Damijana Medved
Matej Kržišnik
Marta Jerebič
Petkov protest na kolesih (foto: Anže Malovrh / STA)
Petkov protest na kolesih | (foto: Anže Malovrh / STA)

Bullyji

09.11.2021, 14:57 Marjan Bunič

V medgeneracijskim kvizu »Moja generacija« je starejša tekmovalka dobila vprašanje, kaj je ’bullying’ in kdo je ’bully’. Naj razložim, da se v vsaki oddaji pomerita dva tekmovalca, eden mlajši od 25 let, drugi starejši od šestdeset, koncept pa je tak, da mlajši tekmovalec spoznava jezik, glasbo in sploh življenje starejše generacije, starejši pa obratno raziskuje svet mlajše.

Skratka, starejša tekmovalka je na pomoč poklicala poslušalce in trije mladi klicatelji so ji razložili, da je 'bullying' angleški izraz za trpinčenje. Med otroki in mladostniki je to žal pogost pojav. Gre za namerno dejanje nekoga prizadeti, z besedami ali dejanji.

Običajno močnejši nad šibkejšim uveljavlja svojo nadvlado in premoč, ustrahovalna dejanja pa ponavlja. Takega nasilneža mladi imenujejo 'bully'. Po tej razlagi je bilo tudi starejši tekmovalki jasno, češ – saj take smo imeli pa tudi v naših časih.

Res. Pravzaprav se svoje mladosti spomnim kot časa pravega razcveta bullyinga. Povsod je v zraku dišalo po geslu, da je treba mlade utrditi, saj socialistična skupnost ne potrebuje mevž, ampak junake. Tako se dobro spomnim tudi besed ravnateljice osnovne šole, ki je mojim trem od bullyjev pretepenim sošolcem rekla: »Kaj pa hodite domov iz šole po tej poti! Pojdite drugje!«

Pretepači so bili znani, a nikjer nobene socialne delavke, nobenega borca za človekove pravice, nobenega zagovornika pravic otrok. Ker so bili nasilneži 'tapravi' mladinci, ki so jih v krajevni skupnosti novačili za konkretne naloge. Tako so mladi prestopniki dobili nekaj veljave in njihova energija je šla v 'pravo smer' ...

Neki drugi časi, pač. Časi, ko je bullying prihajal od zgoraj navzdol. Le da je bil zaradi upravičenosti okrepljen z nekaj parolami: svoboda, bratstvo, izdajalec, rušenje socialistične ureditve ... in bullyi so te lahko spravili ob službo, ob premoženje, ob položaj, v zapor, na Goli otok ali celo ob življenje. To je bil sistemski bullying.

Potencialne žrtve so se hitro naučile: ne izzivaj, skloni glavo, ne glej v oči, potuhni se ... In tako moji osnovnošolski sošolci niso dvigovali rok, ko je učitelj predmeta moralna vzgoja cinično preverjal, kdo hodi v cerkev. In tako so sošolci tiho zrli v klop, ko je učiteljica zgodovine razlagala, kako pokvarjeni protidržavni elementi so duhovniki, ki spodkopujejo pridobitve svobode in jim gre le za denar in oblast. In tako so z velikim strahom skrivali od pirhov obarvane prste pod klopjo ali globoko v žepih. Nekateri pa so šli celo par korakov naprej in so se z zaničevalnimi izrazi pridružili bullyjem ter tako stopili na 'pravo pot'. Res, neki drugi in drugačni časi ...

Časi pa se seveda spreminjajo. Prišle so človekove ter otrokove pravice in vsi smo postali zelo občutljivi na nasilje. Prepoznavamo ga, razkrinkavamo ga in se borimo proti njemu, kot se za sodobno civilizacijsko družbo 21. stoletja tudi spodobi. Kdo se vendar ne bi?!

Pa vendar ... imam nek zoprn občutek, da spet drsimo v naročje bullyinga. Mnogi v dobri veri in z dobrimi nameni. Parole so tudi zdaj močne: za svobodo, za demokracijo, proti fašizmu ... Le kdo bi dvomil vanje?! V podnaslovu pa: proti vladi, proti maskam, proti cepljenju, proti ukrepom, proti, proti, proti ... Do solz me je nasmejal eden od transparentov v rokah mladega fanta na sredinem protestu: »Oddam tri majhne mucke.« Mislim, da je zelo duhovito in plastično ilustriral logiko zbrane množice.

Ta vedno znova vzklika močne parole o svobodi, a jim v podnaslovu dodaja neke svoje lastne zahteve in z njimi posiljuje vse, ki se ji ne pridružijo. Vzklika in robanti, ker ni po njeno. Vzklika in prevrača ter razbija vse na poti, zapira ceste ... In marsikdo izven te množice reagira tako, kot je bil vajen v nekih drugih časih: ne izzivaj, skloni glavo, ne glej v oči, potuhni se ... Mar ni to bullying?

Če v pogovoru človek zagovarja maske, cepljenje, ukrepe ... ga sodobni bullyji označijo najmanj za ovco, če že ne za fašista. Mirnega in dostojanstvenega soočanja različnih mnenj skorajda ni več. Sploh v medijih, ki v skrbi zase skoraj po pravilu še prilivajo olje na ogenj ...

Nimam težav z različnimi mnenji in pogledi, teh me ni strah. Strah pa me je bullyjev, in to na kateri koli strani. Zdi se mi namreč, da jih je vedno več.

Strah pa me je še nečesa. Že pred leti sem si za življenjski cilj zadal storiti še čim več dobrega ter koristnega in pri tem narediti čim manj škode. Vemo namreč, da je v iskreni dobri veri storjenega največ zla. Zatorej me je strah, da ne bi v neki svoji dobri veri sam kdaj zdrsnil med bullyje ter maltretiral druge s svojimi pogledi in drugim prepovedoval kaj takšnega, o čemer imam sam drugačno mnenje, in jim s tem odvzel pravico lastnega odločanja ter lastne odgovornosti. Na primer, da bi jim prepovedoval evtanazijo, poroko ...

A to je že druga zgodba.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Adventni venec (photo: Rok Mihevc) Adventni venec (photo: Rok Mihevc)

Ne veste, kako narediti adventni venec? Tu so nasveti.

Čas duhovne in bogoslužne priprave na božič začenjamo s praznovanjem prve adventne nedelje. K zunanjim in materialnim pripravam sodi tudi duhovna priprava v osebni molitvi in duhovni poglobitvi. ...