S harmoniko po domače: Brane Klavžar

Oddaje | 27.10.2021, 09:28 Jure Sešek

»No, morda imamo nekaj pesmi, ki so znane ljudem. Veste, ne izpostavljam se rad s svojo osebnostjo in delom. Če že res moram - Mamina ruta, Jesen ihti … Morda ti dve pesmi ljudje poznajo,« je skromno odgovoril naš gost Brane Klavžar, ko smo ga vprašali po skladbah, po katerih bi ga lahko prepoznali tudi tisti, ki morda niso največji poznavalci narodnozabavne glasbe.

V Petkovem večeru je bil čas za narodnozabavno glasbo. Gostili smo Braneta Klavžarja, muzikanta, harmonikarja, ki je s svojimi vižami in Ansamblom Braneta Klavžarja desetletja sooblikoval prizorišče domače glasbe. Napisal je večino napevov za svoj ansambel, včasih je bil to trio z diatonično harmoniko in mešanim pevskim duetom, neredko pa tudi z večglasnim petjem. Pot Ansambla Braneta Klavžarja se je začela leta 1979, glasbi pa je, kot upokojenec, predan še danes.

Harmonika mu najprej ni bila pretirano všeč

Glasbena pot našega gosta se je začela v otroštvu, ko je poslušal očeta, ki je bil muzikant, predan veseli pesmi, harmoniki in osrečevanju ljudi, pa tudi poučevanju higranja na harmoniko. Že kot majhnemu otroku mu je za darilo kupil manjšo harmoniko, ki pa Branku ni bila pretirano všeč. »Rad bi igral na pravo harmoniko, ne na igračo!« Želja se je kmalu uresničila, saj je splezal na pult in, v očetovi odsotnosti igral na njegovo diatonično harmoniko. Spoznal je, da po posluhu lahko precej hitro zaigra znane napeve. Kmalu so to slišali tudi sosedje in ponosni oče.

Glasbenik nam je pripovedoval o vzornikih, ki so ga prevzeli, o glasovih, ki jih je ohranil v srcu in spominu. »Človek se lahko razjoče ob lepoti, melodijah, harmonijah in besedilih, ki jih je prinašal Ansambel bratov Avsenik. Vedno so me prevzele skladbe v izvedbi Slovenskega okteta ali Kvarteta DO. Hoditi po poti, ki so jo prehodili oni in mnogi ostali, ki sem jih občudoval, je bilo lažje od njihovih korakov, hkrati pa veliko težje, ker v svoji izraznosti in lepoti dela ostajajo nedosegljivi!«

"Nikoli se nisem tiščal v ospredje..."

Za glasbenika je zelo pomembna samozavest. Brane Klavžar se zaveda, da jo je imel premalo. »Veste, vse kar smo dosegli, smo dosegli zato, ker so me v različne zgodbe »potisnili«, predlagali drugi. Zavedam se, da nimam niti organizacijskih in podobnih sposobnosti, ki jih mora nujno imeti vodja ansambla. Še dobro, da se človek marsičesa navadi. Res se nisem znal »prodajati« ali »tiščati v ospredje«. Zato smo imeli kar srečo, da smo bili vsi zaposleni in je naša ljubiteljska glasbena pot lahko tekla tako, kot je.«

Biti pozoren na besedila

Zelo pomembna se Branetu Klavžarju zdijo besedila in vesel je, da je imel z avtorji kitic veliko srečo. Hvaležen je poslušalcem, ki so jih tako lepo sprejemali. V oddaji se je oziral k lepim spominom, pa tudi v glasbeno prihodnost. Mladim ansamblom je svetoval naj skušajo najti svoj zven, naj pozorno izbirajo besedila, predvsem pa naj skrbno izberejo pevca, pevko, pevske glasove. »Zavedam se, da je v današnji množici ansamblov težko najti svoj glasbeni izraz. Težko je, a se da! Najbolj pomembna je duša, ki se mora prek pesmi preliti v srca poslušalcev. Govorim iz svojih izkušenj, vedno sem se boril, da je naš ansambel zvenel drugače od ostalih. Te želje se je pri ustvarjanju ves čas treba zavedati«.

Pred leti je ansambel Braneta Klavžarja sklenil svojo pot, lani pa se je vrnil, pesem ni hotela ostati zaprta. Pripravili so koncert ob 40-letnici ustanovitve in navdušili poslušalce na Polzeli.

Lepo je gostiti glasbenika v zrelih letih, ki pravi, da bi, če bi bil še enkrat postavljen na začetek, izbral isto pot. Vabljeni k poslušanju oddaje!