugi. To je za nekatera slovenska ušesa, ki še niso očiščena umazanije totalitaristične miselnosti, nesprejemljivo. »Ne, njim pa ni dovoljeno, da se oglašajo!« bi zatrjevali. Morda bi kdo še znal navesti »ustavno načelo« ločenosti Cerkve od države. Toda v vseh državah, kjer imajo v ustavi prav tako napisano načelo ločenosti Cerkve in države, imajo kristjani in Cerkev pravico, da se oglašajo v javnosti. Seveda gre pri omenjeni miselnosti za ostanke nedemokratičnega režima, ki je vernim in Cerkvi odrekal pravico izražati svoje mnenje. Celo kaznovani so znali biti, če so to počeli.
Zavedati se moramo, da ko mi umolknemo, ne damo glasu dobroti in ljubezni, resnici in pravici v javnosti. Toda če ne bomo mi govorili, potem bodo prišli drugi in kaj rado se bo zgodilo, da bodo zagovarjali nasprotne vrednote. Torej pogumno v javnost, pa naj bo (L)levici to všeč ali ne!
Kako nevarno je takšno mnenje, vidimo, ko kristjane zamenjamo s katero drugo skupino ljudi. Namesto da rečemo kristjani nimajo pravice izražati mnenja v javnosti, recimo: temnopolti ali Romi nimajo pravice izražati menja v javnosti. Grozno se sliši, ali ne? Še bolj nazorno se sliši, če zamenjamo še drugi del stavka: Temnopoltim in Romom ni dovoljeno vstopiti na avtobus. »Čisti rasizem!« boste zaklicali. Da, čisti rasizem. In v Sloveniji ga lahko brez težav izražate. Primer Levice nikakor ni osamljen. Je pa toliko bolj zaskrbljujoč. Kajti gre za to, da neka stranka, ki ima politično moč, zagovarja in propagira rasizem. Še bolj zaskrbljujoče je, da nihče proti temu rasizmu ne protestira!
Kako je taka miselnost ostanek preživelega sistema naj ponazori dogodek, ki mi ga je pripovedoval že pokojni duhovnik Janez Oražem. Po vojni je bil sodelavec verskega lista Oznanilo. Povojna nedemokratična in proticerkvena oblast ga je hotela ukiniti. Za to je izbrala prefinjen način. V javnost je dala novico – danes bi jo imenovali fake news – da delavci nočejo več tiskati tako nazadnjaškega časopisa. Ko je gospod Oražem prišel v tiskarno, so ga obstopili delavci in dejali, da to ni res in da bodo protestirali, ker oblasti lažejo. »Nima smisla, da to naredite. Zaradi vašega protesta časopisa ne bodo dovolili tiskati, vi pa boste izgubili službo.« In delavci so bili tiho. Ta vzorec tišine je potem prevzela večina ljudi. Tudi kristjani, vendar s to razliko, da so drugi ta isti vzorec zavrgli, kristjani se ga pa na žalost še v marsičem držimo.
Ko že govorimo o nastopu kristjanov v javnosti in izražanju krščanskih načel, se me vedno dotakne misel sv. papeža Pavla VI. Ta je že pred desetletji (1975) v apostolski spodbudi O evangelizaciji napisal, da se kristjani prehitro umaknemo iz javnega izražanja svojih stališč in njihovega utemeljevanja v javnosti. Že takrat je vernikom položil na srce, naj tega ne delajo, ampak naj pomislijo, zakaj bi samo slabim mnenjem, nestrpnosti, grdobiji, hudobiji, hujskaštvu in kar je še podobnih stvari bil dovoljen vstop v javnost? Zavedati se moramo, da ko mi umolknemo, ne damo glasu dobroti in ljubezni, resnici in pravici v javnosti. Toda če ne bomo mi govorili, potem bodo prišli drugi in kaj rado se bo zgodilo, da bodo zagovarjali nasprotne vrednote. Torej pogumno v javnost, pa naj bo (L)levici to všeč ali ne!
