Miha Zimšek: Mnogi danes umirajo z obžalovanjem, da niso živeli, kot bi lahko.

Za življenje | 30.10.2021, 12:00 Nataša Ličen

Izgube so vedno težke. Nihče noče izgubljati. Čeprav vemo, da so neizbežen del življenjske poti, vedno znova, ko nas doletijo, za-bolijo. Z leti izkušenj se učimo tudi sprejemanja in soočanja ob izgubah. Včasih so tako hude in globoke, da brez pomoči drugega ne zmoremo naprej. Zdi se, kot bi padli v globok prepad brez izhoda.

Zakaj ob odhodu z obiskov  tako dolgo časa držimo za kljuko?, ker smo morda v več urnem srečanju pozabili na bistveno, da bi si rekli, rad te imam.

Da sem lahko pomagal drugim, sem moral najprej na pot iskanja sebe
Ob hudih, travmatičnih preizkušnjah lahko pomagajo sočutne osebe, potrpežljive in z močjo vživljanja. Takšen je tudi Miha Zimšek, ki je po maminem zgledu tudi sam pristopil k Hospicu. Deluje v celjski enoti, oziroma gre, kjer ga potrebujejo. Največ dela z mladimi, najstniki in tudi mlajšimi otroki, ki so izgubili starša ali drugo ljubljeno osebo.

V pogovoru za oddajo Za življenje je Miha na vprašanje, če ga je bilo kdaj strah soočanja z neznanim, odgovoril: "Ko stopiš na to pot se ne moreš zavedati, kaj te čaka. Vodil me je duh iskanja, razumevanja življenja in spoznavanja zgodb ljudi."

Pri Hospicu je veliko življenja, ne smrti.
»Nikjer drugje nisem našel bolj intenzivnega življenja kot prav pri Hospicu. Preden sem se vključil, sem šel na pot iskanja samega sebe, za štiri mesece sem odšel iz Slovenije in šel v tujino, želel sem si samote in miru. Pristal sem v Latviji, v nekakšnem Centru za umik, kjer sem delal čez zimo kot hišnik. Rekel sem si, to je zame in se spustil v to. V tem obdobju sem veliko prejokal. Veste, nič nas ni izučilo v življenju, če na koncu ne ostane hvaležnost. Šel sem skozi proces odlaganja tistega, kar nisem. Na koncu, ko odložimo kar nismo, s čimer se preko vzorcev družbe, vzgoje, poistovetimo z različnimi stvarmi, ostanejo le mi, naša prisotnost ter nekakšna otroška navdušenost do življenja. Ko sem to spoznal, sem si zaželel nazaj domov. Začutil sem, da je čas, da vsaj nekaj vrnem Sloveniji, kar mi je dala.«

Šele ko rešiš sebe, lahko slišiš ta svet.

»Hotel sem rešiti vse, rešiti svet. Potem sem se šele naučil, da lahko največ naredim s tiho prisotnostjo in poslušanjem. Mi smo samo spremljevalci in to pomeni - samo biti, čutiti in podpirati. Brez svojih pričakovanj. Vsako pričakovanje je ovira. Svoje notranje moči, ki se polni od nekje drugje, sem se začel močno zavedati in jo osveščati ob telesnih neugodnostih, ko sem med bivanjem v Latviji občutil tudi lakoto in mraz. Ni bilo vedno lahko, naučil pa sem se spuščanja. To sem nesel nazaj domov, tudi v Hospic, in mi je bilo veliko lažje. Ko spremljam umirajočega, ga sprejmem takšnega kot je in s tem mu damo podporo, da je njegovo življenje bilo vredno. Ker danes ljudje umirajo z obžalovanjem, da niso živeli svojega življenja tako, kot bi ga lahko. Malo je ljudi, ki umrejo zadovoljni, srečni in pomirjeni.«

Mnogi čutijo veliko stisko ob bolečinah drugih. Najbolj takrat podpira mir, ki je najvišja oblika Ljubezni.
»Spominjam se bolnika, ki se je poslavljal na zelo težek način, močno je izražal bolečino. Bil sem povsem umirjen ob njem, čutil sem ga, sprejemal tudi njegovo nelagodje. Gospod je vse življenje garal. In, mi si vse življenje nabiramo to bolečino, ko ne slišimo sebe, se ne znamo usesti, spočiti, vsa ta bolečina mora nekje priti ven. Običajno, če ljudje ne naredijo tega že za časa življenje, jih to po-čaka v zadnjem obdobju.«
Brezpogojna ljubezen pomeni tudi, da ne dovolimo drugim, da bi teptali naše vrednote. Spoštovanje si je treba zaslužiti.
»Bodimo pozorni na svoja čutenja, izrazimo jih. Primerno je izraziti kar čutimo. Če si bomo to uspeli podeliti, ne bomo živeli površinsko. Stare zamere se lahko spustijo samo ob iskreni podelitvi svojih čutenj. Slišati drug drugega. Sprejemati. Vsako vsiljevanje svojega, kako mora in bi moralo biti drugemu, je nasilje. Boli nas neizgovorjeno, zamujene priložnosti. Zakaj ob odhodu z obiskov  tako dolgo časa držimo za kljuko?, ker smo morda v več urnem srečanju pozabili na bistveno, da bi si rekli, rad te imam. Biti človek, biti prisoten, iskren in ljubezniv.«